Osebni brenčač
Letalniki/droni so postali nekaj tako samoumevnega, da ga ima že praktično vsak, ki želi imeti malo drugačen foto- ali videoposnetek. A nekaj do nedavnega še vedno niso znali, namreč postati – sebek letalniki.
Ideja ni nova – narediti leteči fotoaparat/kamero, ki bo nadgradil klasično selfi kamero na telefonu. Pred časom sta se na tem področju preizkusila Snapchat in Zero Robotics, a upamo si trditi, da je DJI uspelo narediti korak v pravo smer in izdelati novo uspešnico.
Neo je trenutno njihov najmanjši letalnik s kamero, saj z baterijo vred tehta borih 135 gramov. Ker je letalnik, poleg tega opremljen še s kamero, vseeno po naši zakonodaji sodi med naprave, nad katerimi drži roko agencija za letalstvo. Morda smo vas malce prestrašili, čeprav je res, da večina uporabnikov tega drona ne bo dvignila več kot nekaj metrov nad zemljo, kaj šele, da bi z njim ogrožala zračni promet. Kljub temu je pravila dobro poznati; če nič drugega, ko vas bo zamikalo preizkusiti še kaj več, kot letalnik zmore v osnovi.
Na račun teže so bili inženirji primorani narediti marsikateri kompromis. V prvi vrsti je to zmogljivost baterije, ki zadošča le za okoli 17 minut letenja. Podobno kot njihov prvi dron za široke množice Spark, ki je zmogel leteti minuto manj, medtem ko vsi novejši ostanejo v zraku tudi več kot pol ure. Brez zaščite propelerjev pridobite še kakšno minuto letenja, a je ta tako priročna, da je verjetno ne boste odstranjevali. Naslednja so se zaradi teže poslovila tipala, ostalo je le še spodnje, ki skrbi za pristanek. In kot zadnje se je zaradi varčevalnega paketa moral posloviti nosilec za kamero, ki je obenem deloval kot umirjevalnik slike (gimbal). Kamera se še vedno premika gor/dol, a umirjanje slike je le elektronsko.
Primer videoposnetka
Kako je videti videoposnetek, ki se ga da narediti z DJI Neo, si lahko ogledate na tej povezavi:
Kamera ima tipalo velikosti ½ palca in premore ločljivost 12 milijonov pik, objektiv pa je primerljiv s 14 mm v formatu 35 mm. Najvišja ločljivost snemanja je 4K pri 30 posnetkih na sekundo, fotografije pa zna zajemati do ločljivosti 12 milijonov pik, žal le v formatu JPEG. Vse to shranjuje na notranji pomnilnik velikosti 22 GB, kar zadošča za 40 minut videa v ločljivosti 4K.
Neo v zraku zmore praktično vse, kar znajo večji letalniki, le da to počne malce počasneje. Če ga krmilimo prek krmilnika, bi lahko letel tudi sedem kilometrov daleč, a dvomimo, da bi baterija zdržala pot nazaj. Največkrat boste z njim leteli le nekaj metrov od sebe, saj tudi na veter ni odporen tako dobro kot večji in težji modeli. Po tehničnih lastnostih je zelo podoben že omenjenemu Sparku, le da je še manjši, lažji in da ponuja nekaj novih in uporabnih trikov. Kot vsi droni DJI tudi Neo sam vzleti oziroma pristane ter po potrebi drži lokacijo v zraku. Uporabniku se ni treba ukvarjati z njegovo stabilnostjo, ampak ga le krmili, vse ostalo je prepuščeno avtomatiki. Ko mu začne primanjkovati energije v bateriji, se začne sam vračati na začetno mesto oziroma poskuša varno pristati. V primerjavi z novejšimi droni mu manjkajo le še tipala za zaznavanje ovir, kar bi sicer pri le 135 gramov težki napravi težko pričakovali. To nadomesti z zelo dobro zaščito propelerjev, ki bi morali preprečiti neželene poškodbe. Še enkrat, s tem letalnikom boste zelo redko leteli daleč ali visoko, kar tveganja še dodatno zmanjšuje.
Novinca lahko upravljamo na več načinov, med tudi brez telefona ali krmilnika. Na letalniku je tipka, s katero lahko izberemo šest načinov letenja, ki ga pretvorijo v osebnega snemalca. Od sledenja, kroženja, oddaljevanja/približevanja do letenja pred vami, vse to je mogoče brez uporabe krmilnika ali telefona. Prek telefona so dosegljivi vsi prej omenjeni načini letenja, ki pa jih lahko še dodatno spreminjamo, denimo določimo premer kroga letenja ali spremenimo višino oziroma oddaljenost, do katere naj dron poleti in se vrne. Telefon lahko uporabimo tudi namesto krmilnika, a ker je povezan z dronom prek Wi-Fi, je ta omejen na morda dobrih 100 metrov, velikokrat celo manj. Upravljamo ga lahko tudi prek glasovnih ukazov telefona, če vam je to ljubše. Snovalci so si zadali nalogo, da mora biti nadzor karseda enostaven, in to jim je tudi uspelo. Neo je v prvi vrsti osebna leteča snemalna naprava in nato vse ostalo, kar preostali letalniki zmorejo.
Seveda nas je najbolj zanimalo, kako se obnese v načinu brez upravljalnika, in bili smo pozitivno presenečeni. Načini sledenja, kroženja, oddaljevanja in približevanja delujejo odlično, še najbolj se bo dron lovil v načinu snemanja pred vami, se pravi, ko poskuša ugibati vašo smer gibanja. Tu zna malce skakati levo/desno, a kljub temu vas bo ves čas držal v sredini kadra. Ker je dron vendarle majhno brenčalo, je postavljanje mikrofonov nanj nesmiselno, zato se je DJI domislil ideje, da zvok snema prek telefona. Za boljšo kakovost je dobro uporabiti zunanji mikrofon, za prvo silo bo uporaben tudi mikrofon v telefonu. Če boste snemali zvok z drugimi napravami, obvezno naredite zaznamek s ploskom (če ne prej, vam je zdaj jasen namen filmske klape), drugače boste imeli nemalo težav pri sinhronizaciji zvoka in slike.
Neo je dron, ki je na prvi, drugi in tretji pogled igrača, a svoje delo presenetljivo dobro opravi. V praksi zmore tisto, kar je pred časom zmogel Spark, le da je manjši, lažji in še bolj preprosto vodljiv. Ne dvomimo, da ga bodo pograbili vsi, ki sami snemajo videe, saj dodaja novo selfi kategorijo brez dodatne pomoči. Tudi cena je več kot sprejemljiva, kar bo prepričalo tudi marsikaterega novinca v svetu letalnikov.
DJI Neo
osebni letalnik
Kdo: dji.com
Kje: onedrone.si
Cena: 199 EUR, komplet z dodatnima baterijama in s krmilnikom 349 EUR
Za: Enostavna raba, dobra zaščita propelerjev.
Proti: Nima dodatnih tipal za prepoznavanje ovir.
