Objavljeno: 24.2.2015 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2015 | Teme: linux

Trije večstezni urejevalniki

Med programi za večstezno urejanje zvoka in podatkov MIDI je najbolj razvit Ardour. Vmesnik tega programa že takoj spomni na kopico podobnih programov za različne platforme. In res, program ponuja vse, kar je potrebno za produkcijo zvoka in MIDI na več stezah: od snemanja prek urejanja pa do miksanja. Najpomembneje pa je, da se program ponaša predvsem z odličnimi možnostmi usmerjanja in preusmerjanja signalov tako prek učinkov kot tudi do različnih strojnih naprav. O ustvarjanju skupin, vstavljanju učinkov in podobnem verjetno niti ne velja izgubljati besed. Ardour zna brez težav nadzirati zunanje naprave in njihov signal vračati v program ali kar na drugo strojno opremo, ki je povezana z Ardourjem. Seveda so na voljo vsi učinki LADSPA, ki jih premore odprtokodni svet Linuxa, in teh ni malo. O njihovi kakovosti so mnenja deljena, a navsezadnje so lahko tudi o njihovi ceni. Ponavadi res nimajo tako lepih vmesnikov kot v svetu VST ali Pro Tools. Koliko je to vredno, pa presodite sami. Če uporabniku niso dovolj, so podprti še učinki LV2 in Linux VST, za rabo Windows VST pa je treba ustvariti svojo različico Ardour, saj ga osnovna distribucija zaradi zakonov ne podpira. Z nekaj znanja Linuxa in izdatno pomočjo spleta to niti ni tako težavno.

Ardour omogoča tudi simultano predvajanje videa, kar je pomembno pri sinhronizacijah ali finalizacijah zvoka. A za to uporablja zunanji strežnik, s katerim se poveže in ki skrbi za video. Ta je lahko navidezno nameščen na isti računalnik, lahko pa gre tudi za drug računalnik, kar seveda razbremeni računalnik, s katerim obdelujemo zvok. Odzivnost je dobra in se v praksi ne razlikuje bistveno od programov, ki za video skrbijo sami.

Bolj v ustvarjanje elektronske glasbe kot v produciranje zvoka je usmerjen LMMS. Gre za dokaj klasični sekvencer, ki je usmerjen predvsem v MIDI, lahko pa ga kombiniramo tudi z zvočnimi vzorci in tudi daljšimi posnetki. Program ima le malo menujskih možnosti, zato delo poteka prek večjega števila oken. Prednost tega je, da se uporabnik ne izgubi v odvečni navlaki, temveč da se predvsem usmeri v skladanje. Tu pomagajo standardni sopotniki, kot so večstezna časovnica, omrežni urejevalnik not ali ritma in podobno. Na voljo so navidezni instrumenti in tudi učinki. LMMS podpira tudi instrumente in učinke VST, kar seveda močno razširi nabor danih dodatkov.

Nekaj podobnega ponuja Rosegarden, a je bistveno bolj mišljen za klasično izobražene glasbenike. Zvočne informacije MIDI namreč pretvarja tudi v notni zapis oziroma nasprotno, MIDI lahko zapisujemo na klasičnem notnem črtovju. Program je začuda pogosto spregledan, pa čeprav ponuja kar nekaj več možnosti kot LMMS, predvsem pri manipuliranju z gradivom MIDI (ponavljanju, kvantizaciji, spreminjanju dolžine ...). Ima tudi zelo pregleden vmesnik, moteče pa je, da so steze fiksne višine in že v osnovi zelo ozke, kar zmanjša preglednost nad vsebino posamezne steze. Kljub temu program podpira tudi učinke in navidezne instrumente LADSPA. To njegovo zmogljivost še poveča.

Ardour

Ardour spremeni Linux v zmogljivo zvočno delovno postajo