50-let umetne inteligence v Sloveniji
Umetna inteligenca v Sloveniji ne sega le v zadnja leta, ko so jo veliki jezikovni modeli in klepetalni roboti postavili v središče javne pozornosti. Domači razvoj poteka že skoraj pol stoletja. Kar danes razumemo kot umetno inteligenco v vsakdanjem življenju, sloni na delu generacij raziskovalcev, ki so v laboratorijih, predavalnicah in razvojnih oddelkih desetletja gradili znanje, pogosto daleč od oči javnosti.
Ključna osebnost slovenske umetne inteligence je profesor Ivan Bratko.
Zgodba umetne inteligence je zgodba o eni najstarejših človeških želja: razumeti razum. Od antičnih mitov o umetno ustvarjenih bitjih do sodobnih pogovornih sistemov si človek že dolgo predstavlja stroje, ki bi znali misliti, sklepati in se učiti. A umetna inteligenca ni nastala nenadoma kot preblisk enega genija. Oblikovala se je počasi, skozi desetletja idej, poskusov, razočaranj in prebojev.
V Sloveniji začetki segajo v zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja. Leta 1970 je na Institutu Jožef Stefan majhna skupina mladih raziskovalcev pod vodstvom Antona Železnikarja začela raziskovati področje, ki je bilo takrat še komaj izoblikovano. Imeli so malo literature, omejeno opremo in veliko raziskovalne svobode. V neizdelanih podstrešnih prostorih so nastajali prvi zametki slovenske umetne inteligence. Že leto pozneje je Ljubljana gostila svetovni računalniški kongres IFIP 1971, na katerem so se domači strokovnjaki srečali z mednarodnimi pionirji umetne inteligence, ki so predstavljali prebojne tehnologije tistega časa – od ekspertnih sistemov do navigiranja robotov in prepoznavanja govora. Ta stik s svetovnim vrhom je bil za slovenski prostor odločilen in marsikateri mladi raziskovalec tistega časa se spominja, kako se je Ljubljana za nekaj dni prelevila v New York ter postala središče takratnega računalniškega sveta. Več tisoč mednarodnih udeležencev so nastanili v proste nastanitvene kapacitete vse do Postojne.
V naslednjih desetletjih se je iz teh začetkov razvila raziskovalna skupnost, ki je postala mednarodno prepoznavna, pogosto imenovana tudi Ljubljanska šola umetne inteligence. Delovala je v tradiciji misli, ki jo je začrtal sloviti Alan Turing med drugo svetovno vojno, ko je premišljeval o možnosti izdelave umetnointeligenčnih sistemov. Posebnost slovenske poti je bil močan poudarek na logiki, razlagi in razumljivosti. Medtem ko veliko sodobne umetne inteligence deluje kot »črna skrinjica«, kjer uporabnik nikdar ne izve, kako je do neke odločitve sistema dejansko prišlo, je slovenska raziskovalna tradicija prednost dajala razložljivosti. Pogosto je iskala odgovore na vprašanje, kako lahko sistem nekaj ne le napove, ampak tudi pojasni ozadje te napovedi in predstavi korake, ki so bili potrebni, da je do tovrstne napovedi prišlo. Prav zato je bila Slovenija posebej pomembna na področjih, kot so simbolna umetna inteligenca, strojno učenje ter induktivno logično programiranje.
Mednarodne izdaje knjige Prolog avtorja profesorja Bratka.
Eden od osrednjih pionirjev tega razvoja je bil Ivan Bratko, ki velja za ključno osebnost slovenske umetne inteligence. Njegovo delo je bilo pomembno tako raziskovalno kot pedagoško. Sodeloval je pri zgodnjih raziskavah strojnega učenja in pomembno prispeval k uveljavitvi logičnega programiranja. Njegova knjiga Prolog Programming for Artificial Intelligence je postala ena najbolj znanih svetovnih knjig na tem področju ter mnogim generacijam študentov po svetu pomenila vstop v umetno inteligenco. S tem je Slovenija postala prepoznavna ne le kot opazovalka, temveč kot soustvarjalka temeljnega znanja. V 80. letih prejšnjega stoletja smo zagovarjali, da se stroji lahko naučijo sami in tvorijo novo znanje iz podanih podatkov, kar ni bila priljubljena interpretacija tistega časa, ko so največji ameriški laboratoriji zagovarjali ročno programirane ekspertne sisteme.
Pomemben primer slovenske odličnosti je sistem KARDIO iz 80. let, ki so ga razvili Ivan Bratko, Igor Mozetič in Nada Lavrač. Sistem je bil namenjen interpretaciji elektrokardiogramov in diagnosticiranju motenj srčnega ritma. Njegova posebnost ni bila le natančnost, temveč tudi razložljivost: temeljil je na modelu srca in pravilih sklepanja, ki jih je bilo mogoče razumeti. Danes, ko se veliko govori o razložljivi umetni inteligenci, se prav pri takih projektih pokaže, da je bila Slovenija na tem področju med pionirji.
Razstava
Razstava IZVOR PRIHODNOSTI, ki jo pripravlja Računalniški muzej v sodelovanju s Fakulteto za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, Slo AI Zavodom za razvoj umetne inteligence, Slovenskim društvom za umetno inteligenco SLAIS ter Institutom Jožef Stefan, bo na ogled v galeriji Kresija v Ljubljani od 3. 4. do 3. 5. 2026.
Razstava poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar. Vstop je prost, spremlja pa jo bogat program – od vodenih ogledov do druženj ob znanstveni fantastiki, šahu in igri go ter pogovorov s strokovnjaki.
Sčasoma se je slovenska umetna inteligenca razširila še na druga področja. Franc Solina je postavil pomembne temelje računalniškega vida, zlasti z razvojem metod za matematično modeliranje tridimenzionalnih oblik. Njegovo delo je vplivalo na mednarodni razvoj računalniškega vida in našlo uporabo vse od robotike do digitalnega ohranjanja kulturne dediščine. Nada Lavrač, Sašo Džeroski, Igor Kononenko in številni drugi so prispevali k razvoju metod strojnega učenja, podatkovnega rudarjenja in znanstvenega odkrivanja, pri čemer se je Ljubljana postopoma uveljavila kot eno pomembnih evropskih središč tega raziskovanja.
V novem tisočletju je umetna inteligenca postajala vse bolj dostopna širšemu krogu uporabnikov. Tu velja posebej omeniti Orange, odprtokodno orodje za podatkovno analizo in strojno učenje, ki so ga razvili Janez Demšar, Blaž Zupan in sodelavci. Orange je s svojim vizualnim pristopom omogočil, da lahko raziskovalci izvajajo zahtevne analize tudi brez poglobljenega programerskega znanja. Tako je slovenska umetna inteligenca pomembno prispevala k demokratizaciji sodobnih analitičnih metod.
Robotski roki, ki igrata šah.
Danes, v času velikih jezikovnih modelov, se odpira novo poglavje. Umetna inteligenca ni več le raziskovalna disciplina, ampak vse bolj infrastruktura vsakdana. Prav zato je pomembno tudi vprašanje digitalne suverenosti. Razvoj modelov za slovenski jezik, kot je GaMS, kaže, da prihodnost umetne inteligence ni le v uporabi tujih tehnologij, temveč tudi v sposobnosti, da razvijamo lastna orodja za svoj jezik, svoje ustanove in svoje potrebe.
Zadnjih pet desetletij razvoja umetne inteligence v Sloveniji zato ni le zgodovina tehnologije, je zgodovina idej, sodelovanj, mentorstev in raziskovalne vztrajnosti. In je zgodba o tem, kako je majhna skupina raziskovalcev v Ljubljani soustvarjala področje, ki danes spreminja svet. Ter je hkrati opomin, da umetna inteligenca ni nekaj tujega ali uvoženega, temveč tudi del našega lastnega znanstvenega in kulturnega prostora. Prav zato, ker imamo tradicijo, ker umetno inteligenco poznamo že, odkar je začela obstajati kot podpodročje računalništva, ker so naši strokovnjaki operacionalizirali in v praktičnih aplikacijah udejanjili marsikatero prej le teoretično idejo, imamo izjemno znanje, ljudi, ki to znanje prenašajo, in predvsem potencial, da proaktivno krojimo prihodnost, ki si je brez tehnologij umetne inteligence ne moremo več predstavljati.
Če želimo razumeti prihodnost umetne inteligence, moramo poznati njene korenine. Prav v tem smislu je slovenska zgodba dragocena: ne le kot pogled nazaj, temveč kot temelj za samozavestno in odgovorno soustvarjanje prihodnosti.
