Objavljeno: 28.1.2008 16:19 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Januar 2008 | Teme: foto, nenehni testi

Sony Alpha 700

Čeprav sta Sony in Konica Minolta leta 2005 napovedala skupni razvoj in proizvodnjo digitalnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov, se račun ni izšel. Konica Minolta je tako v začetku lanskega leta oznanila, da namerava zaradi prevelikih izgub celotni fotografski oddelek prepustiti Sonyju. Prvi Sonyjev digitalni SLR, model Alpha 100, je bil tako nekakšen naslednik Minoltinega modela 5D, končno pa smo dočakali tudi zamenjavo za model 7D.

Alpha 700 se uvršča razred više kot model 100, namenjena je tako profesionalnim uporabnikom kot zahtevnejšim ljubiteljem. Gre torej za konkurenco modelom Canon Eos 40D in prihajajočima Nikon D300 in Olympus E-3 (novi fotoaparat tega ranga pa naj bi v začetku naslednjega leta pokazal tudi Pentax). Osnova aparata je novo tipalo, ki premore dobrih 12 milijonov pik, njegova velikost (23,5 × 15,6 mm) pomeni, da je faktor povečave goriščnice enak kot pri cenejši "alfa sestri", torej 1,5. Za razliko od tipala tipa CCD, kakršen je v rabi pri Alphi 100, so se tu odločili za tehnologijo CMOS, enako (oziroma zelo podobno) tipalo naj bi uporabili tudi pri Nikonu za model D300. Čeprav se tipalo hvali z visoko ločljivostjo, je šuma zelo malo, tudi pri višjih vrednostih ISO. Te gredo vse do 6400, res malo šuma sicer opazimo pri ISO 1600, pri daljših časih ekspozicije še malenkost prej. A tu močno nastopi programska oprema aparata, ki ima dvostopenjsko zmanjševanje šuma. Analogno-digitalni pretvornik je na istem vezju kot tipalo, tako da se večina šuma odpravi, še preden pride signal do slikovnega procesorja (ta je tudi nov in nosi neposrečeno ime "Bionz"). To pomeni, da vpliva tudi na slike, vzete v formatu RAW. V samem procesorju pa lahko uporabimo funkcijo za še dodatno odstranjevanje šuma. Na žalost se pri vsej tej obdelavi lahko zgubi tudi nekaj koristnih podatkov in podrobnosti.

Tudi sicer smo dobili občutek, da aparat malce pretirava pri stiskanju slik v format JPEG. Dodano ima funkcijo "Dynamic Range Optimizer", ki lahko ločeno obdela posamezne dele slike, torej popravi pretemne in presvetle dele. Funkcija ima tri stopnje, seveda pa ne more nadoknaditi pomanjkljivih podatkov, le programsko rahlo osvetli temnejše predele in potemni svetlejše. Včasih nam res popravi sliko, občasno pa nam jo naredi preveč pusto in nekontrastno. Zahtevnejšim uporabnikom tako priporočamo uporabo formata RAW, pri katerem imajo bistveno več vpliva na končno fotografijo. Sicer so fotografije odlične kakovosti, povsem konkurenčne drugim aparatom tega ranga. Barve so odlične, enako velja za kontraste, kot smo že povedali, je šuma zelo malo. Zelo prav pride tudi stabilizator slike, ki je vgrajen v sam aparat in tako deluje z vsemi objektivi, zato so lahko ti nekoliko cenejši.

Ohišje je že pri cenejši Alphi odlično, tu je še boljše. Ergonomija je zelo dobra, aparat brez težav uporabljamo tudi dlje časa. Sprožilec je razmeroma mehak, sprva smo mimogrede naredili tudi kako fotografijo preveč. Razporeditev tipk spominja na starejšo Minolto 7D, in čeprav je tu eno vrtljivo kolesce manj (najdemo le eno na desni strani, z njim menjavamo med načini zajema), se zelo hitro pride do vseh pomembnejših funkcij. Zadaj najdemo velik, 3-palčni zaslon LCD, ki se hvali z ločljivostjo 922.000 pik, kar je v resnici ločljivost 640 × 480 (izračun sicer pokaže trikrat nižjo vrednost, v Sonyju tako dodajo še × RGB, torej krat tri). Zaslon je res odličen, dobro se izkaže tako med ogledom fotografij kot pri delu na menujih. V Sonyju se žal niso odločili za funkcijo "Live View", kakršno poznajo vsi konkurenčni aparati. In čeprav si še pred kratkim ne bi upali pomisliti na kaj takega, moramo vseeno zapisati: škoda.

Hitrost petih slik na sekundo je solidna, a ne izstopajoča. Samodejno ostrenje je hitro in natančno, v rabi je enajst ostritvenih točk, sredinska premore kar pet tipal (dve navpični in tri vodoravne). Poleg reže za pomnilniške kartice CF najdemo tudi režo za Sonyjeve kartice Memory Stick Duo. Žal moramo na menuju določiti, katero kartico želimo uporabiti, ko se ta napolni, pa aparat ne zna sam preklopiti. Za ogled slik na novih televizorjih HD so dodali tudi izhod HDMI (poleg video out in USB 2.0).

Cena samega aparata ob pisanju tega prispevka še ni znana, skupaj z objektivom DT 18-70 F3,5-5,6 pa je 1459,90 evra, kar je malce manj, kot stane Canonov EOS 40D. Cena je zelo solidna, več pomislekov pa bi lahko imeli le glede števila različnih objektivov in dodatkov. V tem cenovnem razredu se hkrati z aparatom prodaja tudi "sistem", ki ga Sony šele uveljavlja (trenutno je na voljo 19 objektivov, hkrati z Alpho 700 so predstavili še tri). A Sony naj bi že načrtoval aparat še višjega razreda, tako da lahko računamo tudi na nove objektive in dodatke.

Sony Alpha 700