Zakaj prihodnost iz preteklosti ni sedanjost
Preteklost je polna teorij, ki so svoj čas veljale za zvest opis sveta, a so kasneje romale na smetišče zgodovine. Kemiki so verjeli, da snovi pri gorenju izgubljajo flogiston z negativno maso. Fiziki so zaupali modelom atoma, za katere se je kasneje izkazalo, da so napačni. Astronomi so verjeli, da je središče vesolja. In z ovržbo vsake teorije sta napredovali znanost in tehnologija.
anes neradi govorimo o napačnih teorijah, temveč o nepopolnih. Klasična fizika je strogo vzeto res napačna, a v zemeljskih razmerah povsem zadovoljivo opiše svet. Tudi z letošnjo Nobelovo nagrado ovenčano odkritje, da imajo nevtrini maso, kaže na nepopolnost standardnega fizikalnega modela, kar je zanimivo, a na vsakdanje življenje ne vpliva. Imamo zelo dobre razloge, da današnjim teorijam verjamemo in ne iščemo zamenjav, temveč dopolnitve. Kaj ima to opraviti z računalništvom ali tehniko? Mnogo.
K premisleku me je vzpodbudila afera z izpusti dušikovih oksidov Volkswagnovih dizlov, ki ima več skupnega z računalništvom, kot bi si mislili. Pa tu ne mislim, da so za goljufanje uporabljali računalniški program. Novi testi so pokazali, da 95 odstotkov evropskih dizlov v realnih razmerah bistveno presega normative. Če iz dizelskega motorja pri nižanju porabe iztiskamo še zadnje decilitre, nastajajo dušikovi oksidi. Fizika.
Ste opazili, da zadnje čase avtomobili postajajo čedalje pametnejši z elektronsko navigacijo, kamerami za parkiranje, večpredstavnostjo in povezavo s telefoni? Zato, ker so se resne izboljšave motorjev z notranjim izgorevanjem končale v 90. letih. Ta tehnologija je – Štajerci bi rekli – »doterana«.
Iz istega razloga imajo procesorji danes dve, štiri, osem jeder … Ne, ker bi bili programerji tako navdušeni nad pisanjem večnitnih aplikacij, temveč ker procesorskega takta ni več mogoče preprosto poviševati. Podobno se dogaja tudi z manjšanjem njihove litografije, kjer sestavni deli tranzistorjev merijo že vsega nekaj atomov. Tehnologija je »doterana«.
Z zrelo, izpopolnjeno tehnologijo se lahko zgodi dvoje: bodisi jo nadomesti povsem drugačna, bodisi malce nazaduje in se zatakne pri optimumu cena/zmogljivost. Za računalništvo upam, da bodo tranzistorji iz novih materialov – veliko, morda preveč pričakujemo od grafena – ali pa povsem nova tehnologija kvantnih računalnikov voz potegnili naprej, kot je parni stroj nadomestil konje. Lahko pa se zgodi, da bo šla po poti letalskega prevoza.
Boeing 747 letos praznuje 45 let in skoraj vse, kar je standard v letalskem prometu, so izumili zanj: kvadratne vozičke s pijačo, prostor za ročno prtljago nad glavo, drsne zastore na oknih, ustroj sedežev itd. Še zanimivejša je njegova geneza. Razvila ga je ekipa B Boeingovih inženirjev, ker so takrat njihovi zvezdniki razvijali nadzvočno letalo 2707, ki da bo revolucionarno spremenilo potovanje z letalom. Boeing 747 je bil mišljen le kot letalo za vmesno obdobje. Boeinga 2707 ni bilo, bila pa sta Concorde in Tupoljev Tu-144. In se, eden prej, drugi kasneje, upokojila, ker sta bila predraga. Danes znamo izdelati nadzvočno potniško letalo, pa tega nihče ne stori, ker se ne izplača. Preleteti Atlantik v osmih urah zadošča. In novi Boeing 787 ne le, da je na las podoben Boeingu 747, še počasnejši od njega je!
Eugene Cernan ni tako znan kot Neil Armstrong, pa bi lahko bil. Ko je decembra 1972 odšel z Lune, ni nihče vedel, da tja ne bo nikogar več. Nekaj mesecev pred Armstrongovim pionirskim pristankom na Luni leta 1969 je ameriška letalska družba Pan Am začela sprejemati prijave za komercialni polet na Luno. Prijavilo se je 90.000 ljudi. Prihodnost so tedaj predstavljale baze na Luni in Marsu, leteči avtomobili, umetna inteligenca, zmaga nad rakom, čili 100-letniki in nepregledne množice robotov, ki nam omogočajo štiriurni delavnik. Namesto tega smo dobili – pametne telefone, Facebook in Instagram.
Je tehnologija zatajila? Ni, le trčila je ob nesrečno območje, kjer se fizikalne omejitve prepletajo s smotrnostjo in ceno. Investirati moramo čedalje več, da pridobimo čedalje manj. Intel bi znal izdelati procesor s frekvenco 20 GHz, a bi bil tisočkrat dražji. Western Digital bi znal izdelati disk zmogljivosti 100 TB, pa je večini 4 TB povsem dovolj, za več pa potrebujemo helij in podobne trike. To stane. Ljudje medtem ugotavljajo, da je pomembnejša hitrost in da bo tudi 250 GB dovolj, zato kupijo SSD. Elektronska pošta je naslednja prastara tehnologija, ki jo vsako leto poizkuša nadomestiti drugo podjetje, češ da bodo res dvignili storilnost. In ves svet še vedno pošilja 40 let staro elektronsko pošto.
Moorovemu zakonu eksponentnega razvoja računalniške moči je uspelo zdržati 50 let, zdaj pa mu moči pešajo. Da realnost ne dopušča eksponentne rasti, so strojniki in fiziki ugotovili že pred desetletji. Tega se učimo tudi v računalništvu. In edini način, da ugodimo ekonomistom, ki tega še ne vedo, je izumljanje funkcij zaradi funkcij samih in brezkončno piljenje dizajna. Kupite nov pametni telefon!
