Veliki brat te (lahko) opazuje

Objavljeno: 31.12.2005 00:02 | Avtor: Matic Zupančič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Januar 2006

Kamere, ki jih priključimo na USB, so danes razširjene tako med domačimi kot tudi med poslovnimi uporabniki. V kombinaciji s širokopasovnim dostopom do interneta so nam prinesle novo razsežnost sporazumevanja in tako so ad-hoc video konference postale resničnost. A pri tem se, vsaj za to vrsto kamer, njihova uporabnost počasi konča. Poglavitna težava je seveda to, da je kamera vezana na računalnik oz. na dolžino kabla, ki jo loči od njega.

IP kamere in spletne kamere

To težavo so uspešno rešile IP kamere, ki se od navadnih, ki jih priključimo neposredno na računalnik, razlikujejo po tem, da za delovanje sploh ne potrebujejo računalnika. Nič ne bomo zgrešili, če rečemo, da je v IP kamere računalnik pravzaprav že vgrajen, imajo pa tudi svoj operacijski sistem in ta prinese še kopico uporabnih lastnosti, ki še povečajo razliko v primerjavi z navadnimi spletnimi kamerami. Kot rečeno, za svoje delovanje ne potrebujejo dodatne strojne opreme, zato jih lahko namestimo povsod tam, kjer je dosegljiva povezava v računalniško omrežje. Brezžične tehnologije so prinesle še neodvisnost od omrežnega ožičenja in tako je za namestitev IP kamere dejansko treba imeti le električno vtičnico - to je edini pogoj, vsaj pri tistih, ki smo jih preskusili. A tudi to težavo je mogoče s pravo kamero ali z nekaj rokodelske spretnosti (glej okvirček) zaobiti s tehnologijo PoE (power over ethernet), le da mora biti potem, jasno, dostopen omrežni kabel.

Enako pomembna je tudi "večuporabniška" lastnost IP kamer. Vgrajeni spletni strežnik namreč omogoča, da sliko gleda večje število uporabnikov hkrati.

Kljub vsemu pa predvsem zaradi cen, ki znajo biti (ob podobni kakovosti slike) kar nekajkrat višje, IP kamere še ne morejo tekmovati s povsem običajno USB kamero.

Nadzor in varovanje

CCTV (closed circuit TV) tehnologija se razvija že zadnjih petdeset let. Prvi sistemi CCTV izvirajo iz leta 1950 in so bili sestavljeni iz dveh nizkoločljivostnih črno-belih kamer, s koaksialnim kablom povezanih na monitorja. Prvo revolucijo je v 80. letih prejšnjega stoletja zanetil videorekorder, ki pa je bil že sam po sebi le polovična rešitev za namene nadzora in varovanja, saj se je spopadal s kar nekaj težavami: z neobstojnostjo traku, odpovedjo opreme, nezadostno kakovostjo snemanja, dolgim in nerodnim postopkom pregledovanja gradiva, nezmožnostjo hkratnega pregledovanja in gledanja žive slike, zapletenimi arhivskimi postopki, če naštejemo samo nekaj največjih. Prav zaradi teh je bila uporabnost tehnologije za razne pravne postopke (dokazno gradivo) vprašljiva.

Digitalni videorekorderji (DVR) so pomenili precejšen skok v uporabnosti tehnologije, saj so omogočali snemanje pri višjih ločljivostih, kasete niso bile več potrebne, s tem pa je odpadla tudi potreba po nenehnem menjavanju nosilcev. A večina slabosti je vendarle še vedno ostala - tehnologija je bila še vedno le na pol digitalna.

Današnji resni nadzorni sistemi, uporabni pri varovanju in nadzorovanju objektov, so še vedno križanci analognega in digitalnega sveta, kljub temu pa tehnologija bliskovito napreduje. Kamere po večini ostajajo analogne, to pa je tudi približno vse, kar je ostalo analognega. Zmogljivi digitalizatorji signalov in IP tehnologija sta tem sistemom prinesla vse potrebne lastnosti, ki jih potrebujemo za učinkovit nadzor na daljavo in za distribucijo slike po vsem svetu, če je treba. Sistemi so tako, razen kamer, povsem digitalni in prek računalniškega omrežja (LAN, WAN, internet) povezani z nadzornim centrom, ki lahko na daljavo nadzoruje in upravlja kamere, prenaša živo sliko v internet in snema video tok. V praksi to pomeni, da ni več omejitev oddaljenosti centra za varovanje od kamer, saj so prek IP protokola povezane v internet, če tako želimo.

Če strnemo, so poglavitne prednosti IP tehnologije, ko jo uporabljamo v sistemih nadzora in varovanja, to, da imajo (avtorizirani) uporabniki dostop do žive slike s kateregakoli računalnika od koderkoli, da omogoča shranjevanje in prenos slike prek kateregakoli IP omrežja, video se lahko zaradi udobnosti ali še večje varnosti shranjuje na oddaljeni lokaciji. Poleg tega je tak sistem mogoče še preprosto nadgrajevati, saj priključitev poljubnega števila novih kamer (na kateremkoli kraju, ki ga želimo nadzorovati) ne predstavlja velikih ovir.

