Objavljeno: 30.3.2021 | Avtor: Matej Huš | Monitor April 2021

Prihaja digitalni evro

Svet se v zadnjih desetletjih pospešeno digitalizira, k čemur sodijo tudi plačilni sistemi. Potrošnikom je že danes poleg gotovine na voljo cela paleta storitev, od bančnih nakazil in plačilnih kartic do internetnih posrednikov in kriptovalut, a vse to nudijo zasebni ponudniki. Centralne banke po vsem svetu so spoznale, da potrebujemo digitalno ustreznico gotovine, sicer jih lahko svet prehiti. ECB bi lahko do leta 2025 pripravil digitalni evro, če se bo pokazala potreba.

Kljub digitalizaciji sveta ima gotovina v naših življenjih še vedno pomembno vlogo. V evroobmočju se na fizičnih prodajnih mestih 73 odstotkov plačil izvede z gotovino in 24 odstotkov s plačilnimi karticami. Slovenija je v zlati sredini in ne odstopa bistveno od povprečja. A tako kot raste število transakcij, ker čedalje več trgujemo in poslujemo, se povečuje tudi število negotovinskih plačil. Lani je njihovo število naraslo za osem odstotkov, na 100 milijard.

Na drugem koncu evropskega spektra so Švedi, kjer količina gotovine v obtoku upada. Od leta 2002 do 2018 se je zmanjšala s 110 milijard kron na 60 milijard kron, odtlej pa je približno konstantna. Na Švedskem niso pogoste le trgovine, ki ne sprejemajo gotovine, temveč celo večina bančnih poslovalnic nima oddelka za gotovinsko poslovanje. Švedi so navdušeni uporabniki plačilnih kartic in aplikacije za hipna plačila Swish, zato ni presenetljivo, da njihova centralna banka preučuje e-krono. Do konca prihodnjega leta naj bi sprejeli odločitev, ali jo bodo tudi uvedli.

Zakaj digitalne valute?

Prvi je potrebo po negotovinskih plačilih naslovil zasebni sektor. Danes imamo na voljo večjo množico plačilnih instrumentov kot kadarkoli doslej. Na daljavo lahko plačujemo s klasičnimi bančnimi nakazili, ki prav zdaj dobivajo trenutno poravnavo 24-ur dnevno (v Sloveniji med fizičnimi osebami Flik, v celotnem območju SEPA med vsemi deležniki pa je to TIPS), s plačilnimi karticami, storitvami, kot je Paypal, kriptovalutami in v prihodnosti tudi z elektronskimi valutami tehnoloških velikanov (Facebook že razmišlja o svoji). Vse te možnosti so enostavne, za končne uporabnike brezplačne ali z nizkimi stroški, a niso prevod gotovine v digitalni svet, temveč so fundamentalno drugačne. Predstavljajo namreč razmerje med potrošnikom in komercialno banko, medtem ko gotovina predstavlja terjatev do komercialne banke. Razlika je pomembna, centralne banke pa tudi malo skrbi, da bi v primeru nadaljevanja trenda opuščanja gotovine izpraznjeni prostor zasedli samo zasebni igralci.

Gotovina ima nekaj lepih lastnosti, ki jih vsi ostali načini plačil nimajo, zato bi ob opustitvi zazevala praznina. Gotovina je popolnoma anonimna, za končne uporabnike brezplačna in netvegana. Prva lastnost ne potrebuje pojasnil, brezplačnost pa je seveda stvar perspektive, saj po nekaterih raziskavah upravljanje z gotovino stane do odstotka BDP. Poslovni komitenti še kako plačujejo stroške upravljanja gotovine pa tudi fizično osebo bodo številne banke »olupile«, če bo želela razmenjati bankovce v drobiž ali obratno. A na načelni ravni neposrednih stroškov ni. Netveganost pa pomeni, da razen zaradi inflacije gotovina ne more izgubiti vrednosti, saj ni tveganja, da izdajatelj ne bi mogel izpolniti svojih obveznosti. Centralna banka po definiciji ni tvegana.

Tem lastnostim so še najbliže bitcoin in sorodne kriptovalute, a tudi te ne izpolnjujejo pogoja netveganosti – nasprotno, njihova vrednost divje niha in je odvisna le od povpraševanja. Predvsem pa niso regulirane, imajo težave z ogljičnim odtisom, s kapaciteto plačilnega sistema, provizijami itd.

Centralne banke gredo v akcijo

Težko bi rekli, da je bil pojav kriptovalut odločilna spodbuda, je pa zagotovo pomagal predramiti centralne banke širom sveta. Po analizi Banke za mednarodne poravnave (BIS) je v letu 2020 že 87 odstotkov centralnih bank proučevalo uvedbo centralnobančnih digitalnih valut (CBDC), med katerimi so tudi evropska, ameriška in kitajska. Zadnja je na tem področju najdlje, saj so že lani začeli pilotno testiranje digitalnega juana, letos pa so ga razširili.

Kitajska je drugačen primer od Evrope, saj se je finančni sistem razvijal po svoje. Preskočili so fazo kreditnih kartic, tako da sta gotovino takoj nasledili storitvi Alipay in Wechat, ki imata duopol. To pomeni, da se bančni sektor tam ni normalno razvijal, temveč sta vodilno vlogo prevzela tehnološka giganta. Kitajska je zato zainteresirana za razvoj digitalnega denarja, s katerim bo lažje nadzorovala, kaj se dogaja in kako se ljudje obnašajo.

Zanimiv primer je tudi Kambodža, saj sodi med prgišče držav, ki so že začele teste digitalnih valut. Oktobra lani so zagnali sistem Bakong, ki podpira transakcije v digitalnih rielih (lokalna valuta) in dolarjih. Za uporabo potrebujemo pametni telefon, kar je eden izmed razlogov za njeno uvedbo. Medtem ko so bančni računi med prebivalci redki, ima praktično vsakdo svoj pametni telefon. Na podobni stopnji razvitosti je tudi bančni sistem na Bahamih, ki so tudi lani uvedli digitalno valuto. Razlogi so bili podobni.

ECB je pri digitalnih valutah nekoliko bolj zadržan in sodi v skupino centralnih bank, ki o tem razmišljajo in analizirajo. Oktobra lani so pripravili 55-stransko poročilo o digitalnem evru, kar glede na siceršnjo dolžino tamkajšnjih dokumentov šteje med lahkotno poletno branje. Tudi Banka Slovenije sodeluje pri tem projektu, o katerem so več podrobnosti predstavili 18. marca letos na okrogli mizi.

Kaj bo digitalni evro in kaj ne bo

Digitalni evro se bo razlikoval tako od elektronskega denarja pri komercialnih bankah kakor tudi od kriptovalut. Prvenstveno bo v digitalni obliki, morda pa bo izdan tudi v fizični obliki, denimo kot pametne kartice. Glavni namen digitalnega evra bo plačilni promet in bo imel tudi status zakonitega plačilnega sredstva, ne bo pa namenjen varčevanju. Navsezadnje tudi v gotovini dandanes ne varčujemo več množično, je pa to seveda mogoče.

Digitalni evro ne bo nova valuta, temveč zgolj dodatna pojavna oblika ene uradne valute – evra. Ne bo šlo za kriptovaluto, ker te nimajo niti jamstva niti niso okoljsko prijazne. Bitcoin in ostale valute, ki delujejo na principu PoW (proof of work), porabijo električne energije za manjšo državo. ECB tudi za zdaj nima nobenih načrtov, da bi z njim nadomestil gotovino. Namen je ustvariti še eno obliko zaupanja vredne valute.

Digitalni evro

Kaj?

̶ Nova oblika evra.

̶ Dodatek gotovini.

̶ Netvegani centralnobančni denar.

̶ Za plačevanje v živo in prek spleta.

̶ Brezplačen.

Zakaj?

̶ Digitalizacija ekonomije.

̶ Raba gotovine upada.

̶ Konkurenca zasebnemu digitalnemu denarju.

̶ Podpora monetarni politiki.

̶ Nadomestek ob nedelovanju plačilnih sistemov.

̶ Ekološko prijazen.

Ob najavi digitalnih valut so komercialne banke takoj zastrigle z ušesi. Če bi centralna banka digitalno valuto neposredno ponujala potrošnikom, torej brez posrednikov, kot jih imajo pri gotovini, bi to lahko močno pretreslo trg bančništva. ECB zato miri, da nima nobenega namena imeti neposrednega odnosa s 500 milijoni komitentov in da ne želi izriniti zasebnega sektorja, temveč naj bi digitalni evro izdali v sodelovanju. Centralne banke so dobre pri zagotavljanju varne in učinkovite plačilne infrastrukture, zasebni sektor pa pri nudenju storitev za končne uporabnike.

Pomembno vprašanje sta tudi anonimnost in zasebnost. Medtem ko prve bržkone ne bo mogoče nuditi, je obseg zasebnosti odvisen od končne implementacije. Lahko je podobno zasebna kot bitcoin, kjer so javne vse transakcije, niso pa znani lastniki računov. Bolj verjetna pa je katera izmed naslednjih možnosti: anonimnost na ravni prodajalca (trgovec ne vidi identitete plačnika, banka pač), na ravni banke (samo regulatorni organ ima vpogled v transakcije) ali obratno (komercialna banka vidi transakcije, ne pa regulator). Centralne banke tu računajo na naklonjenost potrošnikov, ker v nasprotju z zasebnim sektorjem ne potrebujejo niti želijo osebnih podatkov.

Podobno je več možnosti tudi pri robustnosti in varnosti. Sistem bo, tako zatrjuje ECB, zanesljiv in združljiv z obstoječimi rešitvami, dostopen vsem državljanom članic in varen. Eden izmed izzivov, ki jih mora rešiti, pa je vključenost vseh prebivalcev. Gotovino lahko danes uporablja vsakdo, medtem ko samo v EU približno 40 milijonov ljudi nima dostopa do bančnih storitev. V prihodnosti to ne bo pomenilo le, da nimajo bančnega računa, temveč, da nimajo pametne naprave za uporabo modernih finančnih storitev, ki jih nudijo tudi fintechi.

Digitalni evro je trenutno še na zelo konceptualni ravni. Tehničnih podrobnosti o implementaciji, na podlagi katerih bi lahko opisali vse njegove lastnosti, še ne poznamo. Tako niti ni jasno, ali bo centraliziran (temelječ na računih) ali decentraliziran (temelječ na žetonih). Tudi še ni znano, katere dodatne funkcije bo imel kot programabilni denar, denimo pametne pogodbe (ki jih poznamo iz ethereuma). Odločiti se bo treba tudi, ali naj digitalni evro deluje le s povezavo do interneta ali tudi v off-line različici. Oboje je tehnično mogoče izvesti.

Digitalni evro pa (zelo verjetno) ne bo helikopterski denar. V digitalni evro bomo namreč pretvarjali knjižni denar ali gotovino, ne bomo pa dobili svežega denarja. Seveda to velja v normalnih pogojih, medtem ko bi prav taka digitalna valuta olajšala zagon gospodarstva s helikopterskim denarjem, kot trenutno poskušajo v ZDA. Mogoči so tudi začetni bonboni, ki bi spodbudili uporabo. Ko so Kitajci začeli preizkušati digitalni juan, so uporabnikom podelili 200 juanov (okrog 25 evrov).

Centralnobančne digitalne valute imajo tudi jasno monetarno in družbeno funkcijo. Če so tehnično primerno realizirane, na primer da podpirajo pametne pogodbe, je z njimi mogoče bolj fino uravnavati monetarno politiko. Z njim je mogoče enostavno uvesti obrestovanje (pozitivno ali negativno), deliti helikopterski denar, zaračunavati ležarine, določiti omejitve pri uporabi (časovne ali vsebinske) itd. Ne pozabimo, da na Kitajskem že poznajo družbeno bonitetno oceno.

Ali bo digitalni evro

Banka Slovenija poudarja, da sploh še ni nujno, da se bo digitalni evro kdaj zgodil. Čeprav bi ga bilo mogoče tehnično uvesti v manj kot letu dni, če bi to ECB na vsak način želel storiti, je načrt bolj dolgoročen. Trenutno namreč ni potrebe po digitalnem evru, saj obstoječe komercialne rešitve dovolj dobro zadovoljujejo potrebe uporabnikov. Raziskave digitalnega evra zato velja razumeti bolj v smislu pripravljanja centralnih bank na prihodnost, ki je še ne poznamo. Če bodo trenutne aktivnosti pokazale, da digitalni evro potrebujemo, ga lahko pričakujemo leta 2025 ali pozneje. Digitalni evro ne bo nobena revolucija, ki jih finančni svet tako in tako ne mara, temveč evolucija.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

JXGuB2E3qYI

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji