Prvo računalniško omrežje
Razvoj računalništva je do začetka 70. let prekosil celo najbolj optimistične napovedi. Elektronski računalniki niso bili več le prestižni pripomočki za izbrane, temveč so vse bolj postajali osnovni pogoj za sodobno delovanje in uspešnost tako posameznih organizacij kot celotne družbe.
Poleg vedno zmogljivejših računalnikov tretje generacije, ki so že uporabljali revolucionarna nova integrirana vezja, so se uveljavljali še številni novi koncepti. Eden izmed teh je bil koncept računalniških omrežij in oddaljenih obdelav. Prvo računalniško omrežje je pri nas nastalo leta 1971, v Ljubljani pa je bilo tega leta organizirano zelo odmevno mednarodno srečanje strokovnjakov za obdelavo podatkov (IFIP). Na kongresu so precej razpravljali tudi o ustreznosti svetovnega komunikacijskega omrežja in možnostih njegove uporabe za tvorjenje mrež ter pretok informacij. IBM je demonstriral povezavo z Ohiom v ZDA, angleški ICL pa povezavo z Budimpešto prek najetega telefonskega voda. Vzpostavljena je bila tudi povezava z računalnikom CDC Cyber 72, ki so ga ravno takrat namestili na bolonjski univerzi. Še nikoli prej nista računalništvo in informatika v naših medijih uživala toliko pozornosti. To je močno vplivalo na splošno zavest o pomenu in nujnosti uvajanja računalništva na vseh področjih družbene dejavnosti. O prihodnjem razvoju računalništva pri nas so začeli bolj resno in sistematično razmišljati tudi na državni ravni.
Oddaljena obdelava podatkov (1971–1980)
Pojavila se je ideja o nekakšnem sklenjenem računalniškem omrežju v državi. To državno omrežje z zvezdasto razporeditvijo naj bi po tedanjih predstavah vključevalo nekaj večjih združljivih računalnikov, povezanih s hitrimi linijami za prenos podatkov, in številne nanje priključene manjše računalnike ali terminale. Ti bi skrbeli za dostop do procesnih zmogljivosti in večjih zbirk podatkov, ki bi jih hranili. Da bi tak koncept zaživel, bi morali biti izpolnjeni določeni predpogoji, na primer dobro razvito komunikacijsko omrežje, združljiva strojna oprema in primerna računalniška kultura. Zaradi izredno slabih telefonskih povezav pri nas so se oddaljene obdelave v tem času izkazale za neekonomične predvsem tam, kjer so zahtevale prenos velikih količin vhodnih ali izhodnih podatkov. Do druge polovice 70. let pa se je s pojavom novih tehnologij povsem spremenil tudi pogled na vlogo in sam način tvorjenja računalniških omrežij.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Po svetu se je pred tem v drugi polovici 60. let in v začetku 70. tak koncept zelo razširil predvsem na univerzah, kjer so imeli velike potrebe po hkratni uporabi računalniških kapacitet in specifičen znanstvenoraziskovalni pristop. Univerza v Ljubljani kljub prizadevanjem lastnega velikega računalnika z možnostjo časovnega dodeljevanja (time sharing) ni dobila vse do leta 1980. Takrat so končno namestili računalnik DEC PDP-10, pred tem pa so morali koristiti zelo omejene in zanje neprimerne zmogljivosti Republiškega računskega centra (RRC). Podobno usodo je delil Zavod za statistiko. Mreža RRC je nesporno nudila premalo za zadovoljitev vseh potreb partnerjev, še manj pa za uresničitev vseh njihovih zadanih ciljev. Specifični družbeni informacijski sistemi so se tako zaradi pomanjkanja lastnih računalniških kapacitet v 70. letih le s težavo oblikovali in so se postopno uveljavili šele v 80.
CDC 6400 in prvo omrežje (1971)
Prvi so pri nas koncept oddaljenih obdelav uvedli v Republiškem računskem centru (RRC) leta 1971. V tem času se mu je pridružilo več novih partnerjev, Univerza v Ljubljani pa je svoj delež podvojila. Spomladi so namestili nov računalnik CDC 6400, ki je bil takrat največji v Jugoslaviji in prvi pri nas, ki je omogočal tudi oddaljene terminalske povezave. Nanj je bilo priključenih devet terminalov, s čimer je bilo oblikovano prvo računalniško omrežje v Jugoslaviji, četudi zelo majhno in zaprto. Za oddaljene povezave so partnerji večinoma uporabljali enostavne kartično-tiskalniške terminale, ki niso omogočali interaktivnega dela, temveč zgolj paketno posredovanje in sprejemanje podatkov (Remote job entry). Povezanih je bilo tudi že nekaj manjših računalnikov, na primer IBM 1130 na Fakulteti za elektrotehniko. Računalnik CDC 6400 je bil nameščen le kratek čas, saj ga je spomladi leta 1972 zamenjal še zmogljivejši CDC Cyber 72, ki je nato na novi lokaciji centra deloval vse do sredine 80. let. Oddaljene povezave so leta 1972 začeli uvajati tudi v Ljubljanski banki ter v celotni mreži podružnic SDK po Jugoslaviji in sistemu Jugoslovanskih železnic.
CDC Cyber 72 in novi RRC (1972)
Računalnik CDC Cyber 72 je prispel v Ljubljano maja 1972 in je bil nameščen v povsem novih prostorih RRC, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani poleg Instituta Jožef Stefan (IJS). V času namestitve je bil to največji računalnik v širšem vzhodnem območju Evrope. CDC Cyber 72 je bil sicer najmanjši računalnik iz serije in še najbolj podoben že zastarelemu predhodniku CDC 6600. Ponašal se je z večnivojsko pomnilniško ureditvijo, ki je omogočala hkratno izvajanje tudi do 15 programov. Uporabljal je operacijski sistem Scope s široko izbiro osnovnih programov, podpiral pa je programiranje v višjih jezikih Fortran, Cobol, Algol, Basic in APT.
Oddaljena obdelava podatkov
Razvoj oddaljene obdelave je povezan s pojavom virtualnih operacijskih sistemov, ki so s časovnim dodeljevanjem omogočili ekonomično hkratno uporabo zmogljivosti velikih računalnikov prek več lokalnih ali oddaljenih terminalskih povezav.
Ljubljanski Cyber 72 je bil sestavljen iz dveh centralnih enot, ki sta delovali z zmogljivostjo 1,5 MIPS, vseboval pa je 98 KB pomnilnika. Imel je 12 vhodno-izhodnih povezav in 10 namenskih perifernih procesorjev, ki so imeli po 4 KB pomnilnika in so centralna procesorja razbremenjevali s prevzemanjem nalog, kot so pretvarjanje kode, vhodno-izhodne operacije, izvajanje nadzornega programa in podobno. Vhodno-izhodne naprave so vključevale vse od konzole, tiskalnika in različnih terminalskih krmilnikov, ki so omogočali serijske, modemske in satelitske povezave, pa do sistemov magnetnih trakov in magnetnih diskov. Zadnjih je bilo že v začetku kar deset, na voljo so bili tudi sistemi za delo z luknjanimi karticami. Računalnik je omogočal številne nadgradnje.
Pričakovanja in rezultati (1972–1976)
Pričakovanja so bila ob namestitvi velika, tako za novi center kot za računalnik CDC Cyber 72. Pridobitev naj bi z vsestransko uporabnostjo in s terminalskimi povezavami približala računalništvo širšemu krogu uporabnikov, omogočila naj bi modernizacijo zdravstva, šolstva, statistike in javne uprave, nudila znanosti možnost za reševanje zahtevnejših problemov, odprla prostor s povezavami v druge jugoslovanske in bližnje evropske računalniške centre ter tvorila jedro prihodnjega sklenjenega računalniškega omrežja v državi. Pred nakupom računalnika CDC Cyber 72 je obstajalo precej dvomov o smotrnosti naložbe in v veliki meri so se pričakovanja dejansko izkazala za nerealna glede na možnosti, ki jih je tedanja tehnologija omogočala.
Vendar pa je bil računalnik po prvem letu delovanja že 80-odstotno izkoriščen in je tako upravičil nakup. Deloval je v dveh izmenah in dnevno opravil do tisoč opravil, od tega kar polovico prek terminalskih povezav. Priključenih je bilo že 14 kartično-tiskalniških terminalov, med njimi tudi zelo oddaljena terminala v Zagrebu in Sarajevu. Računalnik je bil do leta 1975 polno zaseden in preobremenjen, zato so ga večkrat nadgradili in povečali zmogljivosti za polovico ter omogočili tudi interaktivno delo. RRC je imel v tem času skupno že 12 partnerjev, ki so uporabljali 24 terminalov, zato so uvedli še tretjo izmeno. Večina terminalov je bila do leta 1975 nameščena v Ljubljani, na fakultetah in inštitutih. V okviru Računalniškega centra Univerze (RCU) v Ljubljani so namreč oblikovali močno mrežo večinoma kartično-tiskalniških terminalov, ki so jih imele skoraj vse tedanje fakultete.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