Dejstvo pa je, da (povsem digitalne) IP kamere - predvsem cenejše, torej te, ki smo jih preskušali - po kakovosti elektronike in slike še vedno zelo zaostajajo za analognimi sestrami, zato se jih v praksi ne uporablja za nadzor in varovanje, saj so tam neuporabne.

Turizem in promet

Tokratne kamere IP se bolje obnesejo v turizmu in prometu, kjer so tudi pri nas že razmeroma pogoste. Zasledimo jih v vseh večjih in tudi manjših slovenskih mestih, kjer so razpostavljene po ulicah in trgih ali pa na turistično zanimivih krajih (www.meteorisk.info/v2/webcams.asp?lang=5). Če ne drugega, z njihovo pomočjo izvemo, kakšno je vreme, če se kam odpravljamo. Še največkrat pa si bomo po vsej verjetnosti ogledali spletne kamere, ki so namenoma postavljene v križišča in na drugih izpostavljenih mestih in so pretežno namenjene pregledu nad prometom. Dars ima tako postavljena svoja očesca po vsem avtocestnem križu (www.dars.si/?id=155), Direkcija Republike Slovenije za ceste pa tudi po drugih državnih cestah (www.drsc.si/default1.asp?l=2&n=68&p=content ).

Morda enega popolnejših seznamov takih kamer (ceste, avtoceste, smučišča in drugo) v Sloveniji boste dobili na naslovu www.pro-vreme.com/povezave/webcam.php.

Kaj lahko pričakujemo

Kot večinoma povsod drugod se tudi pri IP kamerah izkaže, da lahko od njih pričakujemo približno toliko, kolikor denarja vložimo vanje. Vsak sam ve, kako globoko sme seči v žep. Da pa ne bi bilo razočaranje po nakupu preveliko, si oglejmo lastnosti IP kamer na splošno.

Eden izmed podatkov, ki nam najprej pade v oči, ko si ogledujemo reklame in škatle s kamerami, je ločljivost, pri kateri optični senzor zajema sliko. Navadno je ta VGA (640 × 480) in navzdol do 320 × 240 pik. Nekateri izdelovalci ponujajo tudi višje ločljivosti, npr. Axis v svojem modelu 206M, ki ponuja ločljivost v razredu ene megapike in celo v širokem formatu. Kamere, ki so logične naslednice analognih kamer in so (bile) v rabi v nadzornih sistemih, poznajo tudi druge ločljivosti, ki so ostanek danes še vedno uporabljanih, a že zastarelih tehnologij PAL in NTSC, znanih iz analogne televizije.

Najbolj je od ločljivosti prikazane slike odvisna hitrost, s katero nam kamera niza posamezne sličice (merjeno s "slikami na sekundo" ali fps, v okrajšani angleščini). Izdelovalci nam večinoma obljubljajo hitrosti do 30 fps pri najvišji ločljivosti, vendar se kmalu izkaže, da marsikatera kamera temu ni kos. Pri 30 oziroma 25 slikah na sekundo naj bi človeško oko dojemalo zaporedje slik kot "zvezno" ali naravno gibanje, brez zatikanja in preskokov. Ravno na tem področju pa prihaja s strani izdelovalcev do zavajanja kupcev, saj obljubljajo velike hitrosti videa, manj (ali nič) pozornosti pa namenijo kakovosti slike, ki je ključna. Kaj malo nam pomaga kamera, če zmore 25 sličic na sekundo, vlomilca, ki nam je izpraznil hišo ali poslovne prostore, pa s posnetka ne prepoznamo, ker ni dovolj dober ali je preveč kockast.

V vedno več IP kamer so vgrajeni lastni mikrofoni, ki poleg slike omogočajo tudi prenos zvoka. Kakovost teh mikrofonov zelo niha, uporabnost pa je velikokrat omejena, zato je pri nekaterih modelih mogoče priključiti tudi zunanji mikrofon, ki nam precej razširi možnosti rabe. Tudi dvosmerna zvočna komunikacija je na voljo pri nekaterih vrstah kamer: na kamero enostavno priključimo zvočnike (Sonyjevi kameri SNC - M1 in SNC - M3).

Kadar nimamo na voljo prav veliko svetlobe, pa tudi v popolni temi, večina kamer odpove. Tu nam pride prav možnost dodatnih infrardečih lučk, ki sta jo na našem preskusu ponujali Trendnetovi kameri.

Ena izmed pomanjkljivosti večine kamer je, da so statične. To pomeni, da jih moramo ob namestitvi usmeriti in potem ostanejo v položaju, ki smo ga nastavili. To ni ovira, ki se je ne bi dalo zaobiti. Na trgu so tudi kamere, katerih vrtljivi podstavki so motorizirani. Ko jih enkrat pritrdimo na steno ali kam drugam, nam ostane kar precej možnosti, kam bomo usmerili oko kamere. Vendar to še ni vse. Vse je mogoče upravljati prek enostavnega spletnega vmesnika; D-Link DCS-3500G na primer pa ima tudi daljinski upravljalnik, s katerim upravljamo kamero. Zaradi lažjega in bolj celovitega pregleda nad prostorom prav vse gibljive kamere omogočajo, da nekaj položajev premične glave shranimo in si tako olajšamo iskanje oz. skrajšamo vsakokratno usmerjanje objektiva. Nekatere motorizirane kamere imajo tudi teleobjektiv z nekajkratnim zum-om. Kombinacija vrtljive motorizirane glave in teleobjektiva se zelo dobro izkaže, kadar potrebujemo (podroben) pregled nad večjim prostorom.

Že smo omenjali spletni vmesnik, ki je pravzaprav eden pomembnejših sestavnih delov vsake IP kamere. Navadno ima vsak izdelovalec svoj pogled na to, kako narediti pregleden in dober spletni vmesnik, ki bi omogočal kar najenostavnejše delo s kamero. Vsi omogočajo vpogled v živo sliko (statično ali gibljivo) iz kamere ter osnovne nastavitve naprave, naprednejši pa omogočajo še kopico drugih, za marsikoga zelo pomembnih nastavitev, od preusmeritve vgrajenega spletnega strežnika na nestandardna vrata (port) do pošiljanja statične slike na strežnike ftp in pošiljanja obvestil (slike) v primeru zaznanega gibanja - motion detection - na različne elektronske naslove.

Brezžična tehnologija se tudi pri IP kamerah prebija v ospredje, saj moramo v prostoru, v katerega mislimo namestiti kamero, poskrbeti le za električno vtičnico. Vse brezžične kamere, ki smo jih preskusili, so se s svojo povezljivostjo izkazale, tudi na najbolj oddaljeni točki, v kateri smo merili hitrost prenosa.

Poskrbimo za varnost

Najpogostejša napaka, ki jo naredijo uporabniki po tem, ko namestijo različne omrežne naprave, je, da povsem izklopijo preverjanje uporabniškega imena in gesla ali pa ju pustijo nastavljena na tovarniške nastavitve. Če kamere uporabljamo zgolj v krajevnem omrežju, to še ni taka težava, kot če je taka kamera dosegljiva vsemu spletu. Takrat lahko ogrozi varnost vašega doma ali podjetja. Prek googla ali drugih spletnih iskalnikov se ni težko dokopati do takih "odprtih" kamer (o tem več v posebnem okvirčku). Pomembno je, da ne pozabimo na tovarniško določene nastavitve gesla upravitelja in izberemo dovolj zapleteno geslo, ki bo preprečevalo nepooblaščeno ogledovanje slike in nastavitev kamere. Povsem enako priporočilo velja tudi za nastavitve brezžičnega omrežja, na katerega priključujemo brezžične IP kamere in naj bi vključevalo tudi skrivanje SSID oznake omrežja in vsaj osnovno šifriranje podatkov WEP, še bolje pa seveda WPA in/ali WPA2.

Običajna namestitev IP kamere

Gledano s povsem uporabniškega stališča, je lahko namestitev spletne kamere še enostavnejša od namestitve kamere USB. Še najbolj problematično je samo nameščanje v prostoru, vrtanje lukenj v zid in podobno.

Če želimo, da je slika iz kamere vidna le v krajevnem omrežju, je vse skupaj trivialno. Kamero priključimo, ji določimo IP naslov in večinoma jo že lahko uporabljamo. Malce več dela bomo imeli, če hočemo imeti kamero vidno širnemu svetu. Na naši požarni pregradi bomo morali napisati pravilo, ki bo preslikalo notranji naslov kamere v naš javno določen IP. Javni naslov naše kamere bi potem, na primer, lahko bil tak: www.podjetje.com:81. Številka 81 za imenom je številka vrat, ki smo jo s pravilom na naši požarni pregradi preslikali v krajevni IP naslov za našo požarno pregrado.

Sliko oz. video iz kamere seveda želimo tudi shranjevati, še posebej, če kamera zaznava gibanje. Temu bomo najverjetneje namenili poseben računalnik, ki bo ob pomoči programske opreme, priložene kameri, vedno priključen na kamero in bo gibljivo sliko shranjeval v video formatu (npr. AVI). S tako programsko opremo lahko seveda z enega računalnika nadzorujemo večje število kamer in njihovo sliko tudi shranjujemo na disk.

Priklop in vzpostavitev delovanja IP kamere je enostavno opravilo.

Kaj smo preizkusili

Izkaže se, da je trg IP kamer širši, kot smo si predstavljali. Zbrali smo 15 kamer, ki se med seboj precej razlikujejo, tako po zmogljivosti kot kakovosti. Ker gre vendarle za opremo, ki se (še) ne prodaja kot vroče žemljice, velja pripomniti, da smo na nekatere od njih tudi mi kar dolgo čakali. Prodajalci jih enostavno nimajo na zalogi.

Objavljen je le del celotnega besedila članka. Celotni članek z vsemi podatki lahko preberete v tiskani izdaji Monitorja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki