Vladimir Djurdjič: Konec nekega obdobja
Z odločitvijo družbe IBM, da svoj oddelek za osebne računalnike proda kitajski družbi Lenovo, se simbolično, morda pa tudi vsebinsko iztekajo pionirski časi računalnikov PC. Poteza se zdi na neki način logična in zrela poslovna odločitev, toda obenem korak, ki odpira številna nova vprašanja, morda celo o sami prihodnosti osebnih računalnikov, kot jih poznamo danes.
Od leta 1981, ko je IBM predstavil svoj prvi računalnik IBM Personal Computer (PC), so se razmere na trgu osebnih računalnikov drastično spremenile. Računalniki PC so danes že povsem običajno potrošno blago, cene so se v teh 24 letih znižale za nekaj cenovnih razredov, manevrskega prostora za velike kakovostne in vsebinske razlike med izdelovalci je vse manj. Za izdelovalce so to težko časi, saj je danes treba uporabljati poslovni model, ki deluje na zelo nizkih maržah in ob popolnem obvladovanju stroškov.
Resnici na ljubo pa je to področje, ki ga IBM že vrsto let ne obvladuje najbolje. Njegovi izdelki na področju računalnikov in prenosnikov PC sodijo nedvomno med tehnično najnaprednejše, a so zaradi naprednih funkcij stroški razvoja razmeroma visoki. Vsekakor višji, kot so jih pripravljeni plačati uporabniki, zlasti zunaj kroga velikih strank. Pa tudi tam se je vse več strank že zdavnaj začelo ozirati naokoli.
Že lep čas je znano, da je IBM zaradi tega začel intenzivno razmišljati o opustitvi tako imenovanega "PC businessa". Oddelek je že vrsto let dosegal slabe poslovne rezultate, dobiček iz tega naslova pa je bil zanemarljiv v primerjavi z dosežki drugih oddelkov družbe IBM. Toda odločitev, da se je IBM odločil skleniti dogovor s kitajsko družbo Lenovo, ki je vsaj v Evropi skoraj popolna neznanka, je kljub temu prvovrstno presenečenje.
Zveste stranke družbe IBM seveda pri tem najbolj zanima, kako se bo to poznalo na kakovosti bodočih izdelkov in ravni storitev, ki ju bo lahko ponudilo kitajsko podjetje, pa čeprav ob veliki in zavezujoči pomoči same družbe IBM. Po dogovoru naj bi Lenovo še pet let zadržal pravico uporabe tržne znamke IBM in imen družin izdelkov (ThinkCenter, ThinkPad, ThinkVantage), prav tako pa trdijo, da se v prodajani mreži na kratek rok ne bo nič spremenilo.
Toda kljub zagotovilom se ob tej potezi porajajo številna vprašanja. Ali bo Lenovo zmogel ohraniti kakovost izdelkov, po kateri danes slovi IBM? Ali bodo vlagali dovolj v razvoj, da bi ohranili to konkurenčno prednost, hkrati pa znali znižati stroške, da bodo pri tem delali tudi dobiček? Kitajski izdelovalci so tradicionalno sposobni znižati stroške, vendar so doslej le malo vlagali v tak razvoj kot IBM. Del pogodbe je tudi dogovor, da Lenovo prevzame skoraj 10.000 zaposlenih na raznih koncih sveta, vse, od razvojnih ekip do vodstvenih kadrov. Vprašanje pa je, ali bodo znali zadržati najboljše, da se ne bodo bolj ali manj neopazno odselili k tekmecem.
Zanimivo bo tudi spremljati, kako se bodo dogajale spremembe v prodajnih kanalih. Čeprav bo po dogovoru IBM vsaj še nekaj let ekskluzivno prodajal računalnike IBM-Lenovo, je moč pričakovati, da se bo prej ali slej težišče odločanja in organizacije preselilo v domeno družbe Lenovo. To pa zna odvrniti nekatere kupce, ki so doslej računali na večplastno sodelovanje z družbo IBM in so vajeni posebnega ravnanja zaradi seštevka nakupov iz različnih oddelkov družbe IBM.
Seveda se IBM v tako potezo ni spuščal brez analize tveganj. Pravzaprav je celotno transakcijo moč razumeti tudi kot konkreten korak za dosego večjega tržnega deleža in priložnosti na samem trgu Kitajske, ki bo kmalu največji na svetu. S takim zavezništvom si IBM najbrž lahko obeta večji promet tudi na drugih področjih. Poleg tega je treba upoštevati, da IBM sam po sebi že dalj časa ne proizvaja računalnikov v svojih tovarnah, temveč jih po specifikaciji izdeluje z zunanjimi izvajalci. Poteza je s tega vidika zgolj logični naslednji korak k cilju obvladovanja stroškov.
Čeprav oba partnerja trdita, da so pogovori trajali skoraj vse leto, se iz podrobnosti sporazuma da videti, da se je IBMu nekoliko mudilo. Od transakcije, vredne 1,75 milijarde dolarjev, je skoraj 500 milijonov na Lenovo prenesenih v obliki dolgov, ki jih ima oddelek PC družbe IBM. Čeprav so med temi dolgovi zagotovo tudi tekoči stroški, je znesek vseeno precej velik glede na vrednost celotnega sporazuma, to pa daje vedeti, da bi brez dogovora najbrž IBM letos krepko zabredel v rdeče številke in s tem izničil prizadevanja na drugih področjih.
IBM pa ni edini izdelovalec osebnih računalnikov, ki je na tem področju v težavah. Le kak teden pred objavo sporazuma IBM-Lenovo je analitska družba Gartner objavila poročilo, v katerem je predvidela, da se bodo do leta 2007 trije od prvih desetih izdelovalcev računalnikov umaknili s tega trga. Omenili so dve od teh treh imen: IBM in Hewlett Packard. Glede prvega so bili očitno dobro obveščeni. Ali lahko iz tega sklepamo, da imajo prav tudi glede drugega?
V HPju nekako modro molčijo. Je pa skoraj hkrati z napovedjo sporazuma IBM-Lenovo iz virov blizu vodstva družbe HP prišla informacija, da je že pred časom družba resno razmišljala o razdelitvi korporacije na tri dele - enega za najdonosnejše področje tiskalnikov, drugega za izdelke za poslovno rabo in tretjega za izdelke za široko potrošnjo. Zamisel naj bi uprava ovrgla, vendar poznavalci menijo, da je tam, kjer je dim, vselej tudi ogenj. Le v družbi Dell, ki je ta hip vodilna izdelovalka osebnih računalnikov na svetu, so do sporazuma IBM-Lenovo neposredno in odkrito kritični. Ustanovitelj in predsednik Michaell Dell je novico komentiral rekoč, da se še nobena velika združitev ali prodaja med računalniškimi podjetji doslej ni obnesla in ne vidi nobenega razloga, zakaj bi bilo tokrat drugače.
Ob vsem skupaj pa si lahko zastavimo tudi drugačna vprašanja. Kaj izhod družbe IBM s področja osebnega računalništva pomeni za prihodnost koncepta PC v celoti? Mar ima IBM drugačne načrte in se bo nekega dne pojavil z novim revolucionarnim izdelkom? Morda učinkovitim informacijskim terminalom, ki ga lahko kot mobilno napravo vselej nosimo s sabo? Če upoštevamo, da IBM še danes med vsemi izdelovalci največ vlaga v razvoj novih zamisli, je kaj takega povsem mogoče. Vprašanje brez odgovora je le, kdaj se bo to zgodilo.
Kaj vse to pomeni za končnega uporabnika? Na kratek rok najbrž nobenih velikih sprememb. Če pa vzamemo petletno obdobje, v katerem se bo zaradi napredka tehnologije moral odvijati razvoj naprej, lahko morda pričakujemo nekoliko manj razburljive novosti, najbrž usmerjene bolj k obvladovanju konkurenčnosti prodajnih cen in stroškov. Le upamo lahko, da to obenem ne pomeni tudi padca kakovosti. Osebno nekako dvomim, da bo Lenovo vlagal v to področje toliko energije in zamisli, kot jih je IBM, in to ne samo neposredno prek oddelka za osebne računalnike. V tem smislu se mi zdi škoda, da IBM ne vztraja še naprej. A poslovni interesi ne poznajo sentimentalnosti.
IBM pa ni edini izdelovalec osebnih računalnikov, ki je zabredel v težave. Le kak teden pred objavo sporazuma IBM-Lenovo je analitska družba Gartner objavila poročilo, v katerem je predvidela, da se bodo do leta 2007 trije od prvih desetih izdelovalcev računalnikov umaknili s tega trga.
