Pro et contra
Se bo mobilno plačevanje sploh kdaj prijelo, ali bomo s seboj še vedno nosili gotovino in plačilne kartice?
Telefon, ne pa bankovci in kartice!
Boris Šavc
Mobilno plačevanje je modna muha, ki je prevzela svet. Gotovina je pozabljena, plačilne kartice zastarele. Zakaj bi nosil s sabo več od nujno potrebnega? Ker je pametni telefon najzvestejši spremljevalec sodobnega človeka, bi nanj najraje obesili vse, kar se obesiti da. Pametnjakovič nam odpira vrata, prižiga luči, aktivira avtobusno vozovnico in rezervira kino vstopnico, zakaj ne bi nadomestil še denarja?
Čeprav nas nekateri velikani (še) ne jemljejo resno, si mobilno plačevanje v Sloveniji brez težav omislimo že danes. Veliko je razlogov, da z odločitvijo ne odlašamo. Mobilno plačevanje je varno, saj se pri transakciji uporabljajo tako imenovani žetoni. Informacije o kreditni kartici se preverijo le enkrat, ob prijavi aplikacija preveri podatke z banko, nadalje uporablja žetone. Vsaka transakcija se izvede z navezo žetona in enkratne varnostne kode. Če ju heker prestreže, mu ukradena podatka ne koristita, saj do plačilnih informacij ne more. Pri varnosti ne smemo prezreti fizičnega vidika zaščite, kjer izgubljeni ali ukradeni telefon ne pomeni samodejne zlorabe kreditne kartice, ker se potrebne informacije skrivajo vsaj za številčno kodo, če že niso dodatno zaščitene z branjem prstnega odtisa ali razpoznavo uporabnikove šarenice.
Mobilne denarnice odlikuje izredna priročnost, s sabo poslej nosimo zgolj telefon, medtem ko kartice ostanejo doma, gotovina pa v banki. Mobilne transakcije so hitre, k blagajni prislonimo telefon ali uro in odhitimo iz trgovine. Plačevanje s pametnim telefonom je zato vedno bolj razširjeno. V Sloveniji, kjer smo med drugim nadpovprečno posvojili brezstične plačilne kartice, smo priče pravi eksploziji mobilnega plačevanja. Banke mrzlično tekmujejo za prevlado na trgu, medtem ko priljubljenost pridobiva tudi neodvisna storitev mBills. Ta v povezavi z brezplačno kartico Mastercard denimo omogoča plačevanje s pametno uro podjetja Garmin. Mobilno plačevanje je večinoma povezano z zbiranjem točk zvestobe in s pridobivanjem dodatnih ugodnosti. Z uporabo mBills tako, na primer, zbiramo točke Petrola, ki jih nato unovčimo za nakup najrazličnejših izdelkov in storitev z izdatnim popustom.
Zadnja, a nezanemarljiva prednost mobilnega plačevanja je v omejevanju porabe. Mobilne denarnice delujejo po principu, kolikor denarja imaš, toliko ga lahko potrošiš, kar pomeni, da so lahko odlično orodje pri določanju proračuna posameznih izdatkov. Storitev mBills lahko, na primer, uporabljamo zgolj za gorivo in z avtomobilom povezane stroške. Tako bomo zlahka sledili vsem izdatkom in jih hkrati aktivno omejevali glede na finančne zmogljivosti.
Če bi bilo vse lepo in prav … Pa ni!
Matej Šmid
Gotovina, na to bi res že lahko pozabili, strinjam se. Nositi s seboj neke papirčke ali kovance je nekako… srednjeveško. Četudi me moti, da se s tem poslom masti le nekaj ameriških bank, se mi zdi, da so plačilne (debetne, kreditne) kartice vse, kar danes potrebujemo. Saj ne rečem, tudi sam sem navdušen uporabnik telefonov za vse, kar se le da, toda telefoni za plačevanje, žal, niso primerni.
Po eni strani zato, ker so veliki, nerodni in dragi (si predstavljate, da nam telefon pri blagajni ob brezstičnem plačevanju pade na tla?), po drugi pa zaradi množice standardov in interesov globalnih igralcev, ki povrhu vsega še nikoli ne pridejo do nas. Že leta beremo, da v svetu plačujejo s telefoni, z urami in s podobnimi napravami, s servisi »pay« (Apple Pay, Google Pay, Samsung Pay), toda do nas to pač ni prišlo. Prav, prišel je Garmin Pay, toda to pomeni, da lahko plačujemo le z (nekaterimi) urami Garmin, in še to le, če smo si omislili servis mBills, plačilno kartico mBills in če si v ta servis (mobilno denarnico) redno nakazujemo denar. Da ne govorim o tem, da je za plačevanje z uro z minimalističnim uporabniškim vmesnikom treba vpisovati neke kode PIN. Sta to ta preprostost in praktičnost?
Ali pa je praktično morda imeti plačilno kartico, ki deluje brezstično in v večini primerov tudi brez vpisovanja kakršnihkoli gesel in kod PIN. In še: plačilno kartico podpira moja lokalna banka, če mi jo ukradejo, jo lahko takoj blokira, morebiti ukraden denar z nje pa banka do neke meje celo povrne. Kaj na to poreče Garmin oziroma mBills oziroma … Kdo že?
Rekli boste, da funkcionalnost kartice v resnici dobro emulirajo tudi aplikacije lokalnih bank (Wave2Pay, Abadenarnica). Res je, vendar tu banke, žal, postavljajo višje varnostne »standarde« kot pri plačilnih karticah. Zahtevajo, denimo, da je telefon ob nameščeni Abadenarnici zaklenjen s prstnim odtisom, PIN ali z vzorcem. Osebno, denimo, tega nočem imeti, še posebej, ker ne razumem, zakaj je to sploh potrebno. Ima plačilna kartica kakšen bralnik prstnih odtisov? Nima. Vzamem jo iz žepa in deluje.
In če se za konec ozrem še na »mobilne denarnice« oziroma na »nepopolne storitve«, kot jim pravim sam. Dokler mobilna denarnica ne bo lahko moj edini transakcijski račun, me ne zanima. Ročno (ali pa samodejno) prelaganje denarja z enega računa na drugega je pač nekaj, česar nočem početi. Zato, da ne bom porabil več denarja, kot ga imam na računu, pravite? Če za tako samoomejevanje potrebujete pomoč tehnologije, potem imate pač težave.
