Računalniške bedarije v avtomobilih
Vrsto let že ugotavljamo, da računalniki prodirajo v vse pore vsakdanjega življenja, pa naj gre za stanovanja, zdravstvene in športne pripomočke, ne nazadnje tudi avtomobile. Toda po vrsti škandalov, ki jih doživljamo v zadnjih mesecih na področju avtomobilizma, lahko le žalostno ugotovimo, da se nismo ničesar naučili. Avtomobilski industriji spodrsava pri najbolj bedastih, sramotnih zvijačah, ki smo jih v računalništvu srečevali in vsaj nekoliko izkoreninjali že pred leti, celo desetletji.
Računalniške tehnologije omogočajo, da se že uveljavljene panoge (v škripcih?) in zvrsti izdelkov vnovič prelevijo v nekaj povsem novega. Lep, čeprav manjši zgled so na primer televizorji. Kdo bi si še pred slabimi desetimi leti zamišljal, da bo danes povprečen televizor v vseh pogledih zmogljiv računalnik, povezan z drugimi viri v hiši in internetu. Računalniška tehnologija je področju televizije vsekakor omogočila nov zagon.
Nekaj podobnega, a v večjem obsegu in z bolj dramatičnimi posledicami se dogaja na področju avtomobilizma. Eksperimenti na raznih koncih obetajo, da se bomo morda razmeroma kmalu vozili od izhodišča do cilja, ne da bi upravljali vozilo. Da o aktivnih pripomočkih za varnost, zabavo in lažje krmiljenje, ki jih danes najdemo v povprečnem vozilu, niti ne govorimo. Ali ste vedeli, da imajo današnji avtomobili, odvisno od modela in opremljenosti, od 20 do 100 različnih računalniško zasnovanih (in naslovljivih) krmilnikov, ki so tako ali drugače povezani med seboj?
Poleti je najprej obšlo svet presenetljivo, celo presunljivo poročilo o dveh strokovnjakih za računalniško varnost, ki sta ob pomoči računalniških metod vdora v sistem varnosti povsem prevzela nadzor nad vozilom, ki je bilo sredi vožnje. Tako zelo, da jima je uspelo nadzorovati volan, pedal za plin in, o groza, tudi zavoro. Rezultat? Vpoklic 1,3 milijona vozil, predvsem v ZDA, da so, akhm, vanje namestili varnostne popravke.
Računalniki v prizadetih vozilih so bili priključeni na enotno vodilo (bolj ali manj zaradi prihrankov – v manjšem številu kablov!), znotraj tega vodila pa so si povsem zaupali. Avtoradio ima teoretično dostop do zavor. Treba je bilo le vdreti čez prvo oviro, da bi dobili domala popoln nadzor nad vozilom. Ali je kdo slišal za požarni zid? Pa to ne zadeva samo ene znamke. Kdor si je vsaj malo podrobneje prebral javno poročilo o tem etičnem vdoru, se lahko le zgrozi nad podatkom, koliko modelov in znamk je ranljivih. Chrysler se je odzval, kaj pa drugi?
Minila sta le dva meseca, pa je odjeknil škandal s Volkswagnom. V vozila so vgradili programsko opremo, ki »med preizkusnim ciklom (NEVC) optimizira vrednosti dušikovega oksida (NOx)«. Po domače povedano, goljufa, kadar zazna, da je avtomobilski motor na uradnem testu. Postrežem vam z vzporednico – pred leti smo poročali o izdelovalcu grafičnih kartic, ki je prilagajal sistemsko programsko opremo grafične kartice, da bi se ta bolje odrezala na preizkusu s sintetičnimi testnimi programi. Podobno se je pripetilo Samsungu, ko so ga zalotili pri namenski kodi za goljufanje na testih Geekbench.
Rezultat? Kot kaže, bo moral Volkswagen v naslednjem letu vpoklicati 11 milijonov vozil. Toda tu je bil odziv javnosti precej bolj odločen, najbrž zato, ker je Volkswagen nemški ponos reda, poštenja, urejenosti, delavnosti. Pa zato, ker so avtomobili prava dragocenost. Volkswagen je že zdaj izgubil veliko ugleda, pravi stroški pa šele prihajajo, tako zaradi dejanskih stroškov vpoklica milijonov vozil kot tudi zaradi morebitnih tožb, ki utegnejo deževati z vseh strani.
Nekateri finančni analitiki (ki sicer pogosto senzacionalistično pretiravajo) gredo celo tako daleč, da so prepričani, da se bo moral VW do konca leta 2016 umakniti z borze, če že ne razpasti na več manjših enot. Vse to dogajanje utegne leta dolgo destimulirati morebitne vlagatelje, to pa je le dolga spirala navzdol. Kje je zdaj tisti odločevalec, ki je ukazal goljufijo, da bi si prihranili nekaj tisoč evrov dodatnih stroškov pri razvoju programske opreme? Ali se je izplačalo?
Podobno kot pri zgodbi o vdoru v računalniški sistem vozil ene znamke, pa tudi tu linč Volkswagna (po mojem osebnem mnenju dokaj pretiran) bržkone ni epilog takega ravnanja. Če so drugi izdelovalci pri testih dosegali podobne »uradne« rezultate kot goljufivi Volkswagnov motor z oznako EA189, ali jim je to res uspevalo povsem pošteno? Volkswagen je moral goljufati, da je to dosegel. Tu nekaj ne „štima» …
Žal smo res lahko zaskrbljeni, da številni izdelovalci, ki računalnike vgrajujejo v najrazličnejše krmilnike (pomislimo samo na internetne stvari – IoT) v silni želji, da bi imeli čim večji profit in bi čim prej prišli na trg z njimi, tako ali drugače pozabljajo na varnostne mehanizme in varovanje uporabnika na področjih, kjer tega ne bi smeli.
