Znova: odprta koda, da ali ne?
Včasih so se moški dvobojevali zaradi žensk, osebne časti in časti domovine. Danes so poglavitni razlogi za medsebojno butanje glav okleščeni na dilemo AMD ali Intel, Nvidia ali ATI in, seveda, Okna ali Linux.
Z zadnjima alternativama se v Sloveniji že vrsto let ukvarjamo celo na državni ravni: krešejo se mnenja, ali naj državna uprava vztraja pri licenčnem, večinoma Microsoftovemu programju, ali naj se vendarle preusmeri na odprtokodne rešitve. Dilema na prvi pogled sploh ni dilema. Nekaj, kar je zastonj, pač ne more biti dražje od tistega, za kar je treba plačati. Slovenija je Microsoftu za licence doslej vsaka tri leta odštela po približno 30 milijonov evrov. Zato so se na Gregorčičevi leta 2002 prvikrat vprašali, ali bi bil prehod smiseln. Podjetju IPMIT so naročili študijo in ugotovila je, da so v triletnem obdobju stroški z Microsoftovo programsko opremo 27 milijonov evrov, če bi se odločili uradnikom namestiti odprtokodno programsko opremo, pa tri milijone več. Leta 2005 so študijo obnovili, in sicer tako, da so IPMITove ugotovitve revalorizirali na tedanje cene in znova ugotovili 2 milijona razlike v prid Microsoftu. Obema omenjenima študijama je mogoče očitati ... vsaj čudnost, če že ne pristranskosti. To smo pred dvema letoma in pol že natanko obdelali v naši reviji. Če nas država lahko nategne pri Patrijah in Pilatusih, ima na tem področju smolo, saj je v Sloveniji veliko posameznikov, ki tu približno vedo, koliko je ura. Pri tem uporabljajo računalnik na bistveno višji ravni kot večina državnih uradnikov, ki jim zgolj nadomešča papir in svinčnik ter poštni nabiralnik.
Pri obeh študijah predvsem smrdi to, da sta napravljeni za kratko, triletno obdobje, v katerem se stroški morda res obrnejo v prid Microsoftu. Pač, priučevanje uporabnikov in upraviteljev na novo programsko opremo ne more biti prav poceni. A pri tem hladnokrvno zamolčijo, da po začetnem šoku tega stroška ne bo več, Microsoftove licence pa bodo ostale. Nadalje motijo številne cvetke, kot je tista, da je za odprtokodno programje potrebna močnejša strojna oprema kot za Microsoftovo. Še enkrat: to niso razvpite konfiguracije Patrij! Konec koncev pa za uradnike tudi prehod na zadnjo različico MS Officea ni mogel biti lažji, kot bi bil prehod na Openoffice.
Denar ni vse
Vsekakor cena ni edini dejavnik pri odločanju. Microsoftovi izdelki so plod dolgoletnega razvoja in jim ni primerjave na tej zemeljski obli. Pika. To so priznali vsi sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali pri pripravi članka. Res pa je tudi, da velika večina uporabnikov uporablja samo kak odstotek zmogljivosti ne prav poceni programskih orodij. Dalje, odprtokodni programi, kot pove že ime, omogočajo vsakomur vpogled v programsko kodo, to pa po nekaterih razlagah olajša nepridipravom vdore, izdelavo različnega malwarea in podobno. Nasprotniki v tem pogledu ugovarjajo, da so pri odprtokodnih programih luknje laže in hitreje odkrite, saj jih ves čas išče veliko oči. Poleg tega je moč napake tudi sproti krpati z lastnimi silami, medtem ko se je pri licenčnem programju treba zanesti na programerje izdelovalca. Ti pa včasih tudi ne utegnejo prav isti trenutek. Nato pridemo do podpore uporabnikom. Če program plačaš, plačaš tudi teženje njihovim klicnim centrom, če gre kaj narobe. Pri odprti kodi tega ni. Zanesti se je treba na najete strokovnjake, ki pa jih pravzaprav tudi ni veliko. Potem je tu še vprašanje združljivosti in razširjenosti posameznih distribucij, formatov, standardov, a tudi to je danes že večinoma rešeno. Pa tudi pri Microsoftu ni vse samodejno združljivo za nazaj.
Res je tudi, da nekatere Microsoftove rešitve skorajda nimajo brezplačne ustreznice. Denimo Exchange. Dalje je težava tudi z našo e-upravo, ki deluje na MS Sharepointu, katerega zamenjava bi povzročila, da bi se vse delo, ki ga je Ministrstvo za javno upravo opravilo zadnja leta in zaradi katerega nam ni več treba za vsak mačji kašelj na občino, vrgli proč.
Zato je težko oceniti, kaj je v praksi in na dolgi rok ceneje. A ker je, kot rečeno, lahko biti pameten na papirju, bi se bilo najbolje malce ozreti naokoli, tja, kjer so se že pred leti odločili skočiti v vodo, in pogledati njihove izkušnje.
Tuje izkušnje
Vsi smo se pred časom hahljali novici, kako je francoska policija s prehodom na Ubuntu in Openoffice od leta 2004 prihranila 50 milijonov evrov. "Le dvoje je bistveno drugače," je prehod komentiral njihov šef Colonel Xavier Guimard, "ikone in igrice. Igrice niso naša prioriteta."
Pred leti so v medijih deževale novice o posameznih državnih in lokalnih organih, ki so se odločili prerezati popkovino s plačljivo programsko opremo. Največ se je pisalo o občinskih upravah Dunaja in Münchna, zadnji bolj razvpit primer je Vietnam, najbolj sveža novica pa prihaja iz Irana. Pri njih je sicer bolj kot kaj drugega odločilna bojazen, da ne vedo, kaj se skriva v kodi, ki jo kujejo v zanje sovražnih ZDA.
A o vseh teh primerih se je pisalo le na začetku, le redko pa je zabeležiti kak odmev. Zato smo se odločili malce poizvedeti, kako in kaj jim je uspelo, kako je bilo finančno uspešno in kakšen stres so ob prehodu doživeli uslužbenci.
München
Linuxov pingvin z münchenskim mestnim grbom je logotip za doslej največji in najuspešnejši odprtokodni projekt.
V Münchnu so pravzaprav orali ledino. In to ne le na delovnih postajah, temveč so z odprtokodnimi programi opremljeni tudi strežniki. Začelo se je leta 2001, najprej s primerjalno študijo med Microsoftovimi in odprtokodnimi rešitvami, pri kateri so upoštevali stroške, tehnično ustreznost in strateški vidik. Rezultat študije je bil neodločen. Strošek licenčnega programja za prihodnjih pet let bi jih po študiji stal 35 milijonov evrov, odprtokodni pa 37. Prevagal je strateški vidik in München je izdal Deklaracijo neodvisnosti. Projekt so poimenoval LiMux. Odločitev za prehod namreč ni bila neposredno povezana z nižjimi stroški, pač pa zagotovitev neodvisnosti od izdelovalcev programske opreme.
Zadali so si nalogo, da denar, ki so ga doslej namenjali za licence, preusmerijo k domačim programerjem, ti pa so jim nato izdelali rešitve po meri. Doslej je münchenska mestna uprava uporabljala Okna NT4 in s tem so bili popolnoma zadovoljni. Odločitev je prišla sama od sebe po tem, ko je Microsoft opustil podporo temu operacijskemu sistemu. "Prav zaradi te izkušnje, ko si popolnoma odvisen od milosti nekoga tretjega, smo se odločili, da gremo po poti neodvisnosti," je povedal Florian Schiessl, namestnik koordinatorja projekta LiMux. Dela so se lotili v sodelovanju s SUSE/Novellom in IBMom in leta 2005 se je migracija začela v praksi. Najprej na "mehak" način, tako da so uradnike še vedno v okolju Windows priučevali na uporabo Openofficea. Lani avgusta je 8500 od skupaj 14000 uradnikov že uporabljalo Openoffice. Za brskanje po spletu uradniki uporabljajo Firefox, za odjemalnik pošte pa Thunderbird. Razvili so posebno aplikacijo Wollmux, ki je osrednja aplikacija za delo mestne uprave, deluje pa kot dodatek za Openoffice in uslužbencem ponuja šablonske dokumente in še kopico drugih storitev. Od leta 2005 sta ga razvila samo dva razvijalca. Rešili so tudi težavo množičnih namestitev z aplikacijo GOSA (Gonicus System Administration), ki prek spleta na daljavo upravlja vso množico delovnih postaj.
35 milijonov, kolikor je stal münchenski projekt, ni malo denarja, a je le malo več, kot za licence vsaka tri leta plača Slovenija.
Zdaj teče zadnja faza, pri kateri Okna zamenjuje Debianova distribucija Linuxa, ob pomoči katere že deluje dobra desetina vseh računalnikov. Njihov cilj ni 100 % zamenjava, temveč naj bi Linux do leta 2012 poganjal najmanj 80 odstotkov računalnikov občinske uprave. Že zaradi množice dokumentov, ki jih prejemajo od zunaj, pa ima vsak oddelek tudi t. i. Headstation, računalnik, večinoma gre za virtualni stroj, ki ima nameščen MS Office. V prvih petih letih po prehodu pa tudi ne pričakujejo nižjih stroškov. V tem času naj bi jih projekt LiMux stal 12,8 milijona evrov, vendar so doslej na presenečenje vseh vpletenih porabili veliko manj denarja. V naslednji petletki pa že pričakujejo prihranek v višini 3 milijonov, ki naj bi jih privarčevali z licencami. Lani maja so se pri njih oglasili predstavniki nemškega zunanjega ministrstva in že podpisali pogodbo o sodelovanju. Zdaj se tudi tam pripravljajo na podoben prehod.
Woolmux je ključna aplikacija, ki so jo za delovanje mestne administracije razvili v Münchnu.
Dunaj
Na Dunaju so najprej prav tako začeli razvijati svojo različico Debianove distribucije Linuxa, poimenovano Wienux, ki so jo namestili v 20.000 od skupaj 32.000 računalnikov občinske uprave. Tudi tu so se odločili za postopen, mehak prehod, saj so uslužbenci lahko prosto izbrali operacijski sistem in pisarniški paket. Uslužbenci, ki so se odločili za odprtokodno programsko opremo so, kot rečeno, dobili operacijski sistem Linux, z namiznim okoljem KDE, za pisarniški paket uporabljajo Openoffice, Mozillo Firefox pa za spletni brskalnik. Razvoj Wienuxa je stal nekje med 500.000 in 600.000 evri. Toda dunajska izkušnja lepo kaže, da tudi pri odprti kodi ni vse zlato. Wienux je od lani jeseni mrtev, saj so ga nehali razvijati, a kljub temu niso vrgli puške v koruzo, kot so pred časom napačno poročali nekateri slovenski mediji, temveč so se preusmerili na Kubuntu, ki ga je po njihovem mnenju laže prilagajati. Vodja IT oddelka na občinski upravi Peter Pfläging meni, da sta tako okenska kot linuxna konfiguracija cenovno primerljivi, PC z Microsoftovo programsko opremo jih po njegovi oceni stane na leto 95 evrov več. Toda po njegovem mnenju le zato, ker na takih strojih teče veliko več aplikacij. Tudi število klicev na pomoč uporabnikov po njegovem mnenju ni noben pokazatelj, te so se namreč uporabniki Linuxa posluževali precej manj. Razlog je po njegovem v tem, da so se za delo na Linuxu odločali malce bolj računalniško izobraženi uradniki.
Takole izgleda namizje Wienuxa. Pravzaprav je izgledalo, saj je ta različica že na poti v zgodovino.
"Največja razlika je, da je pri Linuxu precej lažje delo za programerje različnih aplikacij. Vse o operacijskem sistemu je namreč skrbno dokumentirano," še dodaja Pfläging. Če občinski informatiki naletijo na težavo, si lahko s to dokumentacijo pomagajo, medtem ko je pri okolju Windows potreben klic Microsoftovi uporabniški pomoči, pri tem pa nekateri podatki nikoli ne bodo na voljo. "Zato sam imenujem okolje z Linuxom "clear box", okolje z Okni pa "black box," sklene Pfläging. Nekaj težav je bilo v občinskih vrtcih, kjer so se odločili za dual boot z Okni Vista. Licence za 720 takih računalnikov bodo avstrijsko prestolnico tako še naprej stale 105.000 evrov na leto. Razlog je aplikacija za preverjanje znanja jezika malčkov, ki teče le ob pomoči Internet Explorerja.
Dunajske mestne oblasti smo še poprosili, naj nam izdajo kaj več v zvezi s stroški in koristmi prehoda, pa o morebitnih težavah z uporabniki, vendar so nam odgovorili, da natančnejša evaluacija ravno poteka in da bodo javnost z njo seznanili, ko bo končana.
Bergen, Bristol in ... polom v Birminghamu
V Bergnu, drugem največjem norveškem mestu, so si zaželeli odprtokodne rešitve, ki bi učinkovito podprla njihovo izobraževalno omrežje, ki je dotlej delovalo prek stotnije Unixovih in Microsoftovih strežnikov. Omrežje je vsak dan uporabljalo kakih 30.000 učencev in 4000 pedagogov. Po tehtanju med Rad Hat in Suse Linuxom so se odločili za slednjega, najbolj zaradi dobro razvitih upraviteljskih orodij in podpore 64-bitnim procesorjem, ki so jih imeli njihovi strežniki. Tudi tu ni bilo glavno vodilo denar, temveč neodvisnost od posameznega izdelovalca programske opreme. "Naša odločitev ni bila odločitev zoper Microsoft ali Unix, temveč odločitev za svobodo," je komentiral prehod Janicke Runshaug Ross, vodja informatike v mestni upravi. Največ so po njegovem mnenju pridobili pri stabilnosti sistema, njihovi strežniki imajo zdaj manj t. i. downtimea, manj je tudi težav in bojazni, povezanih z virusi. Zdaj bodo zamenjali še 20 Oraclovih podatkovnih strežnikov, v katere bodo prav tako namestili Suse Linux Enterprise server. S prehodom so za 80 % zmanjšali stroške strojne opreme, skupne IT stroške pa za 30 % v primerjavi s poprejšnjimi Microsoftovimi rešitvami.
V Bristolu v Angliji pa so se leta 2001 odločili presekati težave upraviteljev ter poenotiti pisarniške zbirke, ki so bile dotlej mešanica Corelovega Wordperfecta, Lotusa in MS Officea. Po triletni študiji so se odločili za StarOffice in ga do leta 2006 namestili 5500 uradnikom. Za Sunovo programsko opremo so se odločili predvsem zaradi zanesljivejše podpore velike družbe, Openoffice je bil namreč v tistem času še v povojih. Licence za Microsoftove pisarniške zbirke so jih dotlej vsakih pet let stale okoli poldrugi milijon funtov - vključene so licence, nadgradnje in podpora - ko so končali prehod na StarOffice in potegnili črto, so bili stroški migracije, ki prav tako zajemajo vse gornje postavke in izobraževanje uporabnikov, 670.000 funtov. Na začetku so sicer računali, da jih bo en računalnik, z nadgradnjami, podporo in izobraževanjem uporabnika, stal 27 funtov na leto. Šest let po prehodu je dejanski znesek samo 6 funtov. Drugih manjših, a prav tako uspešnih projektov je še nekaj. Univerza v Suffolku je, denimo, iskala nadomestilo za Microsoft Exchange, ki je dotlej stregel 18.000 uporabnikom, in to je univerzo na leto skupaj z uporabniškimi licencami stalo okoli 110.000 funtov in močno obremenjevalo proračun. Danes teh težav sicer ni več, saj Microsoft ponuja licenco MSDN AA, ki izobraževalnim ustanovam za nekaj sto evrov na leto ponuja možnost, da si učitelji in učenci v službi in doma namestijo njihovo opremo. Pogoj je le, da ni uporabljana v komercialne namene. Strežnik Exchange v Suffolku so zamenjali trije strežniki Suse Linux Enterprise, od katerih eden poganja aplikacijo Cyrus IMAP, ki je nadomestila Exchange, ter filtre za nezaželeno pošto, druga dva pa skladiščita podatke.
Povsem drugačna pa je izkušnja iz Birminghama, kjer so se leta 2005 odločili za izvedbo dotlej največjega odprtokodnega projekta v britanskem javnem sektorju, po katerem bi v naslednjih dveh letih 1500 računalnikov v mestnih knjižnicah delovalo v okolju Linux. Projekt je stal več kot pol milijona funtov, končal pa se je tako, da je bil Linux nameščen le v kakih dvesto računalnikih in še od teh je precejšen del sčasoma prešel nazaj na Okna. Ko so še enkrat preračunali, so ugotovili, da se za nadaljnjih 430.000 funtov lahko vrnejo nazaj na Okna XP, in to so tudi storili. K neuspehu je precej prispevalo slabo vodenje projekta in pomanjkanje znanja na področju upravljanja omrežij pod odprtokodnimi aplikacijami.
Kaj torej ...
Med pisanjem članka smo se resnično trudili najti še katerega od popolnoma propadlih projektov, a ga nismo našli. Ker se porazov ne obeša na veliki zvon, se najverjetneje skrivajo v tistih krajih zemeljske oble, od koder na naša sicer vztrajna poizvedovanja niso želeli odgovarjati: Brasilija, Philadelphia in podobni, ki so pred časom razglašali prehod na odprto kodo. Če se bo Slovenija kdaj odločila za ta korak, si lahko samo želimo, da ne bi nasedala želji po populizmu in naglici, ki lahko pripelje do tega, da tudi mi postanemo takšna negativna odprtokodna izkušnja. Želja po politično všečnih parolah, češ naj denar raje dobi domače znanje, namesto da odteka v Seattle, se lahko hitro končajo po birminghamsko. Praktično vsi vodje zgoraj opisanih uspešnih primerov opozarjajo, da je za tako megalomansko operacijo potrebna previdna in natančna predhodna analiza in natanko zastavljeni cilji. Prav tako ni nujno, da bodo stroški, zlasti na začetku, nižji. Večina uspešnih projektov je imela za poglavitni cilj prizadevanj neodvisnost od izdelovalcev programske opreme, nižji stroški pa so pri večini prišli kot dobrodošel stranski učinek.
Lahko pa bi tu in tam začeli s poskusnimi projekti in odprto programsko opremo nameščali tam, kjer uslužbenci ne delajo s kompleksnimi makri. Tajnice za tipkanje dopisov in podobno. Tak primer je slovensko sodstvo, ki že več kot dve leti uspešno uporablja Openoffice.
Študije, kot sta obe gornji, pa v strokovni javnosti vzbujata samo neutemeljena sumničenja in sta, ne nazadnje, žaljivi do sposobnosti povprečnega državnega uradnika ter upraviteljev v informacijskih oddelkih naše državne uprave.