Vojna bogov

Na prvi pogled delo s 3D programi nima veliko skupnega s stvarnikom in njegovimi težavami na uvodnih straneh Stare zaveze. A le na prvi pogled. Tako kot Jahve se tudi povprečni smrtnik znajde sredi črne praznine. Najprej mora ustvariti svetlobo in oblike, jim vdihniti barve in gibanje … vse to prav zares iz nič. Nato mora ta svet izrisati, ugotoviti, kaj manjka, in svoje napake popraviti. In to prek zapletenih vmesnikov, ki skušajo trirazsežni svet spraviti na dvodimenzionalni zaslon.

Sledenje kameri

In ravno neskončne možnosti, ki jih ponuja 3D svet in želja po čim večji intuitivnosti dela v treh razsežnostih, sta naplavila velikansko količino teh orodij. Tu ni jasnega favorita, kot sta denimo Photoshop ali Illustrator. Med grafično oblikovalskimi orodji je bolj ali manj vse, kar se začne z Adobe in konča s CC, več kot dovolj za še tako zahtevnega uporabnika.

Med trirazsežniki pa zadeva ni tako enostavna. Kandidatov je zares veliko. Morda bi na prestol težkokategornikov lahko postavili Autodeskov 3ds Max ali Mayo. Morda LightWave 3D ali pa Modo iz iste genske juhe. Morda Houdinija, s katerim so ustvarili Disneyjevo Ledeno kraljestvo ... Vendar bomo, cenjeni bralci in bralka, na tron postavili Cinemo 4D v šestnajsti inkarnaciji.

■ Cinema 4D R16

Cinemo pišejo v Maxonu, ki je del nemškega giganta Nemetscheka, znanega po arhitekturnem orodju Allplan. C4D, kot programu ljubkovalno rečemo, ima resen pedigre, saj njegove korenine segajo v zgodnja devetdeseta in svet Commodorjeve Amige. Zadeva je bila še pred nekaj leti razmeroma neznana, a je Maxonu z nekaj vrhunskimi različicami v zadnjih letih uspelo prilesti med 3D elito in osvojiti srca (in možgane) profesionalcev po vsem svetu, predvsem pa na planetu Hollywood.

Cinema 4D je polnokrvni 3D program, kar pomeni, da pokriva vsa področja dela v treh razsežnostih in ni ozko specializiran. In ravno ta širina, pa tudi razširljivost in stabilnost, je program uvrstila na strani te revije.

Sladka šestnajstica

Svežo različico Cineme je moč dobiti v štirih velikostih oziroma namenih rabe. Najbolj oskubljena inačica je Prime, vmes sta Broadcast in Visualize, ki sta malce bolj specializirani, in polna različica, imenovana Studio, ki je pristala na našem diskovju.

Sveža različica ponuja cel kup izboljšav in novosti. Najprej si oglejmo dve slednji, ki sta tudi najslajši.

Prva resna novost je prepoznavanje 3D okolja s posnetka (camera tracker). V Cinemo naložimo video posnetek (denimo vožnje kamere na dollyju) in algoritem sam, brez kakršnekoli pomoči, ugotovi razsežnosti prostora, vanj postavi kamero in sestavi celotno osnovo prizora. Uporabnik nato doda želene predmete, ki se obnašajo, kot da so del posnetega okolja. Najbolj neverjetno pa je, da vse to naredimo z dvema klikoma, vse drugo Cinema prebavi sama!

Uporabnik lahko izriše celotno animacijo v Cinemi, skupaj s posneto podlago, brez uporabe dodatnega programja (After Effects). Zadevo smo preskusili na križišču v ljubljanskem Tehnološkem parku, kamor smo dodali dva neobstoječa semaforja. Zadeva je delovala brezhibno.

Druga sveža zadeva je ustvarjanje materialov. Doslej smo morali uporabniki Cineme precej lastnosti materiala ponarediti, da je bilo videti pristno. Novi način, imenovan Reflectance, pa se je po načinu dela povsem približal Vrayu in podobnim izrisovalnikom.

Novi način dovoljuje več plasti na enem materialu. Predstavljajte si kovinski avtomobilski lak. Tam je najprej osnovna barva, denimo modra, na njej so drobci za kovinski lesk, čez to pa še prozoren lak. Vsaka plast svetlobo odbija po svoje, osnovna barva da odtenek, kovinski delci razpršijo svetlobo, lak pa deluje kot steklo. Nova različica C4D omogoča prav takšno nanašanje plasti, povsem enako kot v stvarnem svetu. Tudi rezultati so naravnost fascinantni.

Kot rečeno, R16 je polna novosti in izboljšav, kup jih je namenjenih lažjemu delu v urejevalniku in modeliranju (denimo »solo mode« in lažje delo s ključnimi slikami). Obenem pa Cinema ponudi tudi vrhunsko orodje za kiparjenje in poslikavo (podobno kot Zbrush), ki sta del paketa Studio.

Če nemškega orodja 3D še niste poskusili, vam iskreno svetujemo, da snamete testno različico in jo zapeljete en krog. Če pa C4D redno uporabljate, je tole idealen trenutek za nadgradnjo!

Cinema 4D R16

Orodje za 3D modeliranje, teksturiranje, animacijo, izrisovanje, fizikalne simulacije …

Izdeluje: maxon.net

Cena: 3400 EUR (za različico Studio).

Za: Povsem nov način izdelave materialov (Reflectance), prepoznavanje 3D okolja s posnetka (camera tracker), orodje za risanje poligonov, kup orodij za lažje delo, stabilnost.

Proti: Zajeten kos programja po zajetni ceni.

■ Blender

Blender zažiga.

Avtor tega prispevka se že 30 let potika po svetu trirazsežnih programov, od zabavno naivnega VU 3D na Spectrumu do večtisočevrskih mega paketov, kot so 3ds Max, Maya in Cinema. Zato ga težko kaj preseneti. Toda Blender je nekaj posebnega. Mirno ga lahko ocenimo kot najboljši odprtokodni softver — na svetu (prebrano z glasom Jeremyja Clarksona).

Skoraj nemogoče je verjeti, da je ta izjemen program res brezplačen. Žal pa ni bil brezplačen za razvijalce, saj je izvirno podjetje davnega leta 2002 šlo v stečaj, iz njegovega pepela pa je vstal Blender Foundation. Ta organizacija skrbi za nove različice orodja in združuje nešteto navdušencev, ki ga dopolnjujejo in razvijajo.

Blender je vseobsegajoče 3D orodje, ki omogoča celoten proces znotraj enega programa. To pomeni, da lahko uporabnik brez poseganja po drugih specializiranih orodjih zmodelira, poteksturira, animira in izriše celoten projekt.

Za program je razvitih kup knjižnic in vtičnikov, med katerimi gre izpostaviti izrisovalnik in fizikalne simulacije. Te so tako neverjetno kakovostne, da bi se lahko marsikateri od tisoče evrov vrednih programov zjokal na straniščni školjki. Simulacija tekočin (torej kapljevin in plinov) je zares fascinantna, obenem pa sila preprosta, saj z nekaj potezami lahko ustvarimo ogenj, dim, tekočino ...

Posebej velja omeniti izrisovalnik in simulator Cycles razvijalca Brechta van Lommela. Kljub tveganju, da bo bralec avtorja tega članka ocenil kot fanatičnega privrženca Blenderja, naj povem, da je Cycles res neverjetno dober izrisovalnik. Zadevo je treba videti v živo, kot animacijo, zato predlagamo ogled kakega demo filmčka na Youtubu. Če vas to ne prepriča o izjemnosti Blenderja, ste izgubljeni …

Odprtokodnost pa je pogosto dvorezen meč. Tisto drugo rezilo je uporabniški vmesnik. Zelo očitno je, da so Blender razvili programerji brez veliko pomoči ljudi, ki kaj vedo o uporabniških izkušnjah. Zadeva je »hekerska« skoraj na vsakem koraku, od pretirane rabe tipkovnice in pomanjkanja menujev do terminalske konzole za jezik python. Res pa je, da je v novejših različicah že čutiti željo po prijaznejši uporabniški izkušnji.

Blender 2.72b

Orodje za 3D modeliranje, teksturiranje, animacijo, izrisovanje, fizikalne simulacije …

Izdeluje: blender.org

Cena: Brezplačno.

Za: Cena, odprtost kode, skeletiranje (rigging), fizikalne simulacije, vtičniki, podpora jeziku python in še in še.

Proti: Ni za začetnike, pa tudi srednje naprednim uporabnikom se utegne zatikati.

■ Clara.io

Osnovni uporabniški vmesnik je presenetljivo znan.

Zadnje čase smo priča precejšnjemu številu ambicioznih projektov, ki skušajo precej zajetne programe prenesti v splet in uporabnika prepričati, da je delo enako (oziroma še lažje), kot če je programje nameščeno na krajevnem disku. Prednost takega koncepta je neodvisnost od operacijskega sistema in dostopnost od koderkoli.

Zgled takega projekta je Clara.io. Zadeva je (za spletno aplikacijo) neverjetno izpiljena, uporabniški vmesnik pa bi zlahka zamenjali za katerokoli težkokategorno 3D programje. Nič nenavadnega, saj so Claro spisali v Exocortexu, podjetju, ki je »zakrivilo« posebne učinke v Harryju Potterju, obenem pa spisalo kup vrhunskih vtičnikov za Mayo in Softimage.

Clara najprej zahteva ustvarjanje računa, s katerim boste dostopali do svojih projektov in si jih izmenjevali s kolegi. Po izbiri zastonjskega ali plačljivega sistema, nas pričaka čisto pravo 3D okolje, kakršnega smo vajeni iz »zaresnih« programov. Uporabniški vmesnik je precej čist, jasen in organiziran (kolikor je to pri 3D programih sploh mogoče).

Toda vojna z bogovi se tu šele začne. Clara ponuja vsa bistvena orodja, ki jih je najti v velikih programih. Med pričakovanimi je enostavno modeliranje in delo s poligoni, postavitev kamer in več vrst svetil (točkasta, površinska, HDRI …), teksturiranje UV, normale in še in še. Clara prebavi tudi večino 3D formatov, zato prenos med programi ne bi smel biti težaven. Moteče je le nalaganje velikih datotek v splet, ki se utegne precej zavleči. Med nepričakovanimi bonbončki pa je orodje za izdelavo kompleksnih materialov Vray s podporo istega izrisovalnika. Zanimiva je tudi možnost, ki dovoljuje bližnjice in upravljanje z miško, kot smo   vajeni v Mayi.

Clara.io res ni kar tako, je polnokrvni 3D program. Ko tole berete, bo imela verjetno okrog 100.000 registriranih uporabnikov in obsežno knjižnico (večinoma zastonjskih) predmetov. Morda se prijavite in poskusite žonglirati s projektom na več platformah. Kar zabavno je, verjemite.

Preverite tudi: Lagoa – lagoa.com.

Clara.io beta

Orodje za 3D modeliranje, teksturiranje, animacijo, izrisovanje, fizikalne simulacije …

Izdeluje: clara.io

Cena: Brezplačno, »freemium«.

Za: Spletna aplikacija (deluje kjerkoli in na čemerkoli), delo v oblaku, cena, vdelan izrisovalnik Vray.

Proti: Delno plačljivi dodatki, omejen čas izrisovanja.

■ Sculptris

Osnovno in edino okno Sculptrisa

Ste kdaj poskusili kipariti v glini? Ali pa vsaj izdelati preprost pepelnik na lončarskem vretenu? Ni tako enostavno, kot se zdi, kajne? Pa še zelo umazano je, niti približno ne tako seksi, kot sta prikazala Demi Moore in Patrick Swayze v Duhu.

Pixologicov Sculptris ne spada med druge tu opisane programe, saj je ozko specializiran, a ponuja (skoraj) vso zabavo dela z glino brez svinjarije.

Ko se program zažene, je pred uporabnikom čudaški vmesnik in velika krogla digitalne gline. Levo zgoraj je kupček orodij za obdelovanje osnovnega predmeta. Gmoto lahko razvlečemo, naredimo udrtine, povečujemo dele … Osnovno orodje je »draw«, z njim na kroglo rišemo izbokline ali vbokline. Zadeva deluje odlično in uporabnik kaj hitro pride do prvih (zabavnih) rezultatov.  

Pri kiparjenju glave pomaga simetrija, ki zrcali učinke leve strani na desno (ali nasprotno). Priročno pa je tudi drobljenje poligonov glede na zahtevnost topografije, tako da so poteze vedno ostre.

Ko odkiparimo svoje, je čas za barvanje. S klikom gumba »paint« se odpre okno, v njem določimo ločljivost teksture, žal pa nam postreže tudi z opozorilom, da vračanje h kiparjenju ne bo več mogoče.

Barvanje skulpture je precej enostavno, a zamudno in natančno početje. Telo barvamo z levo tipko na miški, z desno pa ga vrtimo. Barvo in materiale lahko izberemo z bogate palete, čopiče in teksture pa bomo morali izdelati sami, saj jih v programu ni.

Umetnino lahko izvozimo le kot .obj, a je to dovolj, saj skoraj ni 3D programa, ki ne bi znal uvoziti tega formata. S klikom »show advanced tools« lahko shranimo teksturo UV, normale in vzorce z izboklinami. Vse to lahko seveda podrobno obdelamo v Photoshopu ali podobnem orodju.

Sculptris je, kljub čudnemu videzu, precej uporabna zadevica, prijazna do začetnikov, a namenjena tudi zahtevnejšim uporabnikom. Ti bodo, ko Sculptris ne bo več dovolj, kupili Zbrush istega podjetja.

Sculptris Alpha 6

Orodje za 3D kiparjenje.

Izdeluje: pixologic.com/sculptris

Cena: Brezplačno.

Za: Cena, orodja, materiali, preprostost, simulacija dela z glino.

Proti: Grafični vmesnik.

Primer

Primer prepoznavanja 3D okolja s posnetka (camera tracker). Na video posnetek smo brez težav dodali napis, kocke, pa še neobstoječe semaforje za povrh. www.monitor.si/cinema4d