Vladimir Djurdjič: Bitka za prestol virtualizacije
Virtualizacija operacijskih sistemov se je v zadnjih dveh letih spremenila iz tehnološke eksotike v eno najbolj vročih razvojnih usmeritev ta hip. Videti je, da so že zelo blizu časi, ko si ne bomo več mogli predstavljati strežnika brez možnosti take ali drugačne virtualizacije, saj so prednosti več kot očitne. Tam, kjer je interes, je tudi denar in nobeno presenečenje ni, da se je tudi na tem področju že začel boj za prevlado.
Res je, virtualizacija v resnici ni nova tehnologija. Že pred več desetletji smo jo opazili v velikih računalnikih. Izraz je tudi zelo pogosto zlorabljen ali zavajajoče naveden, saj nanj naletimo na zelo različnih področjih, kot so virtualizacija pomnilniških sistemov, virtualizacija aplikacij in še kaj bi lahko našteli. Toda vroča tehnologija ta hip je področje virtualizacije računalnikov in operacijskih sistemov, se pravi možnosti, da v istem fizičnem računalniku izvajamo več operacijskih sistemov (vsakega z lastnimi progami) popolnoma neodvisno drugega od drugega in seveda hkrati. Za svet z Intelovo tehnologijo x86 je to velika novost, ki dobiva krila.
Kot se pogosto dogaja, nova tehnologija v okolju PC ni nastala pri enem od velikih izdelovalcev računalniške opreme. Koncept je nastal v akademskih krogih, v praktični izdelek pa ga je prelilo podjetje Vmware. Nekaj časa so bili posebneži, vendar so njihovo tehnologijo naposled sprejeli tudi veliki. Najbolj agilna je bila družba EMC, sicer največji izdelovalec pomnilniških (diskovnih) sistemov na svetu. Tveganja na glavnem področju svojega delovanja je skušala zmanjšati z vstopom na področje programske opreme in že takoj na začetku trčila ob Vmware. To se jim je doslej že večkrat obrestovalo.
Vmware pravzaprav precej dolgo ni imel pravega tekmeca, zlasti tedaj, ko je predstavil strežniška paketa ESX in GSX. Šele ko je postalo jasno, da bo imela virtualizacija pomembno vlogo na področju strežnikov, se je zganil tudi Microsoft. Zopet s prevzemom, tokrat družbe Connectix, ki je prav tedaj razvijala svoj prvi izdelek. Resnici na ljubo izdelek, ki je kos kvečjemu paketu Vmware GSX in se težko meri s paketom ESX.
Toda to je šele začetek, ki nas pripelje do današnjih dni. Microsoft je medtem vložil v to področje precej energije in zastavil strategijo, za katero lahko mirno rečemo, da v končni fazi lahko postavi pod vprašaj uspešnost (ali celo obstoj) družbe VMware. Po načelu: tam, kjer zaostajaš tehnološko, napadi s ceno, se je Microsoft naprej lotil te plati.
Letos je sprva objavil, da bo njegov Virtual Server za nove strežnike Windows Server 2003 R2 sila poceni, kmalu zatem pa celo to, da ga bo dal brezplačno vsakomur, ki ga želi. VMware seveda ni mogel sedeti križem rok. Čez noč se je postavil pod vprašaj obstoj paketa GSX, ki je po značilnostih podoben Virtual Serverju. Na hitro so morali razviti svojo brezplačno različico, ki so jo poimenovali Vmware Server. Toda to je le prva etapa. Microsoft je že napovedal, da bo v prihodnje tehnologijo Virtual Serverja vgradil v naslednje različice strežniških inačic Oken, Langhorn Server in njegove naslednike. Za zdaj še ni povem jasno, kdaj, a videti je, da nekoč tudi tako globoko, da bi lahko ogrozilo VMware ESX Server ali pa mu vsaj korenito znižalo ceno.
A čeprav ta scenarij zopet kaže, kako zna Microsoft spretno igrati na svoje adute, s tem še ni rečeno, da bo Microsoft tudi na tem področju prevladal. V igro se je vmešal še tretji, odprtokodni projekt Xen, ki je namenjen predvsem skupnosti, ki uporablja Linux. Priznati je treba, da se Xen razvija z vratolomno hitrostjo, toda s pravimi aduti in zanesljivo. Nekateri sicer menijo, da še ni zrel za produkcijsko okolje, toda to je morda le odtenek, ki bo najbrž hitro odpravljen. V prid so mu odprta koda in seveda nižja cena s tehnološkimi temelji, ki so precej bliže tistim, ki jih ima Vmware ESX kakor pa manj zmogljivi dvojec Virtual Server/Vmware Server.
Tudi Vmware za prihodnost ni povsem brez adutov. Že od samih začetkov namreč stavi na nevtralnost. Pravijo celo, da je podjetje kar samo izbralo EMC kot kupca, ker je bil edini, ki je lahko jamčil, da ga bodo tudi v prihodnje enako ljubili vsi velikani med izdelovalci strojne opreme. Če bi končal v rokah družbe IBM, bi ga tekmeci najbrž ignorirali. Vmware pa stavi tudi na nevtralnost glede podpore operacijskim sistemom. Podpira tako gostitelje z Linuxom kot Windows, seznam podprtih gostovanih sistemov pa je zagotovo med vsemi ponudniki najdaljši. Microsoft je na tem področju še do nedavna zatrjeval, da ga zanima virtualizacija le za svoje operacijske sisteme. Toda prav nedavno je spremenil mnenje in na presenečenje javnosti sklenil dogovor o sodelovanju z družbo Xen.
Toda bojno polje med tekmeci je še bolj zapleteno, kot je videti na prvi pogled. Strateško gledano, je morda celo res, da samo orodje za virtualizacijo operacijskih sistemov ni tako pomembno kot nekaj drugega - orodja za upravljanje celotnega okolja. Zdi se, da je Vmware tu zopet korak pred zasledovalci, saj je v novi različici Virtual Infrastructure 3 strežnik ESX le ena, sicer poglavitna komponenta, a še zdaleč ne odločilna. Ključnega pomena so, denimo, orodja, kot sta Virtual Center in VMotion, ki omogočata visoko stopnjo avtomatizacije upravljanja navideznih strežnikov. Ne Microsoft ne Xen ta hip nimata nič podobnega.
Vmware stavi za zdaj še vedno na tisto, kar se je zgodovinsko izkazalo za edino pravilno - znanje in inovacije. Ko te tekmeci dohitijo, moraš biti že korak ali dva pred njimi. Vprašanje pa je seveda enako kot vedno - kje so meje razvoja virtualizacijske tehnologije? O tem lahko le špekuliramo, vendar se zdi, da tak razvoj, kot ga opažamo danes, ne bo mogel premočrtno trajati dlje kot še nekaj let. Prav tako ne gre podcenjevati ne Microsofta ne Xena, ki imata vsak svoje adute.
Pri vsem skupaj pa sploh ni rečeno, da bo to ostala tekma zgolj treh. Že danes je seznam ponudnikov dokaj dolg, res pa je tudi, da so preostali večinoma majhni ponudniki. Toda pričakujemo lahko tudi koga tretjega, ki bo poskušal ubrati svojo smer. Najverjetnejša kandidata sta morda IBM (čeprav je zdaj eden najzvestejših partnerjev družbe VMware) in Sun. Prav lahko pa je nekdo tretji; to dokazujeta tako Intel kot AMD z vgraditvijo "virtualizacijskih pospeševalcev" neposredno v nove rodove procesorjev.
Boj za prevlado bo potemtakem še zelo zanimiv in nedvomno neizprosen. Na prvi pogled je to za nas, uporabnike virtualizacijske tehnologije, ugodno. Toda tak tempo ponavadi pomeni, da rešitve med seboj niso združljive (kdo ima pri vsem skupaj sploh še čas za standarde), to pa je pri izbiri tega ali onega izdelka lahko tvegano. Toda s te plati virtualizacija ni nič kaj pretirano drugačna od katerekoli nove tehnologije.
Kljub temu da nedavne poslovne poteze z brezplačnimi izdelki kažejo, kako zna Microsoft spretno igrati na svoje adute, s tem še ni rečeno, da bo prevladal tudi na področju virtualizacije.
