Podatkovni general, ki ga je čas pozabil

Objavljeno: 24.12.2018 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Zgodovina | Revija: Januar 2019

Družba Data General Corporation je svetu, ki je na računalnike gledal kot na velike omare ali sobe, torej v času sistemov mainframe, dala mini računalnike. Zdaj je že dve desetletji na smetišču zgodovine.

Če smo čisto pošteni, je izvirni mini računalnik, ki je bil še vedno velik kot nočna omarica, prvo predstavilo podjetje Digital Equipment Corporation, in sicer leta 1959. Lahko je deloval kot samostojna delovna postaja ali pa večuporabniški sistem, na katerega so se priključevali različni terminali. A inženirji, ki so se v DEC ukvarjali z novim, hitrejšim in zmogljivejšim, predvsem pa 16-bitnim sistemom (izvirnik je bil 12-bitni stroj), so se odločili, da gredo svojo pot. Leta 1968 je direktor Esdon de Castro skupaj z dvema mladima inženirjema ustanovil podjetje Data General, ki je že leto pozneje na konferenci Computer Conference predstavilo mini računalnik NOVA. Ta je doživel hipen uspeh, saj je odlično izkoriščal vrzeli v takratni ponudbi – manjših zmogljivih sistemov ni bilo, rešitve mainframe pa so bile precej dražje, poleg tega je imela NOVA vrsto lastnih rešitev. DEC ni imel ustreznega odgovora, niti drugi konkurenti. Data General je tako postal eno najhitreje rastočih ameriških podjetij. Celotna računalniška industrija pa se je že tedaj čudila temu, da DEC nikoli ni tožil podjetja Data General za krajo intelektualne lastnine.

Na prvi sistem NOVA (tisti s serijsko številko ena) je stranka čakala neverjetno dolgo. Potem, ko so ga poslali iz tovarne, ga je izgubila letalska družba. Našli so ga šele čez dva meseca.

Stavili na proizvodno učinkovitost in ugodno ceno

Sistem NOVA je izkoriščal prednost namensko oblikovanih tiskovin, ki so v primerjavi z drugimi rešitvami zmanjšale potrebo po strojni opremi. Posledično je bil tudi sam sistem cenejši od konkurentov, naprodaj je bil za sorazmerno ugodnih 26 tisoč dolarjev. Že prvo leto je podjetje prodalo več kot 200 omenjenih mini računalnikov, ki so jih kupovala predvsem inženirska podjetja in znanstveniki, ki so si želeli odličnih zmogljivosti, niso pa bili pripravljeni znatno preplačati računalnikov že uveljavljenih znamk. Data General se je posledično lahko osredotočil na proizvodnjo računalnikov, saj ga slabša tehnična podpora ni zavirala – njegove stranke so bili tehnično podkovani uporabniki, ki so znali marsikaj popraviti tudi sami. Ob ponujanju izdatnih popustov, tudi do 40 odstotkov, so kmalu prišle še nove stranke – preprodajalci računalnikov. Ti so kupovali sisteme NOVA, nanje namestili svojo ali drugo programsko opremo in dodatke ter jih prodali končnim strankam. Kmalu je 70 odstotkov prodaje sistemov NOVA končalo pri izdelovalcih OEM. Zalog skorajda ni bilo, proizvodne linije pa so bile preproste in prilagodljive, Data General je krasila vitka in učinkovita proizvodnja, ki je omogočala nižje cene od konkurentov. Bil je tudi prvi izdelovalec mini računalnikov, ki je začel uporabljati strojno tiskana vezja – drugi so jih »cinili« še ročno. Mimogrede je postal eden vodilnih ponudnikov mini računalnikov.

Data General se za razliko od tekmecev ni ubadal s pregrešno dragim in tveganim razvojem robnih tehnologij. Denar je raje vlagal v optimizacijo proizvodnje in krčenje stroškov – tudi direktorji so imeli le malo ugodnosti. Obrestovalo se je.

Data General je deloval zelo agresivno na vseh področjih – predvsem pa v prodaji in oglaševanju. Čeprav je trg mini računalniških sistemov sprva obvladoval Digital, je bilo mesto za drugega najboljšega odprto. Data General se je mimogrede zavihtel nanj, poleg tega pa skrbel, da se mu nobeden izmed konkurentov ni mogel približati. Tudi podjetja, ki so kopirala njegovo zasnovo, je takoj in izdatno tožil. Prodaja je že leta 1975 dosegla 100 milijonov dolarjev, v naslednjih sedmih letih pa je družba dosegla naslednji mejnik – milijardo dolarjev prometa.

Učili so se na napakah drugih

Data General je že kot mlado podjetje delovalo precej zrelo – hitro je sledilo tehnološkim trendom, pri čemer se je učilo iz napak konkurentov. Pogosto je preskočilo tehnološke krče in ker ni bilo obremenjeno z gromozanskim kapitalom, vloženim v razvoj robnih tehnologij, je svoje sisteme lahko prodajalo znatno ceneje. A tisto, zaradi česar so bili sistemi odlični, je razvijal pri sebi. Leta 1973 je tako kot prvi predstavil svetu novo pomnilniško zasnovo, ki je sistemom omogočila podvojitev količine pomnilnika na posamezni tiskovini. Sistem NOVA 2 je tako lahko podpiral izvajanje bolj kompleksne programske opreme od svojih predhodnikov, pa čeprav je stal enako denarja. Na teh sistemih je deloval tudi programski jezik FORTRAN, ki je bil pred tem praktično rezerviran le za svet sistemov velikih računalnikov.

V želji po širitvi posla je Data General sredi 70. let prejšnjega stoletja predstavil še zmogljivejše sisteme iz družine ECLIPSE, namenjene večjim podjetjem in znanstvenim ustanovam. Podjetje je raslo izjemno hitro, letna rast je dosegala med 30 in 40 odstotkov, med letoma 1974 in 1978 je Data General zaposlil 7000 novih ljudi in to je prineslo zelo veliko organizacijskih in vodstvenih izzivov. Leta 1978 se je podjetje že uvrstilo na lestvico največjih družb na svetu – Fortune 500.

Neobvladljiva rast in tehnološki zasuk

Podjetje je nato v želji, da bi postalo še večje, začelo velik mednarodni prodor, nastopu na kanadskem trgu sta sledili širitvi v Evropo in Azijo. Na vrhuncu moči je bilo podjetje prisotno v 60 državah, mednarodna prodaja pa je predstavljala polovico prihodkov družbe. Kljub temu je podjetje v ZDA še vedno izdelovalo lastne polprevodniške elemente in celo mikroprocesorje. De Castro se je leta 1976 odločil še za lastno proizvodnjo zunanjih enot in to je povzročilo vrsto razprtij tudi med inženirji v podjetju, ki so želeli delati na drugih projektih. K temu je pripomoglo tudi to, da je podjetje oblikovalo dve raziskovalni skupini, katerih naloga je bila razviti 32-bitni super miniračunalniški sistem, ki bo lahko po zmogljivostih tekmoval s sistemi velikih računalnikov mainframe. A zamude v razvoju so pomenile, da ga je DEC prehitel in že leta 1977 svetu predstavil 32-bitni VAX, ki je kmalu postal zelo priljubljen. Stranke so morale na Data Generalov odgovor čakati vse do leta 1980, ko je bil MV/8000 končno nared.

Prvi znak za rdeči alarm bi se moral prižgati že konec leta 1979, ko je podjetje sploh prvič v zgodovini doživelo upad prihodkov. Vodstvo se je odločilo za temeljito reorganizacijo podjetja in delitev na posamezne divizije. Odločanje se je decentraliziralo, prišli so direktorji drugih podjetij iz industrije, de Castro je svoje mesto leta 1982 prepustil IBMovemu veteranu Robertu Millerju. A tudi te spremembe niso zadoščale. Nagel vzpon osebnih računalnikov in manjših delovnih postaj je industrijo povsem presenetil, prodaja večjih sistemov je začela strmo upadati. Data General, ki je leta 1981 prodal svoj stotisoči računalniški sistem, ni imel pravega odgovora na novo oblikovani množični poslovni segment. Njegove rešitve so bile kar naenkrat prevelike, predrage in z omejeno programsko podporo.

Preden je Data General oblikoval svoj osebni računalnik, se je pisalo leto 1983. Bilo je prepozno. Apple, IBM in nekateri drugi tekmeci so bili že dobro uveljavljeni in preprosto premočni. Data General je naslednje leto poskusil odgovoriti še s prenosnim računalnikom, a je bil ta preslabe kakovosti (problematičen je bil predvsem zaslon), zato se prodajne številke podjetja niso izboljšale.

Mojster za srednje velike sisteme je izdelal tudi enega prvih prenosnih računalnikov. Žal ni bil med bolj uspešnimi.

Umiranje na obroke

Priznati je treba, da se Data General vendarle ni dal prav zlahka. Novo vodstvo podjetja se je odločilo za podobno potezo kot IBM – preprodajalci ga niso več zanimali, računalnike so začeli prodajati neposredno strankam. Data General je meril na večja podjetja, razvil je celo celovito ponudbo rešitev in jo poimenoval CEO (Comprehensive Electronic Office). Vsebovala je namreč super miniračunalniški sistem (na temeljih sistemov MV/10000, ki je bil, tehnično gledano, precej boljši od konkurenčnih izdelkov), ki je omogočal obdelavo besedil, elektronsko pošto, računovostvo in avtomatizacijo vrste opravil, skratka večino tega, kar so potrebovala podjetja z nekaj sto zaposlenimi.

A takšna poslovna okolja so potrebovala drugačno prodajno taktiko in predvsem podporo. Podjetje je moralo zaposliti in izobraziti številne nove kadre – zaposlili so jih kar 3000 (!), saj so podjetje številni zaposleni, predvsem tisti, ki se niso strinjali z novo usmeritvijo, tudi zapustili. Rezultati so se pokazali zgolj kratkoročno, za hladno prho pa je poskrbelo ohlajanje računalniškega trga, na katerem so najkrajši konec potegnili prav računalniški sistemi. Data General je tako leta 1986 doživel prvo negativno leto, izguba pa se je že naslednje leto poglobila na 127 milijonov dolarjev. Sledila so odpuščanja in krčenje dejavnosti, podjetje je zaprlo več proizvodnih obratov, predvsem tiste, ki so izdelovali računalniške terminale in tiskalnike. Miller je leta 1987 odstopil, na čelo podjetja se je vrnil de Castro. Podjetje se je odločilo osredotočiti na izdelavo delovnih postaj, strežnikov in sistemov za hrambo podatkov.

Stava na sisteme RISC se ni obrestovala.

Prav tako se je odločilo za izdelavo sistemov AViiON s procesorji RISC, ki jih je dobavljala Motorola, in napad na trg računalnikov z operacijskim sistemom UNIX. A še preden bi se ti utegnili dokazati, je vodstvo odstavilo de Castra, njegov naslednik Ronald Skates pa je imel le eno taktiko – zategniti pas. Odpisal je večino razvojnih projektov, do leta 1991 je prepolovil število zaposlenih, podjetje je zaradi zahtevanega poplačila dolgov tudi prodalo nekatere divizije.

Zadnja stava podjetja Data General je bila na sisteme za hranjenje podatkov, pri čemer se je podjetje osredotočilo na zagotavljanje visoke zanesljivosti diskovnih polj RAID. Sistemi CLARiiON so se dokazovali v navezi s številnimi strežniki UNIX, ne le lastnimi, temveč tudi tistimi, ki so jih ponudili IBM, Sun in Hewlett-Packard. CLARiiON je bila rešitev, ki je diskovna polja RAID prinesla v svet sistemov UNIX. Že takrat je veljala za rešitev, ki lahko shrani več podatkov, kot jih lahko ustvari večina podjetij. Ironično, prav ta lastnost je poskrbela, da je podjetje postalo tarča prevzema. Po letu namigovanj in ugibanj je leta 1999 Data General za 1,1 milijarde dolarjev kupila družba EMC, ki je iskala tehnologijo za hrambo podatkov, pri čemer je strežniški del »dobila« skoraj zastonj. Zgodovina nas uči, da je v naslednjih dveh desetletjih EMC postal velikan na področju hrambe in obdelave podatkov, pri čemer bi mu vsekakor bolj pristajalo ime podatkovnega generala …

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki