Objavljeno: 26.10.2010 | Avtor: Matjaž Jeruc | Monitor Oktober 2010

Zboksali smo se!

SiOL je po nekaj letih sodelovanja s Sagemom uspeh svoje prenovljene IP TV platforme položil v roke drugega, prav tako francoskega paradnega konja. Netgem je razmeroma mlado, od leta 1996 delujoče podjetje, ki je prve uspehe želo na francoskem IP TV trgu, v preteklem letu pa je močno poseglo tudi na globalni trg. Rezultat medsebojnega sodelovanja je SiOL Box, škatlica, ki je sposobna še precej več, kot le prikazovati televizijske programe.

Box je črna kvadratna škatlica skromnih mer (20 cm dolžine in širine ter le 5 cm višine) in mase tri četrt kilograma, ki v notranjosti skriva Sigmin procesor SMP8655/57 (podobnega ima, recimo, WD TV Live), 256 MB delovnega pomnilnika, 128 MB flash pomnilnika za operacijski sistem in 160 GB disk. Napravo poganja Netgemova programska oprema, ki seveda temelji na Linuxu in je bila za potrebe SiOLa ustrezno poslovenjena ter barvno usklajena. Na sprednji strani najdemo vhod USB, na zadnji strani pa se skrivajo antenski vhod in izhod, 10/100 omrežni priključek (naprava se zna priključiti tudi v brezžična omrežja po standardih 802.11 b/g/n), optični ter stereo RCA avdio izhod, še drugi USB vhod, HDMI v 1.3a ter miniDIN izhod (prek DIN izhoda lahko napravo priključimo tudi na SCART vhod). Napajalnik je seveda zunanji, naprava med delovanjem porabi okrog 20 W, v stanju pripravljenosti pa pod enim W električne energije (vendar se potem vklaplja polnih 20 sekund).

Povsem svoja zgodba je daljinski upravljalnik. Sprva so SiOLovci Boxu priložili IR daljinec, ki je imel neodzivne ugreznjene tipke in zelo slab domet, kasneje pa radijskega, ki ga ni treba več usmeriti v napravo, pa tudi tipke na njem so nekaj bolj odzivne in izbočene. Slednjega zaradi neprimerno boljše uporabniške izkušnje prilagajo tudi končnim kupcem, kljub temu pa boleha za nekaterimi otroškimi boleznimi: je majhen in tanek, neosvetljen, se zlahka izgubi (v velikih moških rokah ali na kavču) in med hitrim pritiskanjem pogosto pošlje napačen ukaz (ali pa ga naprava narobe interpretira). Radijski daljinec ne bo pogodu tudi vsem lastnikom raznih učljivih daljinskih upravljalnikov (npr. Harmony daljincev), a v spletu že najdemo rešitve teh težav.

Poleg predvajanja IP televizije se v Boxu skriva tudi dvojni digitalni sprejemnik. Netgem v naprave vgrajuje več različic sprejemnikov: po dva kabelska, zemeljska (tudi drugega standarda) in satelitska, ter, tako kot v SiOLovem primeru, kombiniran zemeljski in kabelski. Naprava je sicer sposobna tudi varnostnega kodiranja vsebin: video tokovi so lahko zakodirani v sistemu Nagra (različica brez kartic, čitalnika naročniških kartic v SiOL različici naprava nima), BISS in Verimatrix, video na zahtevo pa dodatno tudi v sistemu Playready. Box podpira HDCP prek HDMI priklopa in CGMS-A kodiranje prek analognih povezav.

Podatki o gledanih programih so lahko vodoravni...

... ali pa navpični.

Prvi koraki

Box lahko, kot je pri SiOLu že v navadi, priključimo sami ali pa nam priklop za doplačilo uredijo Telekomovi delavci. V preizkusnem obdobju smo se za priklop morali obrniti na Center za pomoč uporabnikom, od 10. septembra naprej pa lahko to postorimo tudi na servisnih straneh. Po poročanju uporabnikov z različnih forumov pogosto tudi tam ne gre brez težav, vendar pa storitev deluje spodobno že danes in težav, kot smo jim bili priča lani poleti, ne gre pričakovati.

Če si lastite novejšo različico SiOLovega modema (Sinope569+R3, menda tudi R2), vam ga tehniki nadgradijo na novo različico programske opreme, ki omogoča hkratno internetno in video povezavo na istem omrežnem izhodu (t. i. trunk port). Box tako prek omrežnega kabla hkrati povežete na internet in SiOL TV storitev, tisti s starejšimi modemi pa bodo morali vključiti brezžično povezavo. "Trunk porta" so trenutno najbolj veseli uporabniki, ki televizijo spremljajo prek računalnika (ni več potrebe po dveh omrežnih karticah oziroma združevanju obeh podomrežij) in tako gledajo tudi kanale, na katere niso naročeni (se pa po forumih že šušlja o tem, da bodo v SiOLu v kratkem začeli blokirati IP naslove programov, na katere uporabniki niso naročeni, če jih že ne bodo kodirali).

Ko je postopek registracije Boxa končan in je tudi uparitev daljinca ter naprave opravljena (kar zadeva tehnologija radijskega upravljanja), se nam ob vseh pravilnih nastavitvah prikaže slika prvega programa nacionalne televizije. Z Boxom se na bakrenih povezavah dokončno poslavlja MPEG2 kodiranje (nekateri redki srečneži smo še vedno ostajali na tej shemi), MPEG4 na novih enkoderjih (in tudi novem distribucijskem centru) pa vendarle drastično izboljšuje kakovost slike, ki je bila v preteklem letu praktično katastrofalna. Hkrati z izboljšavo slike so predvsem na nekaterih tujih plačljivih kanalih na voljo ločeni podnapisi, ki jih lahko po želji izključimo, in več glasovnih sledi (na HBOju tudi Dolby 5.1 zvok). Podatkovni tok za posamezni program so zdaj še znižali: giblje se med 2,4 in 2,9 Mb/s, pri čemer bodo povprečnemu uporabniku za potrebe snemalnika vključili dva kanala, kar prinaša sinhronizacijo okrog 5,8 Mb/s (brez telefonije in interneta). Glede kakovosti slike lahko rečemo le, da se povsem enakovredno kosa s tistim, kar lahko gledamo na digitalni zemeljski televiziji, razlika v prid DVB-Tja pa je opazna predvsem pri hitrih prizorih (športni prenosi).

Filme iz videoteke si lahko ogledujemo sproti ali pa jih shranimo na disk in si jih ogledamo drugič, tudi brez povezave v internet.

Zbogom, Sagem?

Elektronski programski vodnik je bistvo novega vmesnika. Podatke o tem, kaj se na posameznem programu predvaja, lahko dobimo na vsakem koraku; programe lahko pregledujemo navpično, kjer se na traku s programi prikazuje trenutna vsebina le enega programa, vodoravno pa se nam s slikami vred prikazuje trenutni spored za pet programov hkrati. Pri vsakem programu si lahko podrobneje ogledamo trenutno predvajane vsebine, kaj sledi, katere vsebine si lahko ogledamo zvečer, kaj smo na tem programu že posneli in katera snemanja imamo nastavljena. EPG je praktično v vsaki pori vmesnika (SiOLov je na voljo je tudi za DVB-T/C programe, če smo povezani v internet), tako da posebne tipke za vodič niti ne potrebujemo (čeprav so ga na radijski daljinec hitro dodali pod tipko 0), je pa potemtakem bolj moteče, če podatki v vodniku niso točni. Za vse tradicionaliste je na voljo tudi klasični tv spored, ki pa je oblikovno precej napihnjen in s tem celo manj pregleden kot tisti na starem Plus vmesniku Sagema.

Naprednejše funkcije snemanja in časovnega preskakovanja se dogajajo v samem Boxu. Naprava ima namreč vgrajen disk, na katerega snemamo želene programe, povsem samodejno pa se snemata tudi zadnji dve uri gledanega programa. To seveda pomeni, da ne gre za časovne funkcije, kot jih ponuja konkurenca (npr. ogled programa izpred dveh dni), temveč le poljubno preskakovanje med tistim, kar smo gledali zadnji dve uri. Razočaranje nekoliko ublaži dejstvo, da je prevrtavanje hitro, natančno in brez težav ter da nam snemalnik v času preizkusa ni niti enkrat odpovedal poslušnosti (kljub večkratni nadgradnji programske opreme, ki se je odvijala povsem samodejno v ozadju).

Snemanje programov lahko nastavimo iz vodnika (tako za IP TV kot DVB-T/C), kjer nam vmesnik dovoli spreminjanje začetka in konca snemanja (ne pa tudi večkratne ponovitve istega snemanja), lahko pa ga nastavimo tudi ročno. Snemanje poteka brez težav tudi pri izklopljeni napravi; Box se samodejno zažene, posname želeno in tudi izključi, žal pa lahko snema le en program hkrati, ne glede na vir (sumimo, da zaradi samodejnega snemanja zadnjih dveh ur programa, iz podobnega razloga verjetno ne deluje tudi prikazovanje slike v sliki). Posnetkov zaradi avtorskih pravic žal ne moremo prenašati na zunanje nosilce, isto velja tudi za prenesene vsebine različnih video knjižnic. Še zanimivost: čeprav smo določeno snemanje nastavili na IP TV viru, ga je ob prisotnosti identičnega DVB-T programa posnel kar na tem zemeljskem sprejemniku. Varčevanje?

Video knjižnice ostajajo večinoma enake (Hiti, Videoteka, Videomanija, HBO VOD, novost je videoteka za odrasle Daj me dol), spremenjen pa je način prenosa. Po novem si lahko najete videe ogledamo v dveh načinih: takoj ali po delnem prenosu, kar si tudi nastavimo na servisnih straneh. Pri prvem se video takoj začne pretakati v našo napravo (kot je bilo tudi do zdaj, z občasnim zatikanjem vred), pri drugem pa moramo počakati, da se video prenese v naš Box (naprava nam samodejno odšteva čas, kdaj bo video na voljo), in si ga potem lahko ogledamo kadarkoli (tudi brez povezave do SiOL TV storitev) in kjerkoli. Žal si načina, kako bomo prenesli posamezen video, trenutno še ne moremo vedno izbrati, saj SiOL knjižnic še ni povsem posodobil.

BOX je hkrati tudi sprejemnik digitalne televizije DVB-T, kar je vsekakor koristno.

Box za mesečno doplačilo ponuja tudi medijski predvajalnik, ki se izkaže predvsem z zanesljivostjo delovanja, manj pa z različnimi funkcijami. Ponuja sicer večino danes bolj priljubljenih formatov predvajanja (mpeg ts, mpeg ps, avi, asf, mkv, mov, flv, dv) in formatov zapisa slike (MPEG4/AVC h.264, MPEG-4 ASP, MPEG-2 SMPTE 421M, WMV9), pri podnapisih pa se že zatakne. Določene podnapise iz USB pomnilnikov (prepozna FAT, NTFS in celo EXT3 datotečne sisteme) predvaja brez težav, drugič spet nekaterih iz neznanega razloga ne prepozna (podpiral naj bi formate .srt, .sub, .ssa, .ass, .smi in .xml), prav tako ne delujejo zunanji podnapisi prek DLNA medijskega strežnika. Sicer slovenske podnapise zazna kot češke (napaka v prepoznavanju?), izbrati pa je mogoče kar pet različnih velikosti podnapisov, žal pa ne tudi položaja in barve. Predvajalnik ne ponuja časovnega preskoka na uporabniško določen čas, zato pa prevrtavanje poteka tudi s 600x hitrostjo (10 minut hkrati), in to brez omembe vrednih zatikanj! Pogrešali smo podporo branju DVD in BD slik, pa tudi stereo "downsampling"

Dolby Digital in DTS formatov zapisa zvoka (trenutno samo posreduje signal prek optičnega izhoda).

Preostala ponudba Boxa obsega bolj ali manj uporabne dodatke: Novice so znane že s Sagema in so tu precej bolj uporabne zaradi izboljšanje odzivnosti, hkrati pa je besedilo povsem po nepotrebnem omejeno le na malce več kot polovico zaslona. Zanimiv dodatek k novicam je tudi hkratno predvajanje radijskih postaj, ki pa je trenutno omejeno zgolj na eno radijsko postajo. Šport beleži zgolj aktualne rezultate različnih športnih dogodkov, Facebook je še v beta fazi in je precej omejen zaradi počasnega tipkanja na daljinec, podobno velja tudi za Igre. Vreme je izdelek podjetja AccuWeather.com in znano tudi iz mobilnih naprav ("znano" tudi glede natančnosti napovedi za Slovenijo ...), Radio pa deluje zelo podobno kot na Sagemu. SiOL IO ponuja dostop do istoimenskega SiOLovega interaktivnega portala (seveda brez televizijskih programov), trenutno pa njegovo priljubljenost zvišujejo z nanizanko Prepisani. Zadnji v vrsti dodatkov je težko pričakovani teletekst, ki ob prvem preletu vseh strani te shrani na pomnilnik naprave in so potem dostopne brez neprijetnega čakanja. Omenimo še, da trenutno ne omogoča prikaza šumnikov in da tudi kaka tipka za povečavo ne bi bila odveč.

Na strežniku ali na disku?

Večkrat smo že pisali o osebnih tv snemalnikih (PVR) in gledalcu prilagojenem programu (ogled poljubne oddaje zadnjih nekaj dni). Videli smo, da se Siol, T-2 in Amis tega lotevajo različno. Siolov Box (pa tudi Telemachova ponudba) ima vgrajen disk, zato lahko ponuja snemalnik, predvajanje posnetega programa in pavzo (timeshift) na zelo enostaven način - vse se predvaja z diska. Manjka pa mu funkcija, ki jo T-2 in Amis izpostavljata kot konkurenčno prednost - ogled oddaje, ki ste jo zamudili. To lahko ponudijo, ker pri njih vse funkcije osebnega tv izvaja strežnik in ne sprejemnik. Gledalci se strinjamo, da je ogled zamujenih oddaj koristen, kaj pa to pomeni za ponudnika in za celotno internetno infrastrukturo?

Oglejmo si najprej, kako deluje internetna tv. Navajeni smo, da so internetne povezave vzpostavljene med dvema točkama (singlecast), a to ni vedno res. TV, na primer, se oddaja v načinu multicast. Zelo poenostavljeno povedano: za en tv program oddaja ponudnik samo en tok podatkov, ki ga sprejemajo vsi gledalci, ki v danem trenutku gledajo ta program. Zaradi tega ponudnik potrebuje le toliko pasovne širine, kolikor programov oddaja.

Običajno oddajanje - potrebujemo le en podatkovni tok za vsak televizijski program.

Če funkcijo osebne tv izvaja sprejemnik, ponudniku ni treba spremeniti ničesar, ker se vse dogaja na strani gledalca. Brž ko dogajanje premaknemo na strežnik, pa se vse spremeni.

Gledalec, ki stisne pavzo, in nadaljuje ogled petnajst minut kasneje, mora dobiti sliko iz strežnika. Se pravi, da mu mora strežnik poslat svoj tok podatkov, tokrat v načinu singlecast. Ta tok je uporaben le za enega gledalca. Drugi gledalec, ki zahteva ponovitev oddaje od začetka, dobi svoj tok podatkov. Gledalec, ki izbere ogled včerajšnje oddaje, dobi svoj tok. In tako naprej. Seveda pa se hkrati s tem oddajajo še multicasti za vse "običajne" gledalce.

Osebna" televizija s strežniško podporo mora uporabnikom dostavljati ločene programske tokove.

Sklenimo to razmišljanje z malo matematike. Recimo, da ponudnik oddaja 200 programov s pasovno širino 2 Mb/s. Se pravi, da mora pri prvem načinu oddajati 200 * 2 Mb/s = 400 Mb/s. Nič posebnega, to zmorejo sodobne internetne povezave brez težav.

Kaj pa v drugem primeru? Internetna tv ima menda pri nas okoli 170.000 gledalcev. Kaj se zgodi, če jih samo 10.000 hkrati uporablja osebno tv? Ponudnik mora oddajati (10.000 + 200) * 2 Mb/s, kar je tam nekje okoli 20 Gb/s. To pa že niso več majhne številke - ne z vidika interneta, ne diskovnega podsistema, ki mora "hraniti" te povezave.

Boljše za gledalca torej ni tudi boljše za ponudnika, pa tudi za internetno infrastrukturo ne.

Primož Gabrijelčič

"Kockanje" je preteklost?

Box večinoma deluje zanesljivo, vmesnik je odziven in hiter, menuji so črno-sivo-rumene barve, ostri in lahko razumljivi. Večina dodatkov je razvrščena kar med same programe na številke programskih mest in čeprav se programe lahko razvršča poljubno (spet le na servisnih straneh, že kot pri predhodniku), določenih dodatkov ne moremo premikati. Iz samega vmesnika lahko programe tudi poljubno zaklepamo in skrivamo (za tiste, ki jim je predolg seznam programov, ki jih nikoli ne gledajo), programi za odrasle in nekatere funkcije videoteke pa so zaklenjeni s pin kodo (programi s pornografsko vsebino ostanejo odklenjeni toliko časa, dokler naprave spet ne ugasnemo). Naprava se iz stanja nižje porabe zaganja približno 20 sekund, na voljo pa nam je tudi nastavitev, po kolikšnem času naj naprava v to stanje preide (od ene do 72 ur). Dokler je naprava v stanju višje porabe, se vključi v vsega treh sekundah, kljub temu pa nikakor nismo mogli ugotoviti, po kakšnem ključu se naprava sploh ugaša. Čeprav smo nastavili 72 ur za popoln izklop, se je enkrat popolnoma ugasnila že po nekaj minutah, drugič po nekaj urah (na SiOLu trdijo, da zaradi nenehnega posodabljanja programske opreme in EPGja).

Box smo med preizkušanjem pogosto spravili na rob samega delovanja: naprava se nam je občasno sama znova zagnala, drugič smo jo morali ugasniti z daljšim držanjem tipke za vklop (neposreden prehod v pripravljenost nižje porabe), tretjič spet resetirati s tipko na spodnji strani naprave. Pogosto nam je pri napravi zmanjkalo zvoka (pri urejanju DVB-T kanalov vedno), prav tako naprava še ne podpira naprednejšega HE-AAC v2.0 zvoka. Prav tako se je zatikalo pri urejanju prikaza slike; naprava je sposobna prikazati originalno sliko, 4 : 3 prikazano sliko raztegniti v širokozaslonski način enakomerno ali samo na robovih in jo povečati. Nastavitve naprava dostikrat pozabi in sliko prikazuje povsem samosvoje, predvsem se to pogosto zgodi pri uporabi medijskega predvajalnika. Pri radijskem daljinskem upravljalniku pogosto prihaja do prekinitev v delovanju, tudi naprava sama si večkrat vzame kratek odmor. Da gre za testiranje še ne povsem zanesljive storitve, so nam posredno potrdili tudi pri SiOLu, saj trenutno večino časa porabijo za zaključevanje določenih osnovnih funkcij delovanja Boxa, potem pa se bodo lotili popravkov drugih funkcionalnosti. Kljub vsemu ugotavljamo, da v primerjavi s Sagemom SiOL Box pomeni velikanski napredek v uporabniški izkušnji SiOL TV.

Končno vprašanje je seveda, ali SiOL Box odtehta svojo nekoliko pretirano ceno. Če ga postavimo ob bok Sagemu, potem dileme seveda ni in tega se zaveda tudi SiOL. Marsikateri uporabnik bi, ali pa je že pripravljen, odšteti tudi nekaj več denarja za boljšo uporabniško izkušnjo. Vsi tisti uporabniki, ki so bolj iznajdljive narave, pa se bodo nakupu vsekakor izognili do takrat, ko bo SiOL začel omejevati gledanje televizije prek računalnika.

SiOL BOX (Netgem Netbox 8200)

Hibridni (IP TV in DVB-T) sprejemnik s 160 GB diskom.

Izdeluje: www.netgem.com.

Prodaja: www.siol.net, www.ram2.si (uvoznik).

Cena: 49 EUR ob dveletni vezavi, sicer 215 EUR z DDV. Obvezno je tudi plačilo mesečnega dodatka v višini 4 EUR za naročnike SiOL TV in 8 EUR za naročnike SiOL interneta (v promocijskem obdobju je dodatek štiri mesece za 4 EUR cenejši). Morebitne vezave za starejši Sagem se z nakupom SiOL BOXa prekinejo.

Za: Mnogo boljša uporabniška izkušnja kot do zdaj.

Proti: Začetno nezanesljivo delovanje, premajhen daljinec, cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji