Nikon Coolpix S610 in S610c
Nikonova dvojčka S610 in S610c spadata v srednji rang žepnih in modno ozaveščenih kompaktnih aparatov. Edina razlika med modeloma je ta, da je S610c dodan tudi brezžični vmesnik WLAN, prek katerega lahko fotografije prenesemo v računalnik. Sicer sta aparata tanka in elegantna, ohišji posnemata brušeni aluminij, žal pa se njiju hitro poznajo prstni odtisi.
Nikon Coolpix S610
Razred: Žepni.
Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.
Tehnične lastnosti: Objektiv 28-112 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-5,8 ostrenje 0,5 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 3,8 m; ISO: samodejno (100-3200) ali ročno.
Tehnična zmogljivost: 4.
Kakovost fotografije: 6.
Zasnova aparata: 5.
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 249 EUR.
Za: Preprosta raba, videz, hitrost delovanja.
Proti: Cena.
Nikon Coolpix S610c
Razred: Žepni.
Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.
Tehnične lastnosti: Objektiv 28-112 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-5,8 ostrenje 0,5 m-neskončno (3 cm makro); domet bliskavice 3,8 m; ISO: samodejno (100-3200) ali ročno.
Tehnična zmogljivost: 4.
Kakovost fotografije: 6.
Zasnova aparata: 5.
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 279 EUR.
Za: Preprosta raba, videz, hitrost delovanja.
Proti: Cena, neuporaben WLAN.
Aparata sta namenjena nezahtevnim uporabnikom, tako da lahko ročno nastavljamo le občutljivost ISO (ki gre od 100 pa do ISO 3200) in temperaturo beline. Pri najvišji občutljivosti imajo fotografije le dokumentarno vrednost, pri ISO 800 in 1600 pa se aparata kar solidno obneseta. Tudi sicer so fotografije dobre. Pohvalimo lahko širok kot, v klasičnem formatu 35 mm seže goriščnica od 28 pa do 112 mm (oziroma, povedano drugače, gre za petkratni zum). Prav pride tudi optična stabilizacija slike, sploh pri daljših goriščnicah. Filme snemamo pri navadni ločljivost 640 × 480 pri 30 slik na sekundo, njihova kakovost pa ni nič posebnega.
Coolpixa S610 oziroma S610c sicer nimata posebnega programa za fotografiranje živali, a naša račka je ostala dovolj časa pri miru, da smo jo lahko slikali v makro načinu.
V skladu s poslanstvom je funkcijskih tipk razmeroma malo, pa še te so dokaj majhne, tako da z aparatoma najlaže delajo tisti z majhnimi rokami. Zelo lepo deluje vrtljiva tipka, s katero se sprehajamo po menujih. Teh je razmeroma malo in so dokaj jasni ter prijazni do uporabnika, hkrati je uporabniški vmesnik med hitrejšimi v tem razredu. Tudi sicer sta aparata zelo odzivna, tako pritisk na sprožilec kot ostrenje in zumiranje, vse poteka brez večjih upočasnitev.
Seveda moramo omeniti tudi brezžični vmesnik na modelu S610c. Ta je, na hitro povedano, neuporaben. Po petnajstih minutah nastavljanja nam je Nikon sicer uspelo povezati. A kaj, ko po tem ne moremo početi prav nič pametnega. V fotoaparat namreč vpišemo neki želeni elektronski naslov, na katerega bomo poslali fotografijo, namesto slednje pa nas tam pričakata dve sporočili. Prvo je vabilo na Nikonovo spletne dveri, imenovane my Picturetown, drugo pa povezava do fotografije, ki počiva na tem spletišču. Mnogo raje bi imeli možnost, da v fotoaparatu določimo pot, kamor naj brezžično prenese vse fotografije. Denimo kak omrežni disk.
Že osnovni model, torej navaden S610, je razmeroma drag aparat. Za 249 evrov dobimo že opazno zmogljivejše aparate, pa tudi take, ki so oblikovalsko povsem primerljivi tema Coolpixoma. Dodan brezžični vmesnika pa S610c podraži še za dodatnih 20 evrov. Vsekakor preveč.
