Test televizorjev - Prehod na 65 palcev?
Monitorjevi jesenski preizkusi televizorjev so dober kazalec, v katero smer in kako hitro se razvija tehnologija v teh velikanih naših dnevnih sob. Če sledimo cenam, je tokrat videti, da smo na meji, ko bodo najugodnejši za nakup ravnokar postali velikanski, 65-palčni modeli. Tudi zato, ker je v korona letu zanimanje za nakup televizorjev resno poskočilo!
Najosnovnejši 55-palčni modeli še vedno stanejo okoli 500 evrov, kot lani, vendar je že za 200 evrov več danes mogoče dobiti televizor, ki ima celih 25 cm (18 odstotkov!) večjo diagonalo. Seveda je res, da za tako velik televizor potrebujemo tudi dovolj veliko dnevno sobo, vendar zgodovina kaže, da so vedno večji televizorji pač stalnica. Spomnimo se, kako smo nekoč kupovali 32-pačne, nato pa 42-palčne modele, da o starodavnih televizorjih s katodno cevjo, ki smo jih merili v približno 50 centimetrih (20 palcev!), niti ne govorimo.
Seveda pa velikost zaslona ni vse, vsako leto smo priče tudi novim tehnološkim inovacijam. Na vrhu kakovostne lestvice prikaza video slike so še vedno zasloni OLED, ki pa niso brez slabosti. Letošnji zasloni OLED (te še vedno izdeluje le in edino LG, vgrajujejo pa jih tudi drugi proizvajalci) so tako nekoliko svetlejši od dosedanjih modelov. Ne veliko, vendar opazno. Še vedno so veliko temnejši od najmočnejših in najdražjih modelov LCD z osvetlitvijo LED, a vendar je kontrastnost (popolne črnine) teh zaslonov tisto, kar še vedno očara.
Na zgornjem delu cenovne lestvice je letos najočitnejša novost tehnologija mini LED. Preizkusili smo dva modela, ki sta imela za osvetlitev zaslona po okoli 10.000 ledic in se s selektivnim zatemnjevanjem teh poskušala približati popolni črnini, ki jo zmorejo televizorji z zasloni OLED. Rezultati niso bili slabi, razlog za razvoj tehnologije mini LED pa je očiten – veliki televizorji OLED so pač nesramno dragi, zato je bilo nujno razviti nekaj dovolj podobno zmogljivega, vendar cenejšega. Kupcev, ki bi za 83-palčni model OLED odšteli 8.000 evrov (toliko stane Sonyjev model), ni veliko.
Za nekaj manj denarja si lahko omislimo televizorje, ki se kitijo z oznako full array LED, kjer je osvetlitvenih ledic veliko manj, s tem pa je tudi uravnavanje osvetlitve manj natančno, medtem ko imajo najcenejši modeli osvetlitev usmerjeno z robov (t. i. edge LED).
Kot rečeno, je svetlost zaslonov LCD/LED tista, ki odstopa od zaslonov OLED, zadnje čase pa odstopa tudi barvna pravilnost, če imajo zasloni tudi kvantne pike (podrobno smo o delovanju teh pisali ob lanskem testu, članek je na voljo na našem spletu). Take zaslone proizvajalci poimenujejo različno, od QLED (Samsung), prek Quantum Dot (TCL) do Triluminos (Sony). Nekateri jih poskušajo prikazati celo kot boljše od zaslonov OLED (in jih tudi cenovno tako pozicionirajo), vendar le zato, ker teh v prodajnem programu (še) nimajo.
Razvoj poteka tudi »v notranjosti«, ne samo na zaslonih. Slikovni/zvokovni procesorji so vedno boljši, z vedno več algoritmi in uporabljajo vedno več strojnega učenja (pardon, »umetne inteligence«, kot se pohvalijo proizvajalci). Philipsov letošnji model (ki bo vgrajen v najmočnejši model OLED in bo predstavljen jeseni) zmore hkrati zaznavati še več statičnih elementov v sliki in še manjše (denimo logotipe) ter jih selektivno potemniti – zaradi varovanja pred morebitnim vžganjem slike. Sonyjev letošnji procesor XR pa se pohvali, da zna zvok predvajati iz zvočnika najbliže osebi, ki v filmu trenutno govori. Ker imajo Sonyjevi televizorji zvočnike vgrajene tako, da zvok predvajajo »iz zaslona«, je to tudi v praksi slišati kar zanimivo.
In seveda – igralne konzole potrebujejo »hitre« zaslone. Hitro odzivnost pa tudi večje hitrosti osveževanja. Vrhunski modeli televizorjev se tako pohvalijo s standardi HDMI 2.1 in VRR (Variable Refresh Rate), ki jih bodo znali ceniti igričarji.
Pa še to smo opazili – tako kot se proizvajalci telefonov že nekaj let hvalijo z »optiko« priznanih proizvajalcev iz sveta fotografije (Leica, Hasselblad, Zeiss), nas televizijci poskušajo premamiti z legendami iz sveta zvoka. Na televizorjih tako najdemo nalepke Onkyo, Bowers & Wilkins in celo JBL. Neodvisno od nalepke pa za res pravo zvočno izkušnjo še vedno svetujemo nakup ločene zvočne police ali še bolje – zvočnega sistema surround (združljivega z Dolby Atmos).
***
Na naslednjih straneh lahko preberete ocene 12 modelov, ki nam jih je uspelo pridobiti na test. Sodijo v različne cenovne in kakovostne modele, zato tudi tokratni preizkus ni mišljen kot nakupovalni vodnik po konkretnih modelih, ampak bolj kot vpogled v to, kaj naj tržišču obstaja in po čem se razlikuje.
