Objavljeno: 1.2.2006 22:02 | Avtor: Peter Gedei | Monitor Januar 2006 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi

Olympus E-500

Na lanskoletni Photokini smo poleg najrazličnejših novosti iz sveta digitalnih SLRjev dočakali tudi model E-300 podjetja Olympus, ki je bil zanimiv predvsem zaradi tehničnih zmogljivostih, samodejnega odstranjevanja prahu s tipala in zanimive oblike. A kljub nizki ceni ni naletel na pravi posluh uporabnikov. Razumljivo, da so se v podjetju že leto dni pozneje odločili za nov digitalni SLR, namenjen predvsem manj zahtevnim uporabnikom in tistim, ki vstopajo v svet digitalnih SLRjev. Kot že prejšnja modela E-300 in E-1 je tudi novinec član sistema 4/3, ki ga pri Olympusu vztrajno dopolnjujejo z novimi objektivi, bliskavicami in drugim priborom, vgrajeno pa ima enako tipalo kot E-300, z osmimi milijoni pik.

Fotoaparat ima zopet videz klasičnega SLRja s prizmo in večjim oprijemom, ki je kakovostno gumiran, a malce premajhen za krepkejše roke. Kljub plastičnemu in lažjemu ohišju deluje dovolj robustno. Na vrhu zopet pogrešamo informacijski zaslonček LCD, kar postaja nekakšna stalnica pri digitalnih SLRjih nižjega razreda. Ker je v E-500 vgrajen 2,5-palčni zaslon LCD z 215.000 pikami, so informacije o nastavitvah in nastavljanje preglednejši kot pri predhodniku. Se pa zaslon LCD na žalost izklopi le takrat, ko izostrimo s pritiskom na sprožilec, a ga lahko tudi izklopimo. Način fotografiranja nastavljamo z vrtljivim gumbom, ki pa ne naredi polnega kroga in se moramo zaradi tega pri vrtenju vsakič znova vrniti na začetek. Na voljo je 15 prednastavitev, ki so podrobno predstavljene tudi prek zaslončka LCD, popolna avtomatika in običajne avtomatike časa, zaslonke in kombinacije obeh ter ročni način. Žal pri običajnih nastavitvah ni mogoče vklopiti zaporednih posnetkov, to je na voljo le pri polnih avtomatikah. Poleg vrtljivega gumba z nastavitvami je še vrtljiv gumb za izbiranje. Zadnja stran je rezervirana za nastavljanje digitalnega dela, desno zgoraj pa sta še tipki za hitro zajemanje beline, ki ju lahko tudi priredimo, in tipka za izbiro avtofokusnih točk. Samodejno ostrenje, zanimivo, še naprej ostaja le tritočkovno, vendar je hitrejše in natančnejše. Tudi temnejši in kontrastno neizraziti deli mu ponavadi ne povzročajo težav. Pri tem si lahko pomaga tudi z vgrajeno bliskavico, vendar ta kombinacija žal ne deluje najbolje. Močno izboljšan je tudi merilec svetlobe z matrico 7 × 7 polj, ki se je dobro izkazal.

Vgrajeno tipalo ostaja enako kot pri predhodniku, z ločljivostjo 8 milijonov pik in 4/3 palca po diagonali. E-300 je imel kar nekaj težav s šumom pri visokem ISO. Z novimi algoritmi so to dodobra omilili, a je šum pri vrednosti 1600 še vedno zelo izrazit. Na voljo je tudi dodatna funkcija zmanjševanja šuma v dveh stopnjah, vendar so odstopanja neznatna. Drugače je posnetek barvno poln, z močnim kontrastom in naravno ostrino. Čas lahko nastavimo od 1/4000 s do 60 s, na voljo je tudi čas B do osem minut. Sinhronizacija z bliskavico še naprej ostaja pri 1/180 s. Fotoaparat nam omogoča posneti 2,5 slike na sekundo v seriji štirih posnetkov, s hitro kartico pa lahko v formatu JPEG zapisujemo neprekinjeno. Nastavljanje digitalnega dela je zelo obširno, prav tako so na voljo številne nastavitve za zajemanje posnetkov. Zaradi obširnosti si lahko dva niza nastavitev tudi priredimo in ju kadarkoli prikličemo.

Fotoaparat lahko kupimo s kit objektivom 14-45 mm za manj kot 190.000 tolarjev, vsekakor pa je še zanimivejši komplet z dodatnim teleobjektivom 40-150 mm za dobrih 207.000 tolarjev. Objektiva skupaj pokrijeta goriščnice od 28 do 300 milimetrov v formatu leica. Prav to bo tudi glavni prodajni adut podjetja, ki se zagotovo pospešeno pripravlja tudi na prenovitev zmogljivejšega modela E-1.

Olympus E-500