Objavljeno: 16.6.2021 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Monitor Julij-avgust 2021

Usodni izziv

Usodni izziv

Ob priložnostih, kot je tole obujanje spominov, mi je vedno malce žal, da ne pišem dnevnika. Ker je že tako, da marsikaj zanimivega pozabim ali pa se čez četrt stoletja stvari spominjam drugače, kot so se v resnici zgodile. No, nekaterih dogodkov seveda zlepa ne pozabim in eden takšnih je bil moj prvi stik z revijo Monitor ali, pravilneje rečeno, z njenim glavnim urednikom. Takole je bilo.

V tistih časih, pred 28 leti, sem (tako kot pravzaprav počnem tudi dandanes) skoraj vsak večer sedel pred računalniškim monitorjem. Le da je takrat namesto optičnega kabla v ozadju žvrgolel modem in skrbel za stik s širnim svetom, ki ga je v tistih časih, ko je bil internet še v plenicah, za marsikaterega računalniškega zanesenjaka predstavljal ta ali oni v omrežje AdriaNET povezani BBS (v mojem primeru ABM-BBS). Starejši bralci se bebeesov še spominjajo, ostali pa lahko poguglajo. V eni od konferenc, kot se je takrat reklo tistemu, čemur danes pravimo forumi, smo se pogovarjali o računalniških revijah, in kot je to v takšnih primerih običajno, sta se kmalu izoblikovala dva tabora – eni so hvalili Moj mikro, ki je takrat izhajal že skoraj deset let, drugi pa so prisegali na še mlado, dve leti staro revijo Monitor. Sam sem bil takrat glede tega sicer precej ravnodušen, v debato pa sem se vključil s kritiko enega od prispevkov v Mojem mikru, saj mi je ob branju članka o programih za predstavitve hitro postalo jasno, da avtor teh programov v resnici sploh ni nikoli resno uporabljal. Ravno v tistem času sem se namreč pripravljal na zagovor magisterija in sem predstavitvene programe kar dobro naštudiral, vključno s tem, kako zmogljivi so pri risanju grafikonov in kateri ima najbolje urejeno možnost preslikave na diapozitive in grafoskopske prosojnice. Digitalni projektorji in veliki ploski zasloni, ki jih dandanes uporabljamo pri predstavitvah, so bili takrat še stvar prihodnosti. Skratka, v žaru debate sem takrat napisal, da bi preizkus teh programov še jaz, ki sem zoolog in se na računalnike pravzaprav ne spoznam, spisal bolje.

S tem bi se lahko vse skupaj tudi končalo in danes tega prispevka ne bi brali. A naključje je hotelo, da je tisto debato spremljal tudi Monitorjev glavni urednik Samo Kuščer. Kmalu zatem sem namreč dobil njegovo sporočilo, če se že hvalim, da bi tak članek znal bolje napisati, naj to tudi storim. In sem sprejel izziv ter napisal primerjalni preizkus predstavitvenih programov.

Mogoče se bo zdaj kdo vprašal, kakšen primerjalni preizkus neki. Powerpoint je powerpoint, kaj je tu za primerjati? Vedeti je treba, da je bila v »dobrih starih časih« programska oprema neprimerno bolj pestra, kot je zdaj. Ko sem se par let prej resneje lotil pisanja z računalnikom, sem, denimo, kar nekaj časa porabil, da sem se odločil, kateri urejevalnik besedil mi najbolj ustreza, saj je bila izbira nadvse pisana. Nekdanji nesporni kralj urejevalnikov Wordstar je v tistih časih sicer že sestopil s prestola in žezlo predal WordPerfectu, a na voljo so bili še Microsoftov Word pa Lotusova Manuscript in Ami Pro …

Podobno pestro je bilo tudi pri predstavitvenih programih in ob mojem prvem obisku Monitorjevega uredništva me je tam čakalo šest velikih škatel, v katerih so bili namestitvene diskete in zajetni priročniki za Aldus Persuasion, Harvard Graphics, IBM Hollywood, Lotus Freelance Graphics, Microsoft PowerPoint in WordPerfect Presentations.

Samu je bil moj prvi prispevek očitno všeč, in ko sem mu predlagal, da bi za Monitor opisal zoološko enciklopedijo na cederomu, je bil takoj za to. No, pa seveda tudi zaradi tega, ker so bile večpredstavne knjige takrat še čisto sveža novotarija, Monitor pa je vedno hotel biti korak pred konkurenco in poročati o najnovejših dosežkih. Le kdo bi si takrat mislil, da takšnih večpredstavnih enciklopedij in e-knjig dobrega četrt stoletja kasneje pravzaprav ne bo več? Prvima dvema prispevkoma je kmalu sledil tretji pa četrti in ni trajalo dolgo, da sem postal Monitorjev redni sodelavec in nato celo član uredništva. Stvari so šle tako daleč, da sem za skoraj 15 let opustil biologijo in se povsem posvetil novinarstvu ter računalniški publicistiki. A kriviti ne smem samo zapeljivega sveta računalništva, temveč predvsem odlično ekipo sijajnih sodelavcev, ki je ustvarjala najboljšo računalniško revijo daleč naokoli. Če bi ne bilo njih, bi me nedvomno že kmalu minilo začetno navdušenje.

V uredništvu se je vedno kaj zanimivega dogajalo, bili smo polni najrazličnejših zamisli, kako revijo narediti še boljšo, zanimivejšo, privlačnejšo za bralce. Zanimiva izkušnja je bilo, recimo, moje srečanje z linuxom. Držal se ga je sloves začetniku neprijaznega operacijskega sistema, primernega samo za tiste, ki znajo vsaj malo programirati. A na prelomu tisočletja se je nekaj časa zdelo, da bi lahko resneje ogrozil Microsoftov operacijski sistem tudi med običajnimi uporabniki računalnikov. Pojavile so se namreč različice s precej bolj »človeškim« uporabniškim vmesnikom, prevedenim tudi v slovenščino, in Samo mi je nekega dne, kot članu uredništva, ki ni prihajal iz računalniških vrst, predlagal, da bi začel uporabljati linux in o svoji izkušnji napisal serijo prispevkov. Izziv sprejet, kot bi (nekaj let kasneje) rekel Barney Stinson v seriji Kako sem spoznal vajino mamo. Po skoraj letu dni pisanja prispevkov o linuxu se je nabralo dovolj materiala, da smo izdali tudi priročnik Moj 1. Linux. Linuxu iz različnih razlogov preboj med širše množice uporabnikov sicer ni uspel, a to je že zgodba za kakšno drugo priložnost.

Svojevrstna izkušnja je bilo tudi pisanje mesečnih kolumn oziroma mnenj, kot smo jim rekli pri Monitorju. Prvo sem, čisto po naključju, zaključil s stavkom »lahko pa se seveda tudi motim«, ki je potem postal zaščitni znak vseh mojih naslednjih mnenjskih prispevkov. Prav zanimivo bi bilo pogledati, kolikokrat sem se dejansko v svojih nekaj več kot 120 mnenjih in z njimi povezanih napovedih dejansko zmotil, a tudi to je zgodba za kakšno drugo priložnost

Tule bom omenil sam en s pisanjem mnenj povezan dogodek. Pri Monitorju smo se novinarskega posla lotevali resno, kar pomeni, da tisto, kar smo zapisali, včasih komu tudi ni bilo všeč. Ko je, recimo, kolega med preizkušanjem računalniških monitorjev ugotovil, da tisti, ki so jih takrat izdelovali pri nas, niso ravno najboljši, je moral glavni urednik poslušati očitke o tem, koliko ljudi bo zaradi slabe ocene v Monitorju v Velenju izgubilo delo. Glavni urednik je bil strelovod tudi takrat, ko so klicali z davčne uprave in bili ogorčeni zaradi mojega prispevka z naslovom La Vida Loca. V njem sem namreč pošteno okrcal »virtualno davčno asistentko« Vido, spletni program za interaktivno pomoč uporabnikom, saj je pozornost vzbujal predvsem zaradi astronomske vsote davkoplačevalskega denarja, ki so ga zanj odšteli. V upanju, da bom morda uvidel svojo zmoto in spremenil mnenje, so me nato iz davčne uprave povabili na sestanek, kjer so mi na dolgo in široko razlagali, kako imeniten dosežek je ta program in kako je njegova cena povsem upravičena. No, mnenja nisem spremenil, Vido pa so čez nekaj let prav potihoma »upokojili« in s tem v bistvu potrdili mojo takratno kritiko.

Poglavje zase so bili obiski računalniških sejmov. Kot marsikdo sem si tudi sam predstavljal, da bo obisk računalniškega sejma Comdex v Las Vegasu ena sama zabava. A sem hitro ugotovil, da bolj izkušeni sodelavci niso pretiravali, ko so mi pred odhodom razlagali, da je vse skupaj pravzaprav hudo garaški posel. V časih, ko ključkov USB sploh še ni bilo, svetovni splet pa pravzaprav tudi še ni bil to, kar je danes, smo novinarji večino informacije dobili na papirju. In smo tako hodili po velikanskih razstaviščnih halah, od enega razstavljavca do drugega, nabirali kilometre in v torbe basali gore katalogov, letakov, brošur … Sicer pri tem nikoli nisem bil tako zavzet kot kolega Vlado, a vseeno so me tiste tri ali štiri dni v Las Vegasu pošteno bolele noge in tudi kakšen žulj sem pridelal. Pa kakšnega jutranjega mačka tudi, kajti zvečer se je zabava končno vendarle začela.

Vsa večja računalniška podjetja so namreč zvečer v različnih lasvegaških hotelih prirejala zabave za sodelavce, poslovne partnerje in novinarje. Od starih novinarskih mačkov v tiskovnem središču smo izvedeli, kje imajo običajno najbolje založen bar, največje kraljeve kozice in najboljši suši, potem pa se je bilo treba samo še odločiti, katere zabave so najobetavnejše, saj je bilo vseh preveč tudi za najbolj zagnane in vzdržljive novinarje. Mimogrede, v Las Vegasu smo nekega večera z Vladom in novinarjem z RTV, ki se je pridružil naši mali ekipi, iznašli tudi odličen preizkus znanja angleške izgovorjave: dobro jo obvlada, kdor zna naročili koktajl daiquiri, ne da bi ga točajka trikrat vprašala, kaj bi rad. ;-)

Vsake zabave je enkrat konec in tudi moje sodelovanje z Monitorjem se je po skoraj 15 letih zaključilo, saj me je poklicna pot znova zanesla v osnovni izobrazbi ustreznejše okoljevarstvene vode. A še danes sam lahko samo hvaležen Samu, da me je takrat, pred 28 leti, izzval, naj napišem primerjalni preizkus predstavitvenih programov. In, ne, tokrat se zanesljivo ne motim.

Nikolaj Pečenko, nekdanji urednik PC&Mediji in Escape

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HC1qqZaCLXM

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji