Zbogom, netbooki
Na splošno si pod pojmom prenosnik še vedno predstavljamo povprečno prenosljiv računalnik s 15-palčnim zaslonom, optično enoto, nizko tipkovnico solidne velikosti in nekaj različnimi možnostmi za dostop do spleta. Prenosnike z večjimi zasloni smo imeli za prevelike za večino navadnih opravil, tisti manjši, povečini taki, pri katerih je diagonala merila okoli trinajst palcev, pa so bili vedno malo posebni, namenjeni prenašanju.
Nekje daleč zadaj po velikosti tako zaslonov kot tipkovnic so pametni telefoni. Bistveno manj zmogljivi, vsaj na papirju, a kljub temu pravi računalniki v malem. Svoje računalniške zmogljivosti so podedovali od dlančnikov, s časom pa so pridobivali tudi lastnosti drugih žepnih elektronskih naprav (večpredstavnih predvajalnikov, fotoaparatov, GPS naprav itd.). S pametnimi telefoni lahko v teoriji počnemo praktično vse kot s prenosnimi računalniki. Lahko brskamo po spletu, beremo elektronsko pošto, urejamo dokumente in tabele, urejamo slike, izmenjujemo torrente, beremo vse najrazličnejše končnice, od PDF pa do CBZ (vsem štirim, ki veste, kaj to je, čestitam). O smotrnosti takega početja, sploh urejanju tabel, bi se seveda dalo pogovarjati ob kavi (če ne čem močnejšem), a zmogljivi telefoni so po računski moči že presegli računalnike izpred presenetljivo malo let.
Dve leti nazaj se je med ene in druge, torej med prenosnike in pametne telefone, vrinila nova naprava. Šlo je seveda za prvi mini prenosnik, t.i. netbook, Asusov EEE Pc (na tem prvem, konkretno modelu 701, nastaja tudi tole besedilo). Netbooki so se čez noč dobesedno razmahnili, pa čeprav so bili majhni, prenosni računalniki na voljo že prej (med drugim je enega izmed njih pohvalil tudi Douglas Adams, avtor Štoparskega Vodnika po Galaksiji). A tokrat so bili ne samo majhni in prenosni, temveč predvsem poceni. Podjetja so začela po tekočem traku izdelovati računalnike najrazličnejših velikosti in zmogljivosti. Od Sonyjevih malčkov (denimo Vaio VGN-P11Z, ki smo ga preizkusili maja letos), ki imajo smešno nizek zaslon in tipkovnico, pa do Toshibinega Satellite T100-10x; kaj je in kaj ni mini prenosnik, je že stvar resne debate.
A čim bolj razmišljamo, tem bolj vidimo, da sploh ne potrebujemo več nekih umetnih ločevanj med enim in drugim. Vseeno je, ali so netbooki računalniki z zasloni, katerih diagonale merijo do deset palcev. Nikogar ne briga, ali je najnovejši telefon z Androidom res telefon ali sub-mini-net naprava. Kindle? Kar se mene tiče, je lahko tudi le zmes plastike in elektronike, ki služi kot dostop do Wikipedije. Vsak dan lahko na različnih spletnih straneh beremo o novih gadgetih, ki bodo povsem spremenili naše življenje. Da bodo tokrat res zadeli tisti idealni "form-factor" za univerzalno zadovoljstvo, potem pa bo nastopil mir na svetu, saj bomo imeli prav povsod izredno učinkovit način dostopa do vsemrežja. Morda bo to naprava, ki bo vsebovala novi Googlov OS (če ne bo šlo celo za Google Phone), ali pa tablica iz Applovih delavnic, ki je že dobila status kultnega, pa čeprav nihče ne ve, če bo sploh kdaj ugledala luč sveta.
A nekaj je jasno - netbookov ni več. Opravka imamo samo še z računalniki. Večjimi, manjšimi, bolj ali manj prenosljivimi. Takimi, ki se prelevijo v tablice, pa takimi, ki se skrijejo v vsak žep. Morda se malce čudno sliši, sploh glede na to, da smo v Monitorju pred kratkim med prenosniki uvedli nov segment - da, po novem imamo poseben razred za mini prenosnike, netbooke. A kot računalniška revija, ki preizkuša nove izdelke, moramo slediti izdelovalcem in prodajalcem teh naprav. Ti tudi kategorizirajo svoje izdelke po podobnih kriterijih, konec koncev jih je tako najlaže primerjati med seboj. A pri uporabnikih bo največja težava že odločitev, kakšno napravo sploh potrebujejo, oziroma si želijo. Edino pravo vodilo bo nemara to, da ne bo smela biti preveč zlobna.