Superaplikacije: vse v enem
Superaplikacije v enem programu ponujajo številne funkcije, ki so sicer na voljo v ločenih izdelkih. Tovrstni programi so izredno priljubljeni na Kitajskem in drugod v Aziji, zdaj pa morda prihajajo tudi na Zahod. Toda ali se za njimi skriva želja po prevladi, nadzoru in omejevanju konkurence?
Ker pojem superaplikacije (angl.: super apps) v našem okolju ni najbolj poznan, je dobro najprej razčistiti, za kaj gre. Na pametnih telefonih smo vajeni, da imamo za vsako opravilo svojo aplikacijo. Če želimo naročiti hrano, uporabimo program za hitro dostavo. Če nameravamo plačati račun, pride na vrsto plačilna ali bančna aplikacija. Če moramo poravnati parkirnino, lahko to uredimo z aplikacijo za parkiranje.
Seveda to ni edina možnost. Po svetu so na posameznih trgih zelo razširjene mobilne aplikacije, ki večino naštetega opravijo v okviru enega samega programa. Najbolj znameniti primer je kitajska super aplikacija WeChat, ki ima danes že okoli 1,2 milijarde uporabnikov samo na Kitajskem. Za primerjavo, Twitter ima okoli 290 milijonov aktivnih uporabnikov po vsem svetu. WeChat ni edini. V Singapurju in okoliških državah je izredno priljubljena aplikacija Grab, v srednji in južni Ameriki uporabljajo na veliko Hugo, v Rusiji pa Yandex Go.
Nekatere superaplikacije so že postale osrednje mesto za pokrivanje večine dnevnih potreb povprečnega prebivalca. Poglejmo primer programa WeChat. Korenine te platforme, za katero stoji velikan Tencent, segajo v leto 2011, ko so s programom ponudili platformo za kramljanje, ki je kasneje prerasla v družabno omrežje, kmalu pa je WeChat postal tudi platforma za plačevanje izdelkov in storitev. Zavedati se moramo, da so Kitajci tedaj »vklopili turbo«, preskočili plačevanje s karticami in kot nacija prešli od gotovinskega plačevanja k mobilnemu prek sistema kod QR.
Najbolj kontroverzna lastnost superaplikacij je dejstvo, da so idealno okolje za vzrejo novih velikanov, monopolistov novega kova.
Toda to so bili le začetki kasnejše hitre širitve. WeChat je danes orodje za naročanje hrane in prevoza, rezervacije hotelov, plačevanje parkirnine, iskanje in kupovanje letalskih vozovnic, spletno nakupovanje, plačevanje metroja in železniškega prevoza, bančništvo, trgovanje na borznih trgih. K temu naj dodamo še, da je WeChat za večino uporabnikov glavni vir novic (besedilnih in video), videokonferenčna platforma, v zadnjem času pa tudi zdravstvena izkaznica in orodje za komunikacijo z zdravstvenimi ustanovami. Najbrž pa še precej več, saj se nabor storitev širi iz meseca v mesec.
Na Zahodu tovrstnih programov skoraj ne poznamo, vsaj ne s tako obsežnim naborom storitev, kot je WeChat. Nekateri ponudniki sicer nudijo nekoliko širši nabor storitev, vendar so v večini primerov to ločene aplikacije. Na primer, spletna trgovina in video servis družbe Amazon sta (za zdaj) povsem ločeni aplikaciji. Zgodovinsko gledano so superaplikacije uspele predvsem tam, kjer internetna ponudba ni bila razvita, medtem ko na Zahodu za vsak segment obstajajo močni ponudniki (banke, spletne trgovine ...), ki se zagotovo ne bodo pustili podrediti »univerzalnim« ponudnikom storitev.
Poleg tega so na Zahodu veliki ponudniki digitalnih storitev nenehno pod nadzorom zaradi morebitnih kršenj pravil o pošteni konkurenci. Javnost in oblastniki so zato precej bolj previdni pri poskusih kopičenja moči in zlorabe položaja. Upam si trditi, da Tencent s tovrstnim, temu lahko rečemo že praktično monopolnim delovanjem na Zahodu ne bi preživel niti nekaj mesecev brez kopice tožb in sodnih prepovedi.
V zadnjih dneh zato toliko bolj odmeva objava razvpitega Elona Muska, ki nakup omrežja Twitter menda vidi kot izhodiščno točko za pretvorbo v novo storitev, superaplikacijo, ki jo skrivnostno za zdaj imenuje X. Če bo nakup uspešen, se torej obeta, da bo Twitter začel dobivati in podpirati storitve, ki so daleč več kot zgolj čivkanje v javnost. Elona Muska tu smemo podcenjevati. Ne toliko zaradi dosežkov Tesle ali SpaceX, temveč zaradi njegovih začetkov. Spomnimo se, njegova prva uspešnica, ki ga je izstrelila v poslovni svet, je bil prvi »neodvisni« plačilni sistem – Paypal.
Mar vidite podobnost med Tencentom in WeChatom? Stavil bi se, da bo Twitter, če seveda posel uspe, na poti v X kaj kmalu dobil pomembno funkcionalnost in vlogo v plačilnem prometu pa verjetno tudi v svetu elektronske zabave in informiranja. Kasneje pa bo sledil še kak poseg na druga področja vsakdanjega življenja. Vprašanje je le, do kod mu bodo dovolili posegati, preden ga bodo začeli omejevati.
Superaplikacije imajo to prednost, da lahko zelo enostavno in urejeno delimo potrebne podatke med moduli, večinoma povsem nevidno za uporabnike. Ko se naročimo k zdravniku, se nam napolni koledar, če zamudimo, preprosto napišemo sporočilo v chatu, plačilo opravimo z istim programom, kjer je tudi recept za lekarno, vse skupaj pa se zapiše v centralni beležnici. Sliši se kot znanstvenofantastična zgodba iz daljne prihodnosti. Nekaj, kar bi si najbrž mnogi želeli.
Najbolj kontroverzna lastnost superaplikacij je dejstvo, da so idealno okolje za vzrejo novih velikanov, monopolistov novega kova. To pa še ne pomeni, da bodo superaplikacije prepovedali, še preden bodo te resnično dobile določeno težo. Ameriške in evropske protimonopolne komisije bi si morda celo želele kakšno rahlo močnejšo (a ne premočne) superaplikacijo, ki bi postala protiutež današnjim monopolistom. Sploh, če bi lastniško in kadrovsko zrasla iz domačega okolja. Toda to je želja, ki se lahko hitro sprevrže v pošast.
Osebno menim, da bi večji razmah superaplikacij kar precej zadušil razcvet manjših in inovativnih podjetij ali pa bi jih superaplikacije še hitreje posrkale vase. Težko je tudi pričakovati, da bi se na posameznem trgu uveljavilo več neodvisnih superplatform. Vsaj doslej se je izkazalo, da v teh primerih uspe le eden, ostali pa se morajo zadovoljiti z drobtinami. Čeprav po eni strani stremim k temu, da bi še lažje opravljal storitve prek digitalnih platform in sem po naravi dovzeten za tehnološke novost, si superaplikacij zaradi tovrstnih, po moji oceni realnih, bojazni pravzaprav ne želim.
