Sprememba navad
Osebni računalniki so nas v vseh teh dolgih letih navadili na določen način dela, zlasti kar zadeva uporabo programov in hrambo podatkov. Zanimivo, da tudi prihod interneta in spletnih storitev pri marsikom ni povsem spremenil prepričanja in temeljev, kako delamo s podatki, saj večina še naprej prisega na "lokalno" hrambo. Toda storitve oblaku, še posebej pa nova generacija mobilnih naprav napoveduje, da se bo to temeljito spremenilo.
Pravijo, da je navada železna srajca. Ko se enkratnečesa navadimo, nas je zelo težko prepričati v drugačno ravnanje. Razen seveda, ko ne gre drugače. Uporaba osebnih računalnikov ni v ničemer izjema. Leta 2010 se, ne glede na uporabljen operacijski sistem in programsko opremo, še vedno večinoma obnašamo, kot da smo sredi osemdesetih let. Na računalnikih kljub internetnim storitvam še vedno radi uporabljamo programe, ki so nameščeni lokalno. To kljub vsem zapletom, ki iz tega izhajajo, in kljub varnostnim tveganjem, ki so posledica slabe politike ali pomanjkljivih varnostnih ukrepov tako proizvajalca opreme kot tudi ravnanja samega uporabnika.
Zadržanost pa še posebej velja za priučeno strategijo hrambe podatkov. Na podatke, recimo dokumente, še vedno gledamo kot na datoteke, ki jih moramo imeti lokalno. Za požarnim zidom podjetja, za domačim usmerjevalnikom. Nekje, kjer jih lahko uporabimo in vidimo, tudi če je jutri interneta konec. Takemu razmisleku je težko oporekati, saj je v tem vsekakor nekaj modrosti. Politike varovanja podatkov vsekakor ne gre podcenjevati.
Ko govorimo o krajevni hrambi podatkov, pa ne govorimo zgolj o skrbnem ščitenju podatkov in dokumentov, ki imajo za nas poseben pomen, kot so poslovni dokumenti ali osebne listine. Uporabniki smo se že zdavnaj spremenili v nabiralce najrazličnejše digitalne krame, zlasti po tem, ko so se glasba, slika in video kar naenkrat zasidrali v domačem računalniku. Nedavno sem bral podatek enega izmed izdelovalcev diskov, ki napoveduje, da bomo leta 2014 imeli v povprečju doma okoli 1 TB gradiva v digitalni obliki. Prepričan pa sem, da je med vami dosti takih, ki so to mejo že zdavnaj presegli.
Toda razmere se okoli nas hitro spreminjajo in morda je prišel čas, da temeljito premislimo, kakšno strategijo ubrati v prihodnje. Kajti dogaja se nekaj, česar doslej v preteklih izkušnjah še nismo srečali. Pojavljajo se storitve in predvsem naprave, ki naše dosedanje navade glede hrambe dokumentov močno spreminjajo. Lahko bi tudi zapisali, da nas v to silijo.
Dobra iztočnica mi je bila nova generacija mobilnih naprav, kot so Apple iPad in tablični računalniki drugih proizvajalcev. Marsikaterega znanca šokira podatek, da te naprave pravzaprav nimajo resničnih datotečnih sistemov, kot jih poznamo v operacijskih sistemih, kot so Windows in Mac OS X. Namesto tega ima vsaka aplikacija na teh napravah svoj prostor za hrambo podatkov in omejeno število načinov, kako jih izmenjevati z drugimi programi. Prav tako jih pri priklopu na osebne računalnike ne vidimo kot "velike ključe USB", kot bi mislili nekateri. Ni znanega diska "J" ali česa podobnega. Da ne bo pomote, to je namerna politika proizvajalcev, ne pa neznanje razvijalcev. Tako so med drugim dosegli to, da so ti zaprti sistemi precej manj občutljivi za različne napade, znane iz namiznih operacijskih sistemov.
Toda podatke še vedno (še bolj) želimo izmenjevati z drugimi napravami, zlasti z osebnimi računalniki. Kako se torej tega lotimo, ko pa je proizvajalec najnovejše spletne naprave to otežil, če že ne omogočil? Odgovor tiči v številnih spletnih storitvah, ki rastejo kot gobe po dežju: Dropbox, Box.net, Google Gdrive, Windows SkyDrive, Apple Mobile Me in še bi lahko naštevali.
Prihodnost je torej v spletnih hranilnikih datotek, ki omogočajo, da podatke skoraj nevidno sinhroniziramo med več napravami, pa naj so to klasični računalniki, tablični računalniki ali mali mobilni telefoni. Datoteke bomo vselej imeli pri roki. Hkrati je to orodje za izdelavo priložnostnih varnostnih kopij (če eno napravo izgubimo ali se pokvari), pa tudi orodje za souporabo dela dokumentov s prijatelji, sodelavci ali družinskimi člani.
Toda, pozor, ni vse tako lepo, kot se sliši. Novi način izmenjave podatkov, ki se vse bolj uveljavlja, ima tudi več potencialnih pasti. Kako je z zagotavljanjem varnosti in zasebnosti? Kako poteka šifriranje podatkov, na lokalni napravi ali v oblaku? Kakšne mehanizme imamo, da pritisnemo na "rdeči gumb", če se kaj zalomi in nam mobilno napravo odtujijo. Ali so tovrstne hrambe varne? Bodo postale tarče spretnih hackerjev, ki se bodo za dostop manj namučili kot pri vdiranju posameznih računalnikov po domovih in službah?
Vse to, in še kaj bi se našlo, se nam poraja, ko zadovoljno spoznavamo novi način dela. Dobro je, da smo zaskrbljeni, vendar ni treba zganjati panike. Kdor se bo poglobil v varnostne mehanizme tovrstnih storitev, bo opazil, da v večini primerov bolje ravnajo s podatki, kot bi mi sami v lokalnem računalniku, za domačim ali službenim požarnim zidom. Morda tudi zato, ker se zavedajo, da si škandalov preprosto ne morejo privoščiti.
Kaj to pomeni za vsakega med nami? Nove zmožnosti in proizvodi nas pravzaprav silijo v spremembo navad. Morda s tega stališča ni pametno odklanjati novosti zaradi morebitnih bojazni. Bolje je, da imamo glede tega aktivno strategijo, ki upošteva zgoraj naštete omejitve.
Sploh pa ne govorimo zgolj o spletni hrambi dokumentov. Na zadevo moramo gledati bistveno širše: kot elektronsko pošto v oblaku, podatke, ki jih izmenjujemo prek družabnih omrežij, spletnih dveri in programov za poenotene komunikacije. Najbrž pa nismo daleč od časov, ko se bodo tem storitvam pridružile še druge, do trenutka, ko bo realno zelo malo tega, kar bi nujno zahtevalo lokalno kopijo podatkov. Menite, da je do tega trenutka še daleč? Če je verjeti tržnim analitikom, boste presenečeni.
"Nedavno sem bral podatek enega izmed proizvajalcev diskov, ki napoveduje, da bomo leta 2014 imeli v povprečju doma okoli 1 TB gradiva v digitalni obliki. Prepričan pa sem, da je med vami dosti takih, ki so to mejo že zdavnaj presegli."
