O Singapurju kroži precej mitov in legend, ki pa imajo nemalo podlage v resničnosti. Mestna državica v jugovzhodni Aziji, eden štirih azijskih tigrov iz 90. let, ima resnično drakonske zakone o smetenju in mamilih, a je daleč od futurističnega paradiža ali distopije. To pot nas je zanimalo predvsem, ali je res tehnološko čudo sveta. Za mesec dni smo šli v Singapur.
V Singapurju se radi pohvalijo, da so edina država, ki je postala samostojna proti svoji volji, nato pa je nekdanjim rojakom pokazala metaforični sredinec in postala osemkrat bogatejša. Ko so se Britanci umaknili z Malajskega polotoka, je leta 1957 Federacija Malaja postala neodvisna. Šest let pozneje so se ji pridružili še Severni Borneo, Saravak in Singapur, da je nastala moderna država Malezija, ki jo poznamo še danes. S tem so se tudi v Singapurju otresli britanske nadvlade in si zagotovili gospodarsko stabilnost, ki pa se je hitro sprevrgla v glasna nesoglasja.
Zgolj dve leti pozneje, 9. avgusta 1965, je parlament soglasno s 126 glasovi za in z nobenim proti Singapur kot 14. zvezno državo Malezije izključil iz zveze in iz nje ustvaril novo samostojno državo. Odločitev seveda ni bila sprejeta v vakuumu, temveč je bila posledica dolgotrajnega nezaupanja med zvezno vlado v Kuala Lumpurju in oblastmi v Singapurju. Zveza je bila vse prej kot vzorna, gospodarskim pritiskom in omejitvam so leta 1964 sledili tudi rasno motivirani nemiri. Razpad zveze med Singapurjem in Malezijo je bil le še vprašanje časa, zato odločitev malezijskega premierja o izključitvi Singapurja ni bila nezaslišana. Že leto pred tem so namreč za zaprtimi vrati potekala pogajanja, kako izpeljati razhod s Singapurjem.
Podatkovni centri
Podnebje v Singapurju bi bilo težko manj primerno za postavljanje računalniških kapacitet. Povprečna temperatura je okrog 27 °C in skozi leto le malo niha, vlažnost je visoka. Cena megavatne ure električne energije dosega 210 evrov, saj praktično vso proizvedejo s plinskimi elektrarnami, ki jih napajajo plinovodi iz Malezije in Indonezije. V Singapurju ni omembe vrednih obnovljivih virov energije, dasiravno jim sonca ne manjka.
Nekoliko presenetljivo je zato, da je Singapur ena izmed najbolj priljubljenih lokacij za postavljanje računalniških kapacitet in podatkovnih centrov na svetu. A svet je zapleten kraj, cena električne energije in hlajenje pa nista edina dejavnika.
V Singapurju je za poldrugi gigavat podatkovnih centrov, ker je država strateško odlična lokacija zanje. S svetom jo povezuje več kot dva ducata podmorskih kablov, prav tako ima razvejano in sodobno telekomunikacijsko infrastrukturo znotraj države. Tudi druga infrastruktura v državi je na visoki ravni, država je gospodarsko in politično stabilna, naravnih nesreč praktično nima, angleščina kot uradni jezik in izobražena delovna sila pa olajšata postavljanje novih podatkovnih centrov. Teh je v državi že toliko, da je postavljanje novih že samo zaradi prisotnosti obstoječih logično. In tako v Singapurju osem odstotkov električne energije namenijo brnenju kosov silicija.
Singapur s svetom povezuje 26 podmorskih internetnih kablov, gradijo pa več novih.
Mnoga zahodna podjetja za delovanje na azijskem trgu postavijo prve strežnike prav v Singapurju, kjer jim država ne bo vohljala po podatkih, kjer so davki nizki in infrastruktura z ustreznimi spodbudami pripravljena. Ni torej nenavadno, da imajo v tej državi infrastrukturo za svoje oblake Amazon, Google, Microsoft (Azure), Alibaba, Meta in drugi. Singapur je prijazen tako do Zahoda kakor Kitajske – celo oba jezika govori.
Danes ima Singapur s šestimi milijoni prebivalcev četrtino višji bruto družbeni proizvod kot Malezija, v kateri živi 35 milijonov ljudi. Številni Malezijci vsakodnevno dvakrat prevozijo most med Johorjem in Singapurjem, ko odhajajo na delo v bogatejšo otoško državo. Tujci iz oddaljenega sveta v državo pretežno pripotujejo prek letališča Čangi, ki je eno najbolj prometnih letališč na svetu in ima eno največjih komercialnih območij. Njegov trgovinski del Jewel Čangi vsak dan obišče 300.000 ljudi, ki nikamor ne letijo, temveč pridejo nakupovat, jest in se družit pod največji slap v zaprtem prostoru na svetu. Rain Vortex, kot se imenuje v uradnem jeziku države, torej angleščini, meri 40 metrov in je v vseh urah dneva velikanska atrakcija.
Za nakup avtomobila potrebujemo dovolilnico, ki stane okrog 100.000 evrov za 10 let ali le malo manj od cene subvencioniranega stanovanja.
Ena izmed prednosti, ki jo Singapurci radi poudarijo, je razširjenost angleščine. V državi, kjer živijo tri velike etnične skupine – Kitajci, Malezijci in Tamilci –, je angleščina poleg njihovih jezikov četrti uradni jezik. Država ima v ustavi zapisano večjezičnost, večkulturnost in večetničnost, angleščina pa zaseda mesto nevtralnega jezika, katerega učenje država izjemno spodbuja, saj naj bi ga znal vsak prebivalec. Zakonodaja, časniki, izobraževanje in signalizacija so v angleščini, ki pa je v vsakodnevni praksi precej izmaličena. Namesto angleščine se v medkulturni komunikaciji pogosto sliši singlish, ki vanjo dodaja prvine kitajščine in malezijščine do te mere, da je za tujce lahko tudi nerazumljiva. Singlish je formalno kreolščina, ki je nastala zaradi stika med govorci različnih azijskih jezikov in Britancev. Kreolščine so stabilni jeziki, ki nastanejo skozi generacije, ko te privzamejo pidžin in v njem vzgojijo svoje otroke, ki kreolščino govorijo kot materni jezik. V Singapurju je singlish izjemno pogost, dasiravno oblasti delujejo proti temu jeziku in spodbujajo učenje angleščine.
Povezljivost
Kot se za mestno državo s površino dobrih 700 kvadratnih kilometrov, ki je le trikrat večja od ljubljanske občine, spodobi, je pokritost z mobilnim signalom odlična. Praktično po vsej državi je na voljo omrežje 5G, le v redkih mrtvih rokavih bo telefon uporabljal 4G. Slovenski obiskovalci si bodo seveda morali še pred prvo uporabo telefona priskrbeti bodisi lokalno kartico SIM bodisi eSIM, sicer jih bodo čakali astronomski stroški gostovanja. Kot smo pri mobilnih operaterjih že navajeni, so ti v tujini nerazumno visoki. Da minuta klica stane dobre tri evre, prenos megabajta podatkov pa okrog deset evrov, je oderuštvo brez primere. Prenos ene same fotografije, ki smo jo naredili na telefonu, nas bo stal 20–50 evrov! Drži, nekateri slovenski operaterji ponujajo zakupe paketov –Telekom Slovenije ima Svet internet, kjer 2 GB v 7 dneh stane 15 evrov –, a vseeno tega ne bi priporočili nikomur. Zanimivo je, da se Hoferjeva kartica SIM sploh ni želela povezati z nobenim omrežjem, medtem ko v Carigradu težav ni imela. Za uporabo interneta to ni relevantno, za prejemanje sporočil SMS in dohodnih klicev, četudi se na njih ne javimo, pa zelo.
Nakup eSIM za 30 dni s 5 GB pri Airalu stane slabih 12 evrov. Nakup lokalne kartice SIM v trafiki je nekoliko dražji, a nudi običajno precej več podatkov, pogosto tudi gostovanje po Maleziji in še kateri od bližnjih držav. Za zahtevne uporabnike je torej primernejši nakup fizične kartice SIM, ob tem pa nas ne sme presenetiti zahteva po predložitvi osebnega dokumenta. To v svetu ni redko; ravno nasprotno, Slovenija je ena redkih držav, kjer je mogoče kartico SIM kupiti v lokalni trgovini brez kakršnegakoli dokumenta.
Upokojenci in invalidi lahko na semaforju prislonijo svojo kartico, pa bodo imeli daljši zeleni interval, da bodo lahko prečkali cesto.
Nakup eSIM, ki vključuje le podatkovni prenos, pa ima še eno pomembno pomanjkljivost, o kateri bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju. Ne omogoča prejemanja esemesov, ki so v nekaterih primerih za dostop do posameznih storitev nujni. Če k temu dodamo še nedelujočo Hoferjevo kartico SIM, smo nenadoma v nenavadni situaciji, ko ne moremo prejeti nobenega sporočila SMS. Ali je to velika težava? Običajno ni, dokler ne postane točno to.
Tudi v najbolj zaspanih predmestjih ne manjka kamer.
Pomislili bi, da je mogoče v Singapurju kot mali tehnološki meki živeti brez mobilnega interneta zgolj z uporabo brezžičnih omrežij. Presenetljivo to ne drži. Res je na letališču brezplačni Wi-Fi, kot je to navada povsod po svetu, dasiravno ga kakšni Švicarji radi omejijo zgolj na nekaj ur. Po središču mesta je precej dostopnih točk do državnega omrežja Wireless@SGx, ki pa zahtevajo precej truda. Za povezavo brez lokalne kartice SIM moramo obiskati posebno spletno stran, se registrirati z vsemi osebnimi podatki (vključno z datumom rojstva), vnesti tujo telefonsko številko, kamor bomo prejeli SMS (!) z enkratno kodo, ter nato v nastavitve telefona vpisati uporabniško ime, geslo in domeno. Postopek je mučen, brez delujoče kartice SIM pa neizvedljiv.
Azijska Švica v tehnološki vojni
Singapur je kljub večinsko etnično kitajskemu prebivalstvu, ki sestavlja tri četrtine prebivalcev (preostanek pa so Malajci in Indijci), v vseh sporih med ZDA in Kitajsko nevtralna država. Zaradi tega številne multinacionalke svoje regionalne sedeže ohranjajo v Singapurju, kjer je gospodarska pobuda zelo svobodna, pravni sistem trden in osnovan na britanskem, vmešavanja države v poslovanje pa malo. Z naraščajočim vplivom Kitajske v Hongkongu postaja Singapur privlačnejši kot nevtralno izhodišče za poslovanje v Aziji.
V državi imajo pomembna regionalna središča številna podjetja – tako Huawei in Alibaba na eni strani kot zahodna na drugi. Microsoft in Apple imata sedež za celo Azijo in Pacifik prav v Singapurju, enako velja za Amazon Web Services in Twitter (danes X). Meta ima svoj edini azijski podatkovni center v Singapurju.
V kampusih obeh univerz (NUS in NTU) deluje akademsko omrežje Eduroam, ki je verjetno ena najočitnejših pridobitev sodelovanja raziskovalnih institucij. Kdor ima profil na Eduroamu – do njega so upravičeni študentje in zaposleni univerz, inštitutov in številnih šol –, bo imel brez kakršnegakoli nastavljanja v tujini dostop do interneta. Kjerkoli je na voljo omrežje Eduroam, se bosta njegova telefon in prenosni računalnik samodejno povezala z omrežjem s slovenskim uporabniškim imenom in geslom. Eduroam deluje tudi v Singapurju.
Seveda najdemo v državi še številna brezžična omrežja, ki jih nudijo posamezni komercialni ponudniki, denimo restavracije in trgovine, a ta so omejena na njihove lokacije. Iskanje brezžičnega dostopa do interneta ni brezšivno, kot radi rečejo v angleščini (seamless), temveč zahteva precej znanja in vztrajnosti. Zaradi navedenega je nakup eSIM ali še raje lokalne kartice SIM zelo priporočljiv. Državni Wi-Fi niti Eduroam ne bosta dovolj.
Rain Vortex na singapurskem letališču je največji slap v zaprtem prostoru na svetu.
Aplikacije
Dovolj pa ne bosta, ker tamkajšnja družba temelji na aplikacijah. V tem pogledu morda Slovenija zaostaja za razvitim svetom, Singapur pa prednjači. Daleč najpopularnejša aplikacija je Grab, ki se precej upravičeno označuje kot aplikacija za vse (The Everything App).
Singapur je kljub strogim kaznim za smetenje in prepovedi prodaje žvečilnih gumijev še vedno manj čist od Ljubljane, a neprimerno pametnejši.
Javni prevoz v Singapurju na številnih svetovnih lestvicah najdemo povsem pri vrhu, a v praksi ima nekaj pomanjkljivosti. Terminske vozovnice lahko kupijo le registrirani prebivalci, medtem ko vsem obiskovalcem preostane le sprotno plačevanje voženj namesto nakupa tedenske ali mesečne vozovnice. Lahko pa vožnjo povsod plačamo kar s plačilno kartico. Druga možnost so predplačniške kartice EZ-Link, kamor lahko naložimo denar ali turistično eno-, dvo- ali tridnevno vozovnico. Na pešce so v Singapurju sicer pomislili – številni pločniki imajo zaradi žgočega sonca in monsunskih nalivov nadstrešnice, – a šele za avtomobili. V praksi to pomeni, da pločniki so, a kaj ko so ceste široke štiri-, šest- in celo osempasovnice, ki imajo na semaforiziranih križiščih ekstremno dolge intervale. Zgolj čakanje pred rdečo lučjo za pešce ni dovolj, treba je pritisniti na gumb. Drugod čeznje pogosto potekajo nadhodi, ki pa so nepraktični, z odročnimi dostopi in strmi. Prečkanje cest je varno, a zelo zamudno. Mesto je žal, tudi v samem središču, močno avtocentrično.
Po frekventnosti, čistosti in urejenosti je tamkajšnji javni prevoz svetlobna leta pred slovenskim, v primerjavi z zglednimi evropskimi mesti ali konec koncev tudi s Tokiem pa je precej počasen. Na podzemni železnici še niso dokončali krožne linije, potovanje pa upočasnjujejo precej nelogična razporeditev linij in zelo dolgotrajni postanki na postajah. Da vožnja z zahodnega dela države do letališča na skrajnem vzhodu traja poldrugo uro, medtem ko avtomobil isto razdaljo 25 kilometrov premaga v dobre pol ure, je za javni prevoz hud poraz. Avtobusi so še slabši, saj se pogosto zataknejo v zastojih. Kako dolgo bo trajala vožnja, katero linijo sploh izbrati, kako kombinirati avtobuse, vlake in trajekte, nam pove enotna aplikacija My Transport.SG.
V Gardens by the Bay je 18 skulptur superdreves, na katerih so poleg več rastlin tudi fotovoltaične celice in zbiralniki deževnice.
V Singapurju zato pogosto uporabljajo taksije, ki roko na srce niso dragi. Uberja v državi ni – čeprav ima podjetje azijski sedež prav Singapurju –, praktično vsi uporabljajo Grab, ki deluje enako. Grab je precej več kot Uber, saj omogoča tudi naročanje pripravljene hrane (kot Uber Eats), gospodinjskih potrebščin oziroma živil, paketov ter tudi finančne storitve, denimo nakazila denarja. Če nekoliko pretiravamo, je mogoče v Singapurju preživeti tudi samo z Grabom in s kreditno kartico, ki jo povežemo z njim. Delujejo tako kartice neobank (Revolut) kakor tudi naših klasičnih bank (preverjeno z NLB).
A Grab ni edina aplikacija, s katero v Singapurju sicer teče življenje, a se začne izkušnja obiskovalca zapletati. Pričakovali smo izkušnjo nordijskih držav, kjer je gotovina relikt preteklosti, plačne kartice (Mastercard, Visa) in aplikacije za hitre prenose (nekakšen slovenski Flik) pa prevladujoči način poslovanja. Drugi del tega pričakovanja se je upravičil, prvi pa sploh ne.
Plačilni sistem
V Singapurju obstajata dva paralelna plačilna sistema. Javni prevoz, trgovine, dražje restavracije in večji prodajalci sprejemajo globalne plačilne kartice, kot sta Mastercard in Visa. Preizkusili smo Revolut, N26, Trade Republic ter NLB in so čisto vse delovale brez težav. Manjše prodajalne, številne restavracije in prodajalci hrane (hawkers) zaradi previsokih provizij teh sistemov ne podpirajo.
Nekateri podpirajo lokalni plačilni sistem NETS, do katerega obiskovalci nimamo dostopa. NETS je v Singapurju izjemno razširjen sistema elektronskega denarja, ki so ga že leta 1986 vzpostavile lokalne banke. Podpira mobilna plačila, elektronska plačila, kartična plačila in pripadajoče zaledne storitve, a za uporabo potrebujemo lokalni bančni račun. Obstaja tudi cel kup aplikacij za plačila, denimo GrabPay, NETSPay, PayLah itd. Nekatere so vezane na banko (in bančni račun), druge na kartico, tretje so predplačniške. A vsem je skupno, da zahtevajo singapurski račun ali kartico.
Lokalno prebivalstvo tako pogosto plačuje z direktnim prenosom na račun prodajalca kar prek NETS ali lokalne aplikacije za plačilo prek kode QR, nato pa ob naročilu hrane preprosto pokažejo izvršeno transakcijo na telefonu in prevzamejo štiri dolarje vredno kosilo. V Singapurju se zato obiskovalci hitro znajdemo v situaciji, ko preprosto potrebujemo – gotovino. Plačevanje z gotovino ni nič nenavadnega, dasiravno lokalni prebivalci tega ne počno pogosto. Bankomati so sorazmerno gosto posejani po državi, imajo pa precejšnje provizije. Četudi nam lastna banka ne zaračuna provizije za dvig, bo bančni avtomat običajno zahteval pet singapurskih dolarjev (okrog tri evre) provizije, ki jo bo prištel k dvigu. Temu se ne moremo izogniti.
Tujci so sicer nekoč lahko uporabili aplikacijo GrabPay, letos pa je bilo v praksi precej težav z dodajanjem nesingapurske plačilne kartice, zato je na koncu obveljala kar gotovina. V nekaterih predelih, denimo Chinatownu ali mali Indiji, pa posamezne restavracije tako in tako sprejemajo izključno gotovino. Posamezni, resda redki ponudniki hrane, sprejemajo le plačilo v lokalni aplikaciji. Kdor nima bančnega računa v Singapurju, tam ne more ničesar naročiti oziroma kupiti.
V Singapurju osem odstotkov električne energije namenijo – napajanju podatkovnih centrov.
Zakaj toliko besed o plačilnem sistemu, razen iz očitnega razloga, da je tujcem precej nedostopen? Ker se podobni zametki pojavljajo tudi pri nas. Sistem Flik je prav tako omejen na slovenski prostor, saj zahteva uporabo slovenske banke (in za osebne uporabnike telefonske številke). Flik ni namenjen le nakazovanju denarja med fizičnimi osebami, temveč podpira tudi plačila za storitve, a je omejen na Slovenijo. Za hipno nakazovanje denarja v razširjenem evroobmočju obstaja SEPA Instant Credit Transfer, za plačila podjetjem pa enotnega sistema še ni. V zahodni Evropi postavljajo Wero (Belgija, Francija, Nemčija, v prihodnosti še Nizozemska in Luksemburg), Swish (Švedska), MobilePay (Danska, Finska), Vipps (Norveška) in druge. Tu fragmentacija potrošnikom in podjetjem zagotovo ne koristi.
Po univerzitetnem kampusu vozijo roboti za nadzor dogajanja.
Mesto, kjer se dela
Singapur je država, kjer se dela veliko in dolgo. V pisarnah se delo uradno začne ob 9. uri in traja do 18. ure, saj so v Singapurju nekoč delali pet dni in pol na teden, pa tudi premor za kosilo se ne šteje v delovni čas. Na geografski širini, kjer je sonce vse leto nad obzorjem med 7. in 19. uro, je to pretežni del dneva. Med pandemijo covida je delo od doma postalo zelo razširjeno. Tudi pet let pozneje je v tehnološkem sektorju ali pa na univerzah delo od doma še razširjeno, medtem ko v bankah ali manjših storitvenih podjetjih ni več zaželeno.
Čeprav so hitre optične povezave nekaj samoumevnega in za dobrih 20 evrov mesečno dobimo gigabitno povezavo z internetom, delodajalci nad delom od doma niso več navdušeni, zato se praksa ukinja. Kjer ostaja, gre večinoma za hibridni način z dvema dnevoma dela od doma na teden.
Da je Singapur mesto, kje se veliko dela in dobro zasluži, je vidno na vseh koncih. Javnega prometa ponoči ni, za kar je razlogov več. Kdor ima dovolj denarja, da je ponoči na zabavah, mu taksi oziroma Grab ne predstavlja omembe vrednega stroška. Za revnejše sloje v singapurski kulturi nočno veseljačenje ni primerno. Alkohol je brutalno obdavčen z 88 singapurskimi dolarji (60 evrov!) na liter, zato je tudi v trgovini steklenica piva dražja kot v slovenskem baru. Strežba alkohola v restavracijah in barih je velik luksuz, zato pijanih ljudi na mestnih ulicah tudi ob koncih tedna praktično ni. Mesto je v primerjavi s Tokiem ali Bangkokom ponoči prava puščava, Singapurci pa sami priznajo, da je življenje v njihovi državi dolgočasno predvidljivo, a to nadoknadi z dobro lokacijo za vikendpobege in izjemno visokim standardom.
Pametno mesto
Vlada je pred dobrimi desetimi leti zagnala iniciativo Smart Nation, s katero je želela zagotoviti nadaljnji razvoj države v obdobju informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij, omrežij, podatkovnega gospodarstva in drugih tehnoloških rešitev. Singapur je želel postati prva pametna država nasvetu.
Tedaj se je začel spreminjati v pametno mesto na več področjih, ki segajo od že omenjenega plačevanja za javni prevoz z običajnimi bančnimi plačilnimi karticami ter uvedbe NETS in EZ-Link do vzpostavitve nadzora nad praktično celotnim mestom.
Mehka diktatura
Na volitvah leta 1963, tri dni po vključitvi v Malezijo, je v Singapurju s 47 odstotki zmagala konservativna Ljudska akcijska stranka (PAP), ki jo je vodil Lee Kuan Yew. Na prvih volitvah po samostojnosti, leta 1968, je PAP dobila 86 odstotkov glasov. Tako je ostalo do danes. Na vseh naslednjih volitvah do današnjega dne je PAP zmagovala z vsaj 60 odstotki glasov. Lee Kuan Yew je bil premier od leta 1959 do 1990, stranka PAP pa je na oblasti še danes.
V Singapurju obstoji družbena pogodba, po kateri so se prebivalci v zameno za visok življenjski standard odrekli nekaterim družbenim svoboščinam, ki jih zahodne demokracije štejejo kot samoumevne. Freedom House opredeljuje Singapur kot hibridni režim. V državi vlada gospodarska svoboda, ustava pa na papirju jamči svobodo izražanja, zborovanja in združevanja. V praksi je kritika oblasti preganjana, shodi morajo dobiti dovoljenje oblasti (razen v parku Speaker's Corner), mediji niso zares svobodni. Zakonodaja predpisuje stroge, tudi telesne kazni za na videz manj pomembne prestopke, kot so smetenje, hranjenje golobov, vandalizem, prekoračitev vizumov ali posest manjših količin mamil.
V mestu je približno 100.000 nadzornih kamer (CCTV), do konca desetletja jih želijo postaviti še dvakrat toliko. Ne gre le za središče mesta, drogove s kamerami najdemo tudi sredi parkov in na odmaknjenih poteh med akumulacijskimi jezeri. Gre za princip LaaP (lamppost as a platform).
Singapur je zato eno najvarnejših mest. Uradna statistika poroča, da je število ukradenih vozil od leta 2015 do 2024 upadlo za 73 odstotkov, anekdotične izkušnje pa pričajo o velikem zaupanju v poštenost. V knjižnicah, menzah, nakupovalnih središčih ali na odprtem ljudje mizo rezervirajo tako, da nanjo položijo svoj pametni telefon in se odpravijo naročit hrano, na stranišče ipd. Počakala jih bosta tako miza kakor telefon.
Iniciativa Smart Nation ni en megalomanski projekt, temveč več ločenih programov. Eden izmed pomembnejših stebrov je e-vlada oziroma javna uprava. Ta vključuje digitalno identiteto za prebivalce (National Digital Identity) in platformo Singpass, ki ju lahko primerjamo z našima SI-PASS in E-Upravo. Njihov HealthHub pa je podoben našemu portalu eZvem, kjer so na enem mestu vsi posameznikovi zdravstveni podatki.
Brez naše ustreznice pa je tamkajšnji program SNSP (Smart Nation Sensor Platform), ki postavlja različne senzorje – v prvi fazi zgolj kamere CCTV – po mestu za pridobivanje podatkov. Ti bodo omogočili pametnejšo gradnjo in razvoj. SNSP bo zbiral zelo različne podatke, od števila ljudi in avtomobilov na ulicah do temperature, vlažnosti, onesnaženosti zraka itd. V komunikaciji z javno upravo so na voljo pogovorni roboti (AI Chatbots), dostop do zdravnika je mogoč s telemedicino prek videoklica.
Avtomobili so v Singapurju velik problem, ki ga rešujejo na več načinov. Korenček predstavljajo spodbude za alternativne načine mobilnosti, palica pa so visoke cene, cestnine za vožnjo po cestah v središču (podobno kot v Londonu in Stockholmu). Za nakup avtomobila potrebujemo dovolilnico, ki stane okrog 100.000 evrov za 10 let ali le malo manj od cene subvencioniranega stanovanja.
V prihodnosti želijo uvesti več samovozečih avtomobilov, prihodnje leto bodo začeli testirati avtobuse brez voznika, novembra lani pa so uvedli sistem za upravljanje prometa, ki temelji na umetni inteligenci. Ta spremlja podatke s kamer in senzorjev na cestah, nato pa v realnem času prilagaja delovanje semaforjev za čim boljšo pretočnost prometa, izpisuje opozorila na panelih nad avtocestami vključno z dinamičnimi omejitvami hitrosti, prikazuje informacije o prostih parkiriščih in kršitelje predpisov tudi kaznuje. Posamezne rešitve so res inovativne: če smo omenili, da se zelena luč na prehodu za pešce brez pritiska na gumb ne prižge, omenimo še sistem Green Man+. Upokojenci in invalidi lahko na semaforju prislonijo svojo kartico, pa bodo imeli daljši zeleni interval, da bodo lahko prečkali cesto. Odveč je omeniti, da imajo čisto vsi semaforji za pešce odštevalnik časa. Prečkanja ne začnemo, če je luč na semaforju zelena, temveč če je do konca intervala dovolj časa, da ga bomo tudi varno zaključili.
Komponent iniciative Smart Nation je še precej več in vseh niti ne moremo našteti. Vključujejo področja poslovnega sveta, financ, transporta, izobraževanja, vladnih storitev, zdravja, varnosti in oskrbe. Načrti za prihodnost so še bolj velikopotezni, saj želijo še bolj digitalizirati poslovanje, z roboti razbremeniti ljudi težaških del, avtomatizirati javno upravo, postati vodilna finančna in tehnološka sila v Aziji ter si zagotoviti samooskrbo in neodvisnost, kjer jim to še ni uspelo. Pridelava hrane in čiščenje vode sta glavni težavi.
A po drugi strani: na univerzi smo vrata odklepali s fizičnimi ključi, medtem ko so okoli po kampusu švigali samovozeči roboti s kamerami, kot nekakšni policaji. Singapur je mesto, ki na vse pretege želi postati moderno, čisto, futuristično mesto, a po drugi strani zaradi svoje zgodovine in lokacije ohranja nekaj značilne azijske urejene neurejenosti. Kljub strogim kaznim za smetenje in prepovedi prodaje žvečilnih gumijev je še vedno manj čisto od Ljubljane, a neprimerno pametnejše.
Singapur v številkah
Število prebivalcev: 6 milijonov
Površina: 720 km2
Bruto družbeni proizvod: 500 milijard dolarjev (80.000 dolarjev na prebivalca)
Poraba električne energije: 55 TWh/leto
Poraba električne energije za podatkovne centre: 4–5 TWh/leto
Število velikih podatkovnih centrov: 104
Število podmorskih internetnih kablov: 26
Kapaciteta podmorskih internetnih kablov: 410 Tb/s
Število nadzornih kamer na ulicah: 100.000
Število uporabnikov pametnih telefonov: 5,8 milijona
Število pametnih telefonov: 8 milijonov
Najpopularnejši brskalnik: Chrome (50 odstotkov)
Najpopularnejši operacijski sistem: Windows (67 odstotkov), macOS (16 odstotkov)
Pokritost z omrežji 5G: 95 odstotkov
Cena dovolilnice za avtomobil: 100.000 evrov za 10 let
