Zgodovina telekomunikacij v Sloveniji - Terminalska omrežja
Prva računalniška omrežja so imela zelo togo in osrediščeno ureditev z zvezdasto obliko. Brez prave konkurence so prevladovala v 60. in 70. letih, ponekod pa so se obdržala še precej dlje. Imenujemo jih terminalska omrežja, saj so bila sestavljena iz posameznih osrednjih računalnikov in z njimi povezanih združljivih terminalov.
Terminalska omrežja v zgodovini računalniških omrežij pravzaprav stojijo sama zase. Njihov nastanek je narekovala potreba po popolni izkoriščenosti dragih velikih računalnikov (mainframe). Omogočila so bolj praktično uporabo velikih računalnikov, vendar je sama izkušnja uporabnika ostala na drugem mestu. Uporabniški terminali niso delovali neodvisno, temveč kot razmeroma preproste zunanje naprave osrednjega računalnika ne glede na to, ali so bili z njim povezani krajevno ali oddaljeno prek telefonskega omrežja.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Prva računalniška omrežja so imela zelo togo in osrediščeno ureditev z zvezdasto obliko. Brez prave konkurence so prevladovala v 60. in 70. letih, ponekod pa so se obdržala še precej dlje. Imenujemo jih terminalska omrežja, saj so bila sestavljena iz posameznih osrednjih računalnikov in z njimi povezanih združljivih terminalov.
Terminalska omrežja v zgodovini računalniških omrežij pravzaprav stojijo sama zase. Njihov nastanek je narekovala potreba po popolni izkoriščenosti dragih velikih računalnikov (mainframe). Omogočila so bolj praktično uporabo velikih računalnikov, vendar je sama izkušnja uporabnika ostala na drugem mestu. Uporabniški terminali niso delovali neodvisno, temveč kot razmeroma preproste zunanje naprave osrednjega računalnika ne glede na to, ali so bili z njim povezani krajevno ali oddaljeno prek telefonskega omrežja.
Tak pristop mreženja je najbolj značilen za naprave podjetja IBM. Ustrezal je njihovim ključnim uporabnikom: velikim podjetjem in državnim ustanovam. Ravno prevladi podjetja IBM lahko pripišemo zasluge za dolgoživost tega pristopa, ki je pripomogla tudi k veliki pestrosti terminalskih naprav.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Poznamo aktivne in pasivne, običajne in pametne, teleprinterske, kartično printerske in zaslonske ter znakovne in paketne terminale. Osnovni model terminalskega omrežja je preživel najrazličnejše tehnološke spremembe. V drugi polovici 70. let so dovolj zmogljivi za upravljanje terminalskih omrežij postali tudi miniračunalniki, klasične terminale pa so postopno nadomestili različni mikroračunalniki s programi za njihovo oponašanje. Omrežja so najprej vključevala le nekaj terminalov, v 80. pa so jih imela že sto in več. Uveljavila sta se dva pristopa do oddaljene uporabe računalnikov: bolj ekonomična paketna obdelava podatkov in bolj praktična souporaba s časovnim dodeljevanjem.
Paketna obdelava podatkov (1958–1968)
Pristop paketne obdelave podatkov (batch processing) ni bil najbolj praktičen, vendar je omogočil souporabo zmogljivosti velikih računalnikov na daljavo. Sporazumevanje z računalnikom ni potekalo neposredno in v realnem času, saj bi bil drag računalniški čas na ta način zelo slabo izkoriščen, ampak so posle vanj vnašali v obliki vnaprej pripravljenih paketov s programskimi navodili in podatki. Računalnik poslov ni izvajal takoj, temveč jih je po posebnih postopkih razčlenil in na najprimernejši način razvrstil v čakalno vrsto. Vse to je počel samodejno, brez nepotrebnih premorov v delovanju. Uporabniki so rezultate v tiskani ali luknjani obliki običajno dobili šele naslednji dan, lahko so jih prevzeli v računalniškem centru ali pa prejeli na svoj terminal. Prednost souporabe velikega računalnika je bila v tem, da so v primerjavi z miniračunalniki omogočali tudi zahtevnejše obdelave, programiranje v številnih višjih jezikih ter oblikovanje in dostopanje do velikih podatkovnih zbirk.
Kartično printerski terminal Teletype ASR-35. Joe Mabel na Wikimedia.
Grafični terminali
Terminali na zaslonu prikazujejo posamezne znake, in sicer po zgledu luknjanih kartic običajno 24 vrstic po 80 znakov. Grafični terminali, ki prikazujejo slike sestavljene iz pik, so povsem drugačni, dražji in le za posebne namene.
Pristop so pri nas prvič uporabili na začetku 70. let z računalniki CDC 6400 in IBM 360/40, še bolj značilen pa je bil za kasnejši CDC Cyber 72 in celotno serijo računalnikov IBM/370. Z oddaljeno obdelavo so poskušali odpraviti zelo problematično slabo izkoriščenost računalnikov in razširiti njihovo uporabo na številna podjetja in organizacije, za katere nakup lastnega računalnika še ni bil mogoč.
Pasivni paketni terminali (1958–1978)
Za pošiljanje in prejemanje paketov so uporabniki najpogosteje uporabljali prilagojene teleprinterje. Sestavljeni so bili iz samostoječe ali namizne tipkovnice, vrstičnega tiskalnika in dodatne enote za delo z luknjanimi trakovi ali karticami, zato jih imenujemo tudi kartično printerski terminali. Lastnih zmogljivost za samostojno obdelavo podatkov niso imeli in jih ni bilo mogoče programirati, rezultate pa so lahko tiskali ali luknjali.
V drugi polovici 60. so nato ob pomoči novih tehnologij izdelali prve množične zaslonske terminale s tipkovnico, ki so bili prav tako večinoma prilagojeni za paketno obdelavo podatkov. Uporabniki so lahko s tipkovnico vnašali podatke v obrazce na zaslonu, ko so bili ustrezno izpolnjeni, pa so računalniku kot zaključen paket podatkov posredovali vsebino celotnega zaslona. Povratne rezultate so lahko enostavno prikazali na zaslonu in s tem prispevali k zmanjšanju stroškov, pogosto pa so tudi pospešili in olajšali delo.
Pri nas so na velikih računalnikih CDC in IBM/360 uporabljali predvsem kartično printerske terminale, na računalnikih IBM/370 pa so bili že običajni paketni zaslonski terminali IBM 3270. V 70. je bil to eden izmed najbolj prodajanih terminalov, lep primerek pa je razstavljen tudi v Računalniškem muzeju.
Časovno dodeljevanje (1968–1988)
Uporabniki (predvsem programerji, inženirji in znanstveniki) so želeli bolj učinkovit, neposreden in tekoč dostop do osrednjih računalnikov. Računalnik so želeli uporabljati brez omejitev, kot bi sedeli za svojim lastnim računalnikom, vseeno pa je bilo treba zagotoviti popolno izkoriščenost računalniškega časa. To je omogočil izpopolnjen pristop časovnega dodeljevanja (time sharing), in sicer z navidezno delitvijo zmogljivosti računalnika med več uporabnikov. Hkratnost in tekoč odziv so dosegli s hitrimi preskoki med izvajanjem programskih navodil: medtem ko je računalnik čakal na razmeroma počasne odzive uporabnika, je lahko stregel drugemu. Za uresničitev tega pristopa je potreboval velik glavni pomnilnik in številne hitre diskovne enote z neposrednim dostopom. Največjo korist je nov pristop prinesel pri preizkušanju in popravljanju programov, omogočil pa je tudi uporabo drugih manj ekonomičnih programov, kot so urejevalnik besedila, različni vrstični in grafični uporabniški vmesniki, računalniške igre in podobno.
Paketni zaslonski terminal serije IBM 3270. Manuel Sagra na Wikimedia.
Med prvimi računalniki z zmogljivostjo za časovno dodeljevanje je bil pri nas računalnik CDC Cyber 172, ki so ga v Republiškem računskem centru namestili konec leta 1976, vendar uporabniki takrat še niso imeli dostopa do ustrezne programske opreme in diskovnih enot. Pristop se je resneje uveljavil šele razmeroma pozno, na začetku 80. let, z računalniki DEC PDP-10, DEC VAX in domačimi različicami podjetij Delta in Kopa.
Pasivni znakovni terminali (1968–1988)
Tekoče delo in sporazumevanje z računalnikom je lahko potekalo ob pomoči najenostavnejših teleprinterskih terminalov, vendar je bilo to precej neučinkovito, saj je moral zaradi sledljivosti terminal vsak ukaz operaterja in vsak odziv računalnika natisniti na papir. Z novimi znakovnimi zaslonskimi terminali so se v drugi polovici 70. na široko odprla vrata tekočemu delu, tako krajevno kot prek oddaljenih povezav. Ti podatkov računalniku niso več posredovali v paketih, temveč v obliki toka posameznih znakov.
Za upravljanje tovrstnih terminalov so prvič uporabili mikroprocesorje, s katerimi so zelo poenostavili elektronska vezja, omogočili večjo prilagodljivost terminala delovnemu okolju in odprli možnost oponašanja drugih vrst terminalov. Na polprevodniške pomnilnike s poljubnim dostopom so lahko namestili preprosto sistemsko programsko opremo, ki je skrbela za to, da so na zaslonu prikazovali večji nabor znakov: dvojne, velike, male in barvne črke ter nekatere polgrafične elemente. Uporabniki so lahko tudi prvič bolj prosto premikali kazalec po zaslonu.
Znakovni zaslonski terminal DEC VT100. Ik T na Wikimedia.
Pri nas so mikroprocesorske znakovne terminale množično začeli uporabljati v 80. na računalnikih podjetja DEC in njihovih domačih različicah. Močna je bila tudi domača proizvodnja tovrstnih terminalov. V Računalniškem muzeju so razstavljeni domače različice znakovnih terminalov Kopa 700 (DEC VT-52) in Kopa 1000 (DEC VT-100) ter več združljivih terminalov iz serije Gorenje Paka.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
