Pro et contra
Že nekaj zaporednih rubrik z nasveti berem, kaj vse se da narediti z mini računalnikom Raspberry. Pa mislite, da ni v resnici bolje vse te doma narejene igrače za nekaj evrov nadomestiti s kitajskimi izdelki, ki počnejo isto?
Morda pa res
Matej Šmid
Raspberry, ki je zdaj nadgrajen že s kar nekaj generacijami dodatnega razvoja, dejansko omogoča marsikaj, saj je v resnici mini računalnik s spodobnim operacijskim sistemom (Linux), ti pa vemo, da danes v resnici poganjajo ves svet.
Hkrati pa vsi vemo, da so današnji računalniki in še posebej programiranje zanje precej bolj zapleteni kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Včasih smo na televizijo priklopili Mavrico in začeli tipkati v basicu. Danes moramo že za osnove vedeti veliko več, od objektnega programiranja naprej. Resen razvoj na Raspberriju pa je še veliko več kot le »osnove«.
Res je, z malčkom tako ali tako dela skupnost, na nas je le, da zadevo kupimo, vstavimo v nekakšno ohišje in se z omejenim znanjem »računalništva« prebijemo skozi nekaj namestitev in nastavitev sistema, ki robidnico spremeni v medijski predvajalnik, igralno konzolo, glasbeni stolp, omrežni disk NAS in še marsikaj. Težko bi rekli, da to zmore vsak, vsekakor pa vsak, ki se v računalništvu počuti vsaj malce doma.
Pa vendar, ali je tako početje smiselno, če so podobne, že do konca izpiljene napravice na voljo v spletu za le nekaj evrov? Resda jih ne poganja ravno Raspberry, temveč malce drugačna tiskana ploščica z (morda enakim) procesorjem ARM, nekaj pomnilnika in nekaj vmesniki, a – kakšna je razlika?
Razlika je v resnici v tem, da je vse skupaj že pripravljeno, delujoče v minutki ali dveh, vse skupaj pa je podprto tudi s tehnično podporo, če bi šlo kaj narobe. Še več, na voljo je tudi garancijska doba, v kateri lahko napravo vrnemo in/ali jo zamenjamo. Res je, nakupovanje prek kitajskih spletnih trgovin nas občasno »nagradi« tudi s plačilom DDV in morda celo carine, če je vsota previsoka, pa tudi vračanje okvarjenih naprav moramo Pošti še enkrat plačati, pa vendar – cene so tako nizke, da si lahko največkrat privoščimo kar novo napravo.
Sploh pa – v kitajskih spletni trgovinah je pač veliko lažje najti napravo, ki bo delala točno to, kar si želimo. Lažje, kot kupiti strojno opremo (Raspberry) in potem zanjo v spletu iskati pakete in rešitve, ki jih je nekdo razvil in ki »menda« počnejo to, kar potrebujemo. Da ne govorim o tem, da si lahko ta »nekdo« kasneje tudi premisli in celoten projekt gladko opusti.
Naredi si sam!
Boris Šavc
Raspberry Pi je majhen računalnik, po velikosti primerljiv s kreditno kartico, namenjen predvsem izobraževanju. Razvijalec Eben Upton si je zamislil poceni napravico, ki bi znanja željnim uporabnikom omogočila piljenje programerskega znanja in olajšala razumevanje delovanja strojne opreme. Tehnološki navdušenci po svetu so bili nad idejo navdušeni in so računalnike dobesedno razgrabili. Z njimi se vsakodnevno igrajo in ustvarjajo najrazličnejše projekte. Mala napravica z nekaj domišljije in veliko znanja lahko postane spletni strežnik, igralna konzola, večpredstavno središče, upravitelj varnostnih kopij, pametnega doma, varnostnik omrežne povezave, posrednik tiskanja, video nadzornik, zasebni oblak in še kaj bi se našlo.
V spletu je obilo vsebine, ki nam pomaga pri razvijanju lastnega projekta. Spletnih skupnosti, kjer so vsi pripravljeni pomagati začetniku z navidez neuresničljivo idejo, mrgoli, objavljenih je nepregledno število video posnetkov, ki nas vodijo za roko po že prehojenih poteh, gradiva je dosti tudi v slovenščini. Raspberry Pi je poceni, primeren za začetnike, ki z uresničevanjem idej ne bodo oskubili bančnega računa. Kompaktna oblika omogoča izvajanje najrazličnejših projektov, kjer običajne rešitve odpadejo. Ker je zmožen zaganjanja različnih operacijskih sistemov, ponuja več vstopnih točk v svet programiranja in izdelovanja tehnoloških rešitev, kjer bo svojo našel vsakdo brez širokega predznanja. Strojno opremo je preprosto razširiti, osnova pa je dovzetna tudi za navijanje.
Recimo, da želimo doma ustvariti napravo, ki bo preverjala temperaturo v stanovanju in ob prekoračeni zgornji meji izklopila (pre)občutljive tehnikalije. Reševanja problema se lahko lotimo na dva načina, zamišljeno napravo izdelamo in sprogramiramo sami, ali v spletu poiščemo kitajski izdelek (ali dva, tri), ki nam iz škatle omogoča približek funkcionalnosti naše ideje. Cenovno bomo na istem, a z veliko razliko. Ob uresničevanju projekta se ne bomo naučili ničesar! Če se dela lotimo sami, bomo res porabili več časa, morda celo nekaj več denarja, a bomo pri premagovanju ovir osvojili neprecenljivo znanje. S slednjim bomo znali projekt kasneje popravljati, nadgrajevati, razširiti. Kot smo v otroških letih sestavljali kocke in na koncu dobili natančno repliko slike v glavi, bomo le sami zmožni ustvariti napravo, ki bo zastavljene naloge opravljala, tako kot smo si zamislili. Na koncu sicer težavne poti, to je treba priznati, bomo nagrajeni s popolnim izdelkom, krojenim po svoji meri, in nepopisnim občutkom dosežka, ki mu ni para.
