Najboljše ta hip

Objavljeno: 26.1.2016 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Fokus | Revija: Februar 2016

V minulem letu je večina izdelovalcev poskrbela predvsem za nadaljnji razoj izdelkov iz preteklih let. Vznemirljivo novih, izstopajočih izdelkov je bilo razmeroma malo. Zanimivo, da se začenja enako dogajati tudi na področju mobilnih naprav, ki vstopajo v zrelo obdobje, ko je težko dodajati revolucionarne novosti v že tako bogat nabor lastnosti. Toda trg je kljub temu zasičen s številnimi novimi modeli in različicami izdelkov, s katerimi skušajo izdelovalci najti nove tržne niše. Naloga urednikov Monitorja je, da iz te množice izluščimo tiste, ki so najboljši.

Pri Monitorju vsako leto temeljito preizkusimo precejšnje število izdelkov. Še več jih obravnavamo zunaj formalnih preizkusov, bodisi kot zapis o prvem vtisu ali celo kot izdelek, ki ga člani uredništva uporabljamo v vsakdanjem življenju. Po 25 letih izkušenj pri tem delu bi lahko rekli, da je testiranje za nas rutina. Toda v tej rutini nočemo zaspati in spregledati, kaj se dogaja na tako dinamičnem področju visoke tehnologije. Metode, merila, vsebine in vse, kar sodi zraven, nenehno posodabljamo, a hkrati iščemo stično točko z izdelki in izkušnjami, zbranimi v preteklosti. Posledica tega je, da se ne oziramo toliko na prodajne številke, zveneče ime ali mnenja drugih, temveč posredujemo vtise, pridobljene z lastnimi izkušnjami,  in mnenje. Prav zaradi tega se na seznamu najboljših izdelkov znajde tudi kak izdelek, ki ga drugje ne zasledimo ali pa nosi nekoliko starejšo letnico nastanka.  Nikjer ne piše, da je novo vedno tudi najboljše.

Če se ozremo na dogajanje leta 2015, se najprej pomudimo pri mobilnih telefonih kot še dominantni kategoriji elektronskih naprav, ki jo mnogi postavljajo pred osebne računalnike, tablice in zabavno elektroniko. Kot že nekaj let zapored smo tudi lani doživeli prenovo glavnih modelov vseh izdelovalcev, kot so iPhone, Nexus, Galaxy, Xperia, Lumia in drugi. Kdor ni imel novega telefona, je že v zaostanku. Vsi modeli so hitrejši, zmogljivejši in vsi po vrsti imajo velik zaslon. Dober model z majhnim zaslonom (tako da je tudi velikost naprave manjša) je že skoraj težko najti. Prvič smo lahko opazili, da izdelovalcem počasi zmanjkuje idej, kaj še dodati v telefon. Številne novosti, kot so zasloni, občutljivi za stopnjo pritiska, in zaobljeni zasloni, so sicer mikavni, a v resnici ne prinašajo velikih novosti. Druge, kot so podpora digitalnim plačilom, upravljanje naprav IoT in podobno, pa v resnici še niso zares zaživele ali pa niso na voljo na našem trgu.

Pri tablicah je to pomanjkanje zamisli še bolj očitno, podkrepljeno tudi z opaznim upadanjem prodaje novih izdelkov. Uporabniki so pač zadovoljni s tem, kar imajo iz preteklih let. Apple prvič od nastanka ikonskega modela iPad ni prikazal novega modela z velikostjo zaslona okoli 10 palcev. Zato pa poizkuša s precej večjim modelom iPad Pro, za katerega pa se še ne ve, kako velik je trg zanj. Sploh zato, ker posega na segment, kjer bi se kupec zlahka odločil tudi za prenosnik ali hibrid.

Na področju prenosnikov je bilo dogajanje lani kar živahno. Kljub temu da se izdelovalci tu ubadajo s še večjim upadom prodaje kot pri tablicah, je bilo novih modelov povsod zelo veliko. Še bolj kot z novimi, zmogljivimi procesorji in zasloni na dotik so se izdelovalci med seboj dajali pri prihranku še kakega milimetra pri  debelini in grama pri teži prenosnika. Zanimivo, da v vseh cenovnih kategorijah. Hibridi postopoma dobivajo glavno besedo, čeprav se pogosto dogaja, da ima isti izdelovalec v programu zelo podobne modele, ki imajo vrtljiv zaslon ali ločljivo tipkovnico. Kupec mora že zelo dobro razmisliti, kateri scenarij rabe mu najbolj ustreza.

Na področju televizorjev se je ločljivost 4K zasidrala v vse cenovne in velikostne razrede. »Navadna« ločljivost Full HD je postala domala vstopni razred, ki utegne celo kmalu izginiti iz ponudbe. Cene za spodoben televizor 4K so se že krepko spustile pod mejo 1000 evrov. A kaj, ko je vsebin in storitev z ločljivostjo 4K še vedno le za vzorec.

Izrazita je tudi usmeritev izdelovalcev, da v televizorje vgrajujejo operacijske sisteme na temelju mobilnih naprav. Android, Tizen in Apple tvOS prestavljajo temelj za aplikacije, kjer bo televizor enakopraven člane povezane prehodnosti. Eden vzporednih ciljev ponudnikov teh sistemov je predvsem vstop na področje računalniških iger. Tako opremljeni televizorji že začenjajo nažirati trg igralnih konzol. Prodaja klasičnih konzol pa še naprej upada, tudi zato, ker trg specializiranih računalnikov PC za igre ne kaže znakov usihanja.

Apple je leta 2015 začel predajati novo kategorijo izdelkov, pametne ure. Že s prvim modelom Apple Watch je dobesedno pomedel s konkurenco na trgu. Od skupno 34,4 milijona prodanih ur leta 2015 je dosegel kar 61,3 % tržni delež, vsi ponudniki ur s sistemom Andorid Wear skupaj pa le 15,2 %. Zato je toliko večji uspeh zagonskega podjetja Peeble, ki je v dobrem letu od nastanka doseglo 8,6 % tržni delež. Dokaz, da lahko prodre tudi novinec.

Po drugi strani pa so leta 2014 proti pričakovanjem razočarale nekatere nove, še lani precej perspektivne kategorije naprav. Glede na veliko medijsko in javno pozornost, ki jo je vzbudil Google s pametnimi očali Glass, smo pričakovali, da bo to ena od uspešnic leta. Zgodilo se je nasprotno – stvar je skoraj zamrla, čeprav Google vztraja, da ni tako. Podobno bi lahko zapisali za 3D tiskalnike. Leta 2013 je bilo videti, da nas čaka leta 2014 pravcata poplava teh izdelkov, a smo ostali domala na enaki ravni kot leto pred tem. Pametne ure z vse večjim številom vgrajenih tipal nažirajo trg tako imenovanih športnih zapestnic, a je leta 2015 ta trg kljub temu dosegel lepo rast.

Leta 2015 je bilo veliko govor o novih tehnologijah, kot so navidezna resničnost, umetna inteligenca in roboti, a je takih končnih izdelkov na trgu le za pokušino. Bodo pa to teme, ki jih bomo srečevali v naslednjih letih. Zato pa smo bili deležni novega vala internetnih stvari (naprav IoT). Glede na vizijo prihodnosti so še precej nedodelane in nepovezane.

Omeniti velja še področje pametnih vozil. Zdi se, da se danes že praktično vsa računalniška podjetja ukvarjajo z elektroniko v vozlih, še posebej s sistemom samodejne vožnje, ki mu vsi obetajo svetlo prihodnost. Toda do končnih izdelkov smo še daleč. Zato pa nenadejan uspeh doživlja miniaturni računalnik Raspberry Pi, ki je v mnogih (šteto v milijonih) obudil tisto prvinsko navdušenje nad elektroniko in računalniki, ki jim lahko sežemo pod pokrov.

Telefon – Apple iPhone 6S in 6S Plus

Telefoni z Androidom, ki sodijo v najvišji cenovni razred, so v zadnjih dveh letih zelo napredovali. Zato je iPhone 6S toliko večji uspeh, saj gre za najboljši telefon lanskega leta.

Strojno so v Applu zopet dokazali, da delajo najboljše mobilne procesorje, saj njihov A9, ki žene najnovejša iPhona, nima prave konkurence. Prav tako se je zgodil premik na dva gigabajta pomnilnika, saj je imela šestica še vedno le gigabajt. Tesna povezava strojne in programske opreme ostaja najmočnejši adut Appla in to se v navezi z letošnjo različico iOSa zelo pozna. iOS 9 sicer prinaša kar nekaj novosti, a so se v Applu končno odločili, da bodo nekaj pozornosti namenili tudi stabilnosti. Kljub temu so telefonu dodali Force Touch, ki v zaslonu doda senzor za zaznavanje moči pritiska. Gre za to, da se lahko zaslona dotaknemo kot doslej, lahko pa nekoliko močneje pritisnemo. S tem dobimo dodatno možnost interakcije z vmesnikom. Ta tehnologija je že v rabi na Applovi uri in v sledilni ploščici prenosnika MacBook, a je na telefonu bistveno uporabnejša. Zaenkrat to funkcionalnost podpira malo aplikacij, a se vsak dan najde nekaj novih.

Apple je začel revolucijo pametnih telefonov in je od leta 2007 svoj telefon vsako leto še izboljšal. Konkurenca ga je lani celo malo presegla, letos pa je zopet prevzel primat.

Android telefon – Samsung Galaxy S6 Edge in S6 Edge

Stavek, ki smo ga v preteklem letu že nekajkrat zapisali, gre nekako takole: Samsung je naredil najlepši telefon leta 2015. Kakšen oblikovalski presežek je za Samsung S6 Edge, nam da hitro vedeti pogled na njegovega predhodnika. S5 je bil namreč najgrši telefon višjega cenovnega razreda leta 2014 in ko mu postavimo ob bok S6, je težko verjeti, da ju je naredilo isto podjetje.

Strojno je S6 Edge impresivna naprava, saj ga upravljajo štiri procesorska jedra Cortex A57 in štiri jedra A53. To v praksi pomeni, da je telefon nadvse hiter. Celo tako zelo, da ga tudi preobleka Touchwiz ne ustavi. Pri tem izdatno pomagajo kar štirje gigabajti pomnilnika (Edge+). Touchwiz sicer še vedno trpi estetsko, a so se v Samsungu tudi tu poboljšali in iz preobleke odstranili nekatere nepotrebne kompleksnosti.

Pika na i modelov Edge je zaslon, ki je z eno besedo odličen. Super Amoled z ločljivostjo 1440 x 2560, ki so ga vgradili v oba telefona, je najboljši telefonski zaslon sploh. Po diagonali meri  5,1 palca, model plus pa ima 5,7-palčno diagonalo. Čeprav gre za enako ločljivost, tudi na večjem Edgeu oko ne vidi pik in Samsung je s tem zaslonom postavil nov mejnik.

Korejci so po dolgem času zopet dostavili odličen telefon. Po nekaj letih mlačnih naprav je bil že skrajni čas za to.

Poceni telefon – Microsoft Lumia 535

Med najcenejšimi telefoni smo imeli na lanskem preizkusu modele, katerih cena ne presega 300 evrov. Kljub temu za pravi pametni telefon ni treba zapraviti nekaj stotakov, saj je na voljo tak, ki za 140 evrov ponudi veliko. To je že drugo leto zapored Lumia 535. Gre za odličen telefon z eno hibo, ki pa mu jo lahko oprostimo.

Za 140 evrov torej dobimo zelo dobro narejen telefon z odličnim 5-palčnim zaslonom IPS, ki v tem cenovnem razredu nima kaj početi. Vse skupaj žene štirijedrni procesor Cortex-A7, ki računa pri 1,2 GHz in ima na voljo gigabajt pomnilnika.

V telefon je naložen operacijski sistem Windows Phone, ki je tudi najbolj prepričljivo opravičilo za največjo hibo. To je skromno odmerjena shramba, saj je je na voljo le 8 GB. Na telefonih z operacijskim sistemom iOS ali Android je 8 gigabajtov premalo, saj aplikacije, slike in predvsem igre tako majhen prostor hitro zapolnijo. Na mobilnih Oknih je to manjši problem, saj je aplikacij manj, a so še vedno lahko problem slike. Shrambo je sicer mogoče razširiti s kartico SD, a se mobilni operacijski sistemi niso izkazali za najboljše, ko je treba podatke razporejati med interno shrambo in dodano kartico micro SD. Tako se je takim rešitvam bolje izogniti.

Zmogljiva tablica – Apple iPad Air 2

Med telefoni smo priča pestri konkurenci, pri tablicah pa je drugače. Na vrhu je Apple, na androidni strani je med najboljšimi še vedno Nexus 9, z resnimi tablicami pa se trudi vedno manj izdelovalcev (izjema sta Samsung in Sony).

Air 2 je v letu 2015 z iOS 9 pridobil nekaj prepotrebne večopravilnosti. Slika v sliki in naenkrat odprti dve aplikaciji sta dobrodošli novosti, ki ju podpira vedno več aplikacij.

Sicer pa gre za tablico, ki jo je Apple izdal konec leta 2014 in še ni dobila pravega naslednika. Letos so več pozornosti namenili novinki iPad Pro, ki pa že meji na delovno postajo in jo težje uvrstimo v kategorijo klasičnih tablic. Air 2 tako ostaja tista Applova tablica, ki je prva imela dva gigabajta pomnilnika, ki skupaj z njihovim procesorjem A9X žene iOS 9 brez težav.

Tablice se glede na telefone ne prodajajo prav dobro in to, da je Air 2 že drugič zapored najboljša zmogljiva tablica, je slabo za vso kategorijo. Na prvo žogo to sicer pomeni manj kompleksnosti za kupca, saj je odgovor, katero napravo kupiti, jasen. Kljub temu bi bilo za panogo bolje, če bi Air dobil kakega resnega konkurenta. Tako pa lahko znova napišemo, da je najzmogljivejša tablica Air 2.

Cenejša tablica – Apple iPad Mini 2/3

Tudi med cenejšimi tablicami Apple ne spusti iz rok žezla. Z iPad Mini 2 je postavil mejnik, ki mu drugi težko sledijo. Konec leta 2015 smo naredili pregled poceni tablic in stanje na trgu je resnično klavrno. Samsung je sicer poskušal dostaviti dostojnega konkurenta, a ko ga postavimo ob bok Minijem, hitro zbledi. Drugo pa so resnično poceni tablice (okoli 200 evrov), ki (razen Nexusov) niso vredne omembe.

Kako izjemna tablica je iPad Mini 2 oziroma iPad with Retina, pove to, da je pravzaprav že dve leti niso nadomestili. Lani, torej leto dni po izidu, so predstavili Mini 3, ki se od dvojke razlikuje le po tem, da ima bralnik prstnih odtisov. Letos jo je nadomestila tablica iPad Mini 4, ki ima končno dva gigabajta pomnilnika in hitrejši procesor. Štirice še nismo dobili na preizkus in je cenovno postavljena višje kot Mini 2. Tega pa Apple še kar prodaja in za 320 evrov dobimo zares odlično tablico.

Applov procesor A7 je že v tretjem letu, a pogled na grafikone hitrosti pokaže, da se še vedno drži zelo dobro, če ne kar izjemno. Ozko grlo tako ostaja pregovorno skopo odmerjen pomnilnik, saj ga je le gigabajt. Kot smo omenili, je štirica dobila dodaten gigabajt in škoda je, da tega pri Applu niso storili že prej. Med delovanjem se to zaenkrat najbolj opazi, ko imamo v brskalniku odprtih več zavihkov. Pomnilnik tako hitro zapolnimo in Safari mora zavihke, ki jih znova odpremo, znova naložiti.

Android tablica – Google Nexus 9

Med tablicami torej kraljuje Apple in izbira pri nakupu sta Air 2 in Mini 2/3. Na žalost resna konkurenca manjka tudi, če se osredotočimo le na tablice z Androidom. Prava izbira je še vedno naprava z imenom Nexus. To je, tako kot lani, Nexus 9, ki ostaja najboljša izbira tablice z Googlovim operacijskim sistemom.

Nexus 9 je namreč »svetlobno« hiter. Delo z njim je užitek, saj se programi in spletne strani odpirajo bolj ali manj enako hitro, kot smo vajeni pri namiznih računalnikih in prenosnikih z Windows ali Mac OS X.

Zaslon devetke je vrhunski LCD z ločljivostjo 1536 × 2084 pik, a je žal precej površno vpet v plastično ohišje tablice, zato bo tudi nenatančno oko ob robovih hitro opazilo neenakomerno osvetljenost. Nenatančnost izdelave se nadaljuje tudi pri gumbih za vklop in glasnost, saj se kar nekako ugreznejo v ohišje in jih je tudi po daljšem privajanju nekam težko najti. Pohvalimo pa lahko dva zvočnika, ki zmoreta res zelo dober zvok. Nexus 9 pri nas ni naprodaj, temveč moramo ponj na (npr.) angleški Amazon, tam smo tablico kupili tudi mi. S poštnino vred nas je stala 320 evrov, kar je za tablico z najnovejšim Androidom in odličnim zaslonom dobra cena.

Pametna ura – Apple Watch

Applova ura stavi na videz. Je lahka, dovolj majhna (38 ali 42 milimetrov) in kakovostno izdelana. Na desni strani ohišja sta dva gumba, namenjena upravljanju programske opreme, na levi mikrofon in zvočnik. Slednja omogočata povsem spodobno odgovarjanje na klice. Na hrbtišču naprave je tipalo za merjenje srčnega utripa. Zaslon OLED z ločljivostjo 312 × 390 kljub varčnosti prikaže sliko, ki je precej ostrejša kot pri večini androidnih ur. Zaslon je občutljiv za različne stopnje pritiska. Ura je odlična za predvajanje glasbe in samostojno ponudi do 2 GB glasbenih užitkov. Športnikom bo všeč merjenje korakov, razdalje in srčnega utripa. Če nam pride prav javljanje na telefon med potrebo, branje elektronske pošte s telefonom v žepu, opominjanje na telesno udejstvovanje in navigacija po tujem mestu je Apple Watch pravi okras za našo roko. Žal si jo lahko omislimo le, če smo lastniki telefona iPhone, saj ura s pametnjakoviči tekmecev ne deluje.

Pametna ura Android Wear – Moto 360 (2015)

Prva ura Moto 360 je bila težko pričakovana naprava, a ni izpolnila pričakovanj. Najboljša pametna ura z operacijskim sistemom Android Wear je imela vrsto napak, te naslednica povečini odpravlja. Moto 360 z letnico 2015 resda ohranja mrtvi črni rob na sicer čudovito okroglem, 1,56 palca velikem zaslonu z ločljivostjo 360 × 330, a navduši s popolnejšo programsko opremo, ki dobro izkoristi procesor Snapdragon 400 (1,2 GHz) ter spremljajočo vojsko najrazličnejših tipal. Če se odločimo za operacijski sistem Android Wear, boljše ure od sposobne, praktične in nadvse prilagodljive Moto 360 ne moremo najti.

Pametna ura za športne navdušence – Samsung Gear S2

Pametne ure uporabnike največkrat razočarajo pri športu. Naprednejših pomagal vajen športni navdušenec nejeverno zmajuje z glavo, ko ugotovi, da večina pametnih naročnih okraskov brez telefona ne zmore več od štetja korakov. Rekreativcem je namenjena Samsungova ura Gear S2. Gre za napravo, ki je dobro videti, še bolje deluje in ima operacijski sistem z daleč najprijaznejšim uporabniškim vmesnikom na planetu. Okrogla oblika naprave je privlačna, dodan je vrtljiv okvir, ki olajša skakanje med zmožnostmi. Ura ima 1,2-palčni zaslon sAMOLED z ločljivostjo 360 × 360, pospeškometer, barometer, žiroskop, tipalo bližine in merilec srčnega utripa. Opremljena je z brezžično povezavo, a brez samostojnega modula GPS. Dvojedrnemu procesorju s hitrostjo 1 GHz delata družbo 512 MB pomnilnika RAM in 4 GB velika shramba. Njena največja prednost je obenem tudi slabost. Operacijski sistem Tizen navduši z enostavnostjo, a razočara s pomanjkanjem programov, pisanih zanj.

Cenejši prenosnik – HP ProBook 455

Že predlani smo med cenejšimi prenosniki najbolj pohvalili HPjev model, v minulem letu pa se je najbolje odrezal HPjev ProBook serije 455. Tega, konkretno model z AMDjevim procesorjem A10, smo preizkusili spomladi, a je več različic še vedno na voljo, na voljo sta tudi modela 455 G3 in 450 G2 v različnih sestavah. V vsakem primeru gre za prenosnik nižjega cenovnega ranga, kjer se cena razlikuje glede na izbrano strojno sestavo.

Prenosnik ima za svojo ceno dovolj kakovostno ohišje, v notranjosti so dodali nekaj ojačitev iz aluminija, zaradi katerih je dovolj solidno. Presežkov kljub temu ni pričakovati, a za to ceno ima prenosnik vse, kar bi potrebovali, tudi vmesnike USB 3.0. Preizkušeni model je uporabljal AMDjev A10, primerljiv z zmogljivejšimi Intelovimi procesorji i3, vgrajenih je bilo 8 GB pomnilnika.

Toplo sicer priporočamo vgradnjo pogona SSD – tega v osnovi ni na voljo, vgradnja je resda malo resnejši poseg, a so pogoni HDD najožje grlo takih naprav. Ob prenosniku pa za domačo rabo raje priporočamo uporabo novega Windows 10 – razen uporabnikom, ki imajo veliko starejše programske opreme ali veliko opravka z institucijami, ki zahtevajo različne spletne podpisne komponente in podobne reči, kjer se zna z najnovejšimi Okni zapletati.

Tanjši prenosnik – Apple Macbook Air

Pri tankih, prenosljivih prenosnikih je bilo leta 2015 razmeroma malo resnih novosti. Oznaka Ultrabook po malem izginja (no, po pravici povedano, se med uporabniki ni nikoli zares prijela), podjetja tudi nekoliko manj vlagajo v reklamiranje teh izdelkov. Stanje je torej podobno kot leto poprej – še vedno je najboljši tak prenosnik Applov Air.

Tega so v začetku leta 2015 nekoliko osvežili, šlo je le za menjavo generacij nekaterih komponent. Tako sta še vedno na voljo modela z 11,6- in 13,3-palčnim zaslonom, procesor je v osnovi Intelov i5, pomnilnika je v osnovnem modelu 4 GB. Akumulator seveda zdrži vsaj sedem ur, v praksi velikokrat tudi nekoliko dlje.

V svetu Windows je dobra alternativa Asusov model Zenbook UX305. Tudi ta je na voljo v različnih sestavah, v osnovi je vgrajen Intelov varčni procesor serije Core M. Ta je sicer manj zmogljiv od procesorjev v Applovih prenosnikih Air (enak procesor uporabljajo v Applovem novem Macbooku), a je nekoliko varčnejši. Asusov prenosnik ima zaslon, velik 13,3 palca, ohišje je aluminijasto in podobno kakovostno kot pri Applovih izdelkih. Glavno vprašanje je torej, ali si želimo okolje Mac OS ali Windows.

Poslovni prenosnik – Lenovo Thinkpad X1 Carbon

Tudi pri poslovnih prenosnikih se ni prav veliko spremenilo glede na leto 2014. Spomladi smo preizkusili novo generacijo prenosnika Lenovo Thinkpad X1 Carbon, njegovega predhodnika smo izpostavili kot najboljši poslovni prenosnik leta 2014.

No, novinec je bil še boljši od omenjenega modela. Najbolj občutne izboljšave so bile le popravek nekaterih slabosti, ki si jih pri Lenovu že tako ali tako ne bi smeli privoščiti. Pri tem prenosniku so leta 2014 namreč nekoliko eksperimentirali s tipkovnico (konkretno so odstranili vrstico tipk Fn in združili neka drugih tipk), a nad tem nihče ni bil prav navdušen. No, leta 2015 so te nesmisle popravili in dostavili res odličen prenosnik.

Preizkusili smo model s procesorjem i7, 8 GB pomnilnika in pogonom SSD v velikosti 256 GB. Največja prednost tega prenosnika je sicer razmerje med odlično kakovostjo izdelave, sorazmerno nizko težo, kompaktnim ohišjem in zmogljivo strojno opremo. Največja hiba pa je seveda cena – preizkušeni model je takrat stal dobrih 2000 evrov, v tem času pa se ni prav nič pocenil.

Zmogljivejši miniaturni računalnik – Lenovo Tiny M93p

Kitajsko podjetje Lenovo ni zastonj največji izdelovalec računalnikov na svetu. Mejnike postavlja tudi v svetu miniaturnih računalnikov. Tiny M93p je tehnična poslastica, saj dokazuje, da je možno varčno namizno različico procesorja Intel Core i5-4590T vgraditi v majhno kovinsko ohišje. V kombinaciji z 8 GB pomnilnika in pogonom SSD zmogljivosti 256 GB takemu računalniku nikoli ne zmanjka sape. Pohvaliti moramo tudi ustrezno hladilno rešitev, ki jo odlikuje tiho delovanje. Lenovo je v računalnik Tiny M93p vgradil vmesnik DisplayPort, sposoben najvišjih ločljivosti, in po par priključkov USB na sprednji in zadnji strani. V miniaturnem ohišju je našel svoje mesto celo (sicer ne ravno prepričljiv) zvočnik. Zanimiva je tudi odločitev za »modularni« zunanji pogon DVD, ki se preprosto natakne na ohišje (njegove mere dosegajo polovico višine ohišja, napaja pa se iz računalnika). Všeč nam je bila poleg posrečene tipkovnice Lenovo in miške tudi že nameščena programska oprema, ki poskrbi za vse posodobitve (tako gonilnikov, BIOSa, operacijskega sistema kot tudi nekaterih nameščenih programov) na enem mestu.

Cenejši miniaturni računalnik – Gigabyte BRIX BXi3-4010

Podjetje Gigabyte je še eden izmed vodilnih ponudnikov miniaturnih računalnikov, saj ima v svoji ponudbi več kot ducat modelov, najdemo celo miniaturneža z vgrajenim projektorjem. Cenejši model BRIX BXi3-4010 je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, a mala črna škatlica, velika 11 x 11 cm in skromne višine vsega 3 cm, prepriča. V njej opravlja svoje delo Intelov procesor Core i3-4010, ki se zdi optimalna izbira glede na zmogljivosti in ceno. Računalnik pošlje sliko na monitor ali televizor prek vmesnikov HDMI ali mini DisplayPort, z internetom pa ga lahko povežemo žično ali brezžično. Pohvaliti moramo tudi odločitev, da je miniaturni računalnik založen s štirimi priključki USB 3.0. Majhna višina ohišja terja davek drugje – v ohišju žal ni več prostora za 2,5-palčne diske ali pogone SSD, temveč bomo morali vgraditi pogon SSD na vmesniku mSATA. To nekoliko omeji (in podraži) našo izbiro strojne opreme. Le ena reža za pomnilnik SO-DIMM tudi ne pušča prav veliko možnosti za nadgrajevanje pomnilnika, tako da zgolj enokanalno delovanje pomnilnika postreže z nekoliko nižjimi zmogljivostmi. A mu to ob ugodni ceni lažje odpustimo.

Vstopni pogon NAS – Asustor AS-202T

Naprave NAS so nadvse priljubljene v poslovnem okolju, kjer potrebujemo večjo omrežno shrambo za datoteke. Ker gre pravzaprav za datotečne strežnike s prirejenim sistemom Linux so za marsikatero podjetje nadomestile klasični datotečni strežnik. Zaradi vedno več funkcionalnosti in počasi nižajočih se cen so jih začeli uporabljati tudi domači uporabniki.

Večina uporabnikov začne z manjšo napravo, v kateri je prostora za dva diska. Tu že dlje časa z veseljem priporočamo Asustorjev AS-202T. Ta ponuja solidne zmogljivosti, torej hitrosti branja in pisanja, po zelo konkurenčni ceni. Obenem se lahko pohvali z veliko funkcionalnostmi, nekatere so namenjene bolj domačim uporabnikom, druge bolj poslovnim.

Pogon NAS za 4 diske – QNAP TS-451

Danes imamo opravka z vedno več datotekami, te hkrati postajajo vse večje. Naredimo več fotografij, posnamemo več video posnetkov, oboje dobimo tudi od znancev. Tako se mimogrede zgodi, da postane naprava z dvema diskoma enostavno premajhna. So se pa tiste večje, ki ponujajo možnost vgradnje štirih diskov, v zadnjih letih nekoliko pocenile.

Tu je najboljša naprava sicer malenkost starejša Qnapova TS-451. Res se najde kar nekaj zmogljivejših modelov, a je prednost te cena – 390 evrov je za tako napravo res ugodno (seveda velja tu poudariti, da je to cena brez diskov). Ponuja veliko funkcij in dober, pregleden vmesnik, tudi zmogljivosti so solidne. Sami lahko tudi nadgradimo količino pomnilnika, zahtevnejši lahko posežejo po sestrskem modelu TS-451+ z zmogljivejšim procesorjem in boljšimi večpredstavnimi možnostmi (tudi predvajanje prek vmesnika HDMI).

Zmogljivi fotoaparat DSLR – Nikon D810

Pri DSLRjih najvišjega ranga je zelo nehvaležno razglašati najboljšega, saj je izbira aparata močno povezana s konkretnimi potrebami. Zares je velika, oba glavna izdelovalca (torej Canon in Nikon) sta v zadnjih letih razširila prodajno ponudbo. Tako imamo veliko aparatov in različic za raznovrstne potrebe, od izredno visokih ločljivosti do nizkih ločljivosti, a visokih občutljivosti. Na voljo je tudi nekaj več cenovno dostopnih aparatov z večjimi tipali.

Če že iščemo vsestranski aparat s tipalom polnega formata, je po našem mnenju najboljši Nikonov model D810. Na voljo je resda že od leta 2014, a je kljub temu dve leti novejši od Canonovega konkurenta, modela 5D Mark 3.

D810 uporablja odlično tipalo ločljivosti 36 milijonov pik. To se pohvali z zelo dobri dinamičnim razponom in zavidljivo malo šuma. V Nikonu so se zelo potrudili tudi pri zajemu videa. Ponujajo ločljivost FullHD pri 60 slikah na sekundo. Letos sicer pričakujemo nove modele z možnostjo zajema videa 4K. Tudi ostrenje ostaja odlično, deluje zelo dobro tudi v temnih razmerah. Seveda pa je aparat razmeroma drag, pri nas bomo za ohišje odšteli okoli tri tisoč evrov.

Za tiste, ki se jim to zdi kljub vsemu predrago, omenimo še dve solidni alternativi. Navdušencem nad tipali polnega formata lahko priporočimo Canonov EOS 6D. Ta se je od izida že nekoliko pocenil, trenutno stane njegovo ohišje 1450 evrov. Za tiste, ki imajo doma še kaj starih, analognih objektivov (katerihkoli znamk), je dobra izbira tudi Sonyjev brezzrcalni model Alpha 7S II, ki ga omenjamo nekoliko nižje.

Če pa želimo zmogljivi DSLR, a nimamo potrebe po 35 mm tipalu, priporočamo Nikonov D7200. Gre za aparat, namenjen zahtevnim amaterskim uporabnikom, z zelo dobrim ohišjem in odlično hitrostjo. Njegovo ohišje stane okoli tisoč evrov.

Vstopni fotoaparat DSLR – Nikon D3300

Vstopni modeli DSLR imajo vedno resnejšo konkurenco v obliki dobrih kompaktnih modelov, pravzaprav so ti DSLRji že veliko cenejši od zmogljivih kompaktov. Njihove prednosti ostajajo velika tipala, udobno in hitro delo, natančno in hitro samodejno ostrenje ter prožnost menjave objektivov, bliskavic in drugih dodatkov.

Lani smo izpostavili Nikonov model D3300. Ta še ni dobil naslednika, je pa postal zaradi nekoliko nižje cene še boljša izbira. Od lanskih 400 evrov ga letos v kompletu z osnovnim objektivom dobimo za okoli 300 evrov. V kratkem resda pričakujemo naslednika, a bo vsaj sprva vsekakor dražji.

Aparat ima odlično tipalo razmeroma visoke ločljivosti in dobrega dinamičnega razpona. Odsotnost nizkopasovnega filtra nekaj doda k ostrini fotografij. V primerjavi s konkurentom iz Canonovega tabora, modelom EOS 1200D, ponuja tipalo višjo ločljivost in občutljivost ob boljšem dinamičnem razponu. Ohišje je razmeroma majhno, a zelo kakovostno. Želeli bi si sicer še kako kolesce več, a je to pridržano za aparate iz višjih cenovnih razredov. Hitrost fotografiranja je zavidljivih 5 slik na sekundo, to je bilo nekaj let nazaj rezervirano za občutno dražje in zmogljivejše aparate.

Za izkoristek prednosti aparata DSLR vsekakor priporočamo malo poglobitve v fotografijo. Poleg osnovnega objektiva pa priporočamo naložbo v še kak objektiv, lahko kak fiksni objektiv s svetlo zaslonko, kak ultra širok objektiv ali kak daljši zum.

Brezzrcalni fotoaparat – Sony Alpha A7 II

Brezzrcalni fotoaparati z izmenljivimi objektivi so tudi leta 2015 ostali nadvse zanimivi in priljubljeni. Po prodajnih številkah sicer še niso dosegli resnega preboja, delno tudi zaradi zelo nizkih cen vstopnih DSLRjev. So pa prepričali tudi marsikaterega zahtevnejšega fotografa. Njihova največja prednost sta bistveno manjša velikost in teža, tako aparatov, še bolj pa objektivov.

Po našem mnenju je v preteklem letu najbolj opozoril nase Sony z novim aparatom Alpha A7 II. Gre za brezzrcalni aparat s tipalom klasične velikosti 35 mm, ki je popravil nekaj napak predhodnika, a obdržal najpomembnejše lastnosti. To so predvsem odlična kakovost slike v solidno majhnem in lahkem ohišju (seveda v primerjavi s klasičnimi DSLRji s tipali te velikosti). Ob tem ima vgrajeno tudi optično stabilizacijo tipala, zaradi katere deluje z vsemi objektivi, tudi starimi, analognimi. Vse skupaj po povsem razumni ceni (spet glede na velikost tipala).

Je pa pri brezzrcalnikih res veliko modelov, ki bi si zaslužili pohvalo. Odlično razmerje med ceno in zmogljivostjo ponuja Olympusov OM-D E-M10 II, za tiste, ki te aparate uporabljajo za zajem videa,  pa še vedno kraljuje Panasonicov GH4. Kot posebnost omenimo še Nikonov One AW1, edini tak aparat, ki je vodotesen (konkretno do globine 15 metrov).

Zmogljivi kompaktni aparat – Panasonic Lumix LX100

Zmogljivih kompaktnih aparatov je iz leta v leto več, ponudba v tem hipu je res široka. Omislimo si lahko modele z večjimi tipali, modele z odličnimi vrednostmi zaslonk, modele, ki so oklepljeni v kovinska ohišja, večina aparatov ima nekakšno kombinacijo vseh teh lastnosti. Poleg novih modelov pa tudi starejši ostanejo še kar nekaj časa naprodaj.

Lani smo omenili Sonyjev RX100 Mark 3, letos je sicer prišel njegov naslednik, ki dober aparat še malenkost izboljša, žal pa je njegova cena (vsaj zaenkrat) še občutno previsoka. Tako smo bili letos najbolj navdušeni nad Panasonicovim Lumixom LX100. Ta je sicer izšel že leta 2014, a smo ga preizkusili v začetku 2015.

Ponuja odlično, sorazmerno veliko tipalo in dober objektiv. Pri slednjem se goriščnice začnejo pri 24 mm, gredo do nekoliko kratkih 75 mm. Je pa zato zelo svetel, saj je najsvetlejša vrednost zaslonke F/1,7 pri širokem in F/2,8 pri najožjem kotu. Seveda podpira tudi zajem fotografij RAW, navdušeni smo tudi nad priklopom za zunanje bliskavice – nekaj, kar smo pri Sonyjevem RX100 Mk. 4 pogrešali. Cenovno ni ravno poceni, stane okoli 650 evrov, a je to bistveno manj od omenjenega Sonyja, za katerega želijo več kot tisoč evrov.

Je pa še kar nekaj zmogljivih aparatov, ki si zaslužijo pozornost. Med cenejšimi velja izpostaviti Sonyjev originalni RX100, ki ga še najdemo v kar nekaj trgovinah, stane nekaj čez 350 evrov. Veliko je tudi dobrih aparatov z velikim razponom goriščnic, tam je leta 2015 najbolj ostal v spominu Sonyjev HX400v.

Vsestranski fotoaparat – Panasonic Lumix TZ57

Pred leti bi tu pisali o najboljšem poceni aparatu, a resnici na ljubo so danes najboljši poceni aparati pravzaprav telefoni. Tudi izdelovalci se vse manj trudijo z najbolj vstopnim razredom, tako raje priporočamo manjši korak navzgor po zmogljivostni (in cenovni) lestvici. V razredu okoli dvesto evrov dobimo danes že res presenetljivo zmogljive aparate, ki ponujajo širok razpon goriščnic in kup funkcionalnosti.

Najboljši med temi aparati je jeseni preizkušeni Panasonic Lumix TZ57. Črki TZ pomenita »Traveller Zoom«, torej popotniški zum, pred leti so bili to zmogljivi kompaktni aparati, ki so v majhnem ohišju ponujali kar največ. To velja še danes, a so se cene dovolj znižale, da lahko rečemo, da je to danes nekakšna osnova za žepne aparate.

Model TZ57 ponuja goriščnice od 24 pa do 480 milimetrov, gre torej za dvajsetkratni zum. To je bila nekoč domena večjih, »superzumirnih« kompaktnih modelov, a ta model brez težav pospravimo v žep. Ponuja tudi kup uporabnih funkcij, od nagibnega zaslona do povezave WiFi. Kakovost fotografij je dobra, enako velja za kakovost izdelave. Vse skupaj zaokroži solidna cena dobrih 200 evrov.  

Vodotesni fotoaparat – Olympus Stylus TG4

Vodotesni fotoaparati so poleg možnosti fotografiranja in snemanja pod vodo zanimivi tudi zaradi splošne odpornosti, zaradi česar jih s pridom uporabljamo tudi pri športu ali pa jih posojamo otrokom. Njihova najresnejša konkurenca so akcijske kamere, denimo modeli GoPro ali Sonyjevi ActionCam. Letos smo vodotesne aparate preizkusili v začetku poletja, pred poletnimi počitnicami.

Za najboljši aparat preteklega leta se je izkazal Olympusov Stylus TG4. Olympus ima sicer že dolgo zgodovino odpornih digitalnih aparatov, ima tudi širšo ponudbo od večine tekmecev. Model TG4 ponuja zaščito do globine 15 metrov, to ga v tem razredu uvršča nekako na sredino. Objektiv sega od dovolj širokih 25 pa do 100 mm, pri širokem kotu ponuja tudi zelo svetlo vrednost zaslonke F/2,0. Ohišje je seveda zelo kakovostno, na desni strani prijetno odebeljeno. Gre za enega redkih takih modelov, ki ponuja zajem v obliki RAW. V začetku poletja je stal 380 evrov, danes ga dobimo za okoli dvajset evrov manj.

Velik televizor 4K – LG 65EC970V

Korejski velikan LG je ločljivost 4K vzel skrajno resno. Letos je namreč prestavil kar 60 odstotkov takšnih, ki sliko prikazujejo v ultra visoki ločljivosti 3840 x 2160 pik (UHD/4K). Zastavonoša nove generacije je model 65EC970V, ki skladno s premijskim oblikovanjem in razkošno diagonalo (165 cm) postreže s ceno, ob kateri nam zastane dih. LG se v boj za kupce podaja z več »skrivnimi orožji«, eno od njih je vsekakor uporaba zaslona OLED. Ta je po zadnji modi ukrivljen in predvsem neverjetno tanek, inženirje pa velja pohvaliti za odlično rabo protiodsevnih filtrov, ki preprečujejo, da bi različni svetlejši predmeti v dnevni sobi močno odsevali od zaslona. Slika je vrhunska, barvna globina prepričljiva, barve žive, odtenki črne in prikaz najmanjših podrobnosti izjemni. Odlično se televizor obnese tudi pri prikazu vsebin 3D visoke ločljivosti, priloženih mu je kar šest parov »pasivnih« očal. Uporabniški vmesnik WebOS navduši s prečiščenostjo in preprostostjo rabe. Zna tudi slovensko. Za to, da je upravljanje aplikacij in funkcij televizorja na visoki ravni, poskrbi še prenovljen daljinec, ki je posrečena kombinacija tradicionalnih daljincev z veliko tipkami in ima vgrajen žiroskop ter podporo gestam, da poenostavi pogoste ukaze (le navaditi se jih moramo). Zvočno podobo tankega televizorja rešuje »nahrbtnik«, v katerega so poleg krmilne elektronike in priključkov vgrajeni še kakovostni zvočniki Harman Kardon v postavitvi 4.0, ki se hvalijo z nazivno močjo kar 40 W. Priključkov je v izobilju, pohvaliti moramo štiri vmesnike HDMI, saj vsi podpirajo predvajanje slike ločljivosti 4K s 60 sličicami na sekundo, televizor pa lahko omrežimo žično ali brezžično. Ne manjka niti kamera, s katero lahko vzpostavimo videokonferenčno povezavo.

Dostopnejši televizor 4K – Philips 49PUS7150

Philips 49PUS7150, tudi zmagovalec Monitorjevega zimskega preizkusa televizorjev 4K, je predstavnik najpametnejših televizorjev ta hip, saj ima že tretjo generacijo sistema Android in to se vsekakor pozna. Menuji televizorja so zelo odzivni, delovanje pa tekoče, predvsem po zaslugi štirijedrnega procesorja. Android različice 5.1, prilagojen za rabo s televizorjem, navduši s kopico uporabnih aplikacij. Philips lahko pohvalimo, da si je vzel čas tudi za slovenski trg in vključil kar 30 delno ali v celoti krajevno prilagojnih aplikacij, kar je bistveno več, kot najdemo pri drugih izdelovalcih. Na 16 GB vgrajenega pomnilnika (dodatno razširljivega s ključkom USB) lahko seveda namestimo še vrsto drugih aplikacij in iger iz ekosistema Android oziroma Google Play. Televizor upravljamo bodisi z nadgrajenim klasičnim daljincem, ki ima na hrbtni strani vgrajeno priročno tipkovnico, ali pa prek storitve Google Cast z drugo pametno napravo z zaslonom, občutljivim na dotik, kar še olajša krmiljenje po spletnih straneh, aplikacijah in drugih vsebinah.

Prikaz slike je zelo dober, posebej ob uporabi virov visoke ločljivosti. Barve so odlične, z globino črne barve vred, prav tako kontrast slik, za katerega ob osvetlitvi LED skrbi tehnologija Micro Dimming Pro v navezavi s senzorjem svetlobe v prostoru. S tira ga ne vrže niti prikaz hitrega gibanja. K odličnosti prikaza slike 2D in 3D (uporabljena je pasivna tehnologija, štirje pari očal so priloženi) precej prispeva tudi tristransko osvetljevanje okolice Ambilight, ki pozna različne načine rabe. Vgrajena osvetlitev se lahko prilagodi barvi stene, razdalji do stene in seveda sledi barvnemu prikazu vsebine na zaslonu. Nadpovprečno se televizor odreže tudi pri predvajanju zvoka. Trije zvočniki iztisnejo iz sebe 25 W moči, prijetno sta nas presenetila še predvajanje nizkih tonov in neposredna podpora zvočnemu zapisu DTS. Večpredstavni predvajalnik je prav tako nadpovprečen.

Zmogljivejši procesor – Intel Core i7-6700K

Če vam procesor v sistemskem kotičku pokaže kar osem obdelovalnih enot (štiri jedra lahko hkrati obdelujejo štiri niti) in visok delovni takt (v primeru Core i7-6700K kar 4 GHz), to pomeni le eno –  njegove zmogljivosti niso nikoli vprašljive. Intel Core i7-6700K sodi med procesorje z odklenjenim množilnikom, kar pomeni, da ga lahko še dodatno navijemo (tja proti taktu 4,7 GHz). Arhitektura Skylake prinaša tudi prehod na pomnilnik DDR4, ki s pomnilniškimi moduli visokega delovnega takta blagodejno vpliva na prepust pomnilnika in še dodatno pohitri delo z računalnikom. Tudi v procesor vgrajena grafika uporablja delovni pomnilnik, za svoje potrebe ga zna nasloviti do 1,7 GB, zato je zelo priporočljivo, da se odločimo za sestavo s čim hitrejšim pomnilnikom DDR4, če nameravamo grafična opravila zaupati zgolj integrirani grafiki. Grafični del s pomnilnikom komunicira prek 128-bitnega vodila, ima pa še  24 izvršilnih enot in 48 senčilnih enot za obdelavo slike. Najboljša stran procesorja seveda ostaja surova matematična moč. Preizkus zmogljivosti s testnimi programi priča o tem, da je Core i7-6700K kos prav vsaki nalogi, in to ponavadi bistveno hitreje kot konkurenčni izdelki.

Procesor srednjega razreda – AMD A10-7800

Procesor AMD A10-7800 sodi v družino vsestranskih procesorjev z jedrom Kaveri. Omenjeni model se lahko pohvali s štirimi matematičnimi jedri, ki utripajo pri 3,5 GHz (ob obremenitvi se jim takt lahko zveča tudi do 3,9 GHz), družbo pa jim dela grafično srce AMD Radeon R7, ki so si ga AMDjevi inženirji sposodili kar pri grafičnih karticah. AMD procesorju A10-7800 namenja kar opis, da gre za procesor z dvanajstimi obdelovalnimi jedri (štiri prispeva procesor, osem pa grafika). Trenutno stanje iger in programske opreme teh trditev ne potrjuje v celoti, a rešitve, ki novo arhitekturo že podpirajo, dokazujejo njen izjemni potencial. Ne nazadnje zmore grafična sredica v najzmogljivejšem AMDjevem procesorju kar okoli 6-krat več GFLOPs kot njegov matematični del.

Grafična arhitektura Graphics Core Next (GCN) velja trenutno za eno najsodobnejših, v praksi pa se zelo dobro obnese tako v grafičnih kot osrednjih procesorjih. V modelu A10-7800 so inženirji grafični sredici nastavili delovni takt na 720 MHz in jo opremili s 512 senčilnimi enotami. To je približno toliko, kot zmorejo grafične kartice vstopnega razreda. Ob upoštevanju tega dejstva (da prihranimo 50 evrov za nakup grafične kartice) je cena procesorja ugodna. Všeč nam je funkcija nastavljanja nižje maksimalne porabe, in sicer 45 W (namesto 65 W), pri čemer je upad zmogljivosti v tem načinu presenetljivo nizek.

Cenejši procesor – Intel Pentium G3258 Anniversary Edition

Sodobni procesorji, tudi tisti z vstopnega dela ponudbe, so že prav impresivni strojčki. Dvoje jeder z razmeroma visokimi delovnimi takti namreč poskrbi, da je večina vsakdanjih nalog in opravil opravljena precej hitro, njihove šibke točke pa izpostavijo šele zahtevnejše aplikacije in igre. Čudežev od okoli polevrskega stotaka vrednih procesorjev seveda ne smemo pričakovati, zavedamo pa se, da bo večina nezahtevnih uporabnikov za ta denar zelo dobro postrežena. Uporabniki z omejenimi proračuni, ki imajo raje nekaj več računskih zmogljivosti, naj si ogledajo model Pentium G3258 Anniversary Edition. Intel je omenjeni procesor sicer predstavil že let 2014, a je model, posvečen 20. obletnici procesorja Pentium, tako uspešen, da bo njegova življenjska doba bržkone daljša od  predvidene. 3,2 GHz dvojedrnik z nizko porabo energije in dobrimi zmogljivostmi je edini model Pentium ta hip z odklenjenim množilnikom in odličen navijalec, saj lahko v pravih rokah svoje zmogljivosti (brezplačno) zveča vsaj za tretjino in se kosa s cenejšimi modeli Core i3.

Dražja grafična kartica – Radeon R9 390X

AMD se še kako zaveda, da podjetje pred rdečimi številkami rešuje predvsem prodaja grafičnih kartic. Prav zato premišljeno postavlja cene svojih grafičnih procesorjev, da so končni izdelki – grafične kartice – skoraj praviloma toliko cenejši od konkurentov, da zmagujejo v kategoriji cena/zmogljivost. Slednje je še posebej lepo vidno v višjem cenovnem razredu grafičnih kartic, kjer so Radeoni R9 390X v povprečju skoraj stotaka cenejši od konkurenčnih kartic Nvidia GeForce GTX 980. Z omenjenima grafičnima karticama bo igranje iger do ločljivosti 2560 x 1440 pik (1440p) mačji kašelj, pri čemer lahko mirne vesti pri praktično vseh igrah na trgu vklopimo skoraj vse mogoče podrobnosti in tehnologije lepšanja slike. »Konjskih« moči oziroma zmogljivosti zlepa ne zmanjka. Pri izbiri izdelovalca grafične kartice Radeon R9 390X velja nekaj več pozornosti nameniti še izbiri hladilne rešitve – kartice z večjimi ventilatorji so praviloma tudi nekoliko tišje. Izbira hitrega pomnilnika GDDR5 pa je opravljena že s strani AMDja – vse dotične kartice so namreč opremljene s kar 8 GB tega super hitrega pomnilnika. Več bi si težko želeli (ali potrebovali).

Cenejša grafična kartica – Radeon R7 360

Imate proračun le dobrih sto evrov, ki bi jih namenili za grafično kartico? Še najbolje boste svoj denar naložili, če boste kupili model Radeon R7 360, ki je tudi cenovno najdostopnejša kartica iz generacije AMD Radeonov z oznako 3xx. Njen delovni takt presega gigaherc, hitrega pomnilnika GDDR5 je dva gigabajta, v grafičnem jedru pa se gnete več kot dve milijardi tranzistorjev. Vse skupaj zadostuje za zelo posrečeno in uravnoteženo kartico. Ta se po zmogljivostih uvršča med kartici Nvidia GeForce GTX 750 in GTX 750 Ti (naše preteklo priporočilo), kar pomeni, da iz sebe iztisne ravno še dovolj zmogljivosti, da bomo ob malo bolj konservativnih nastavitvah še vedno lahko poganjali igre v polni visoki ločljivosti (1080p) ali pa v visoki ločljivosti (720p) in z vsemi grafičnimi priboljški. Malce manj všeč nam je poraba energije – ta je višja kot pri konkurentkah, a ker se na mesečnem obračunu pri grafični kartici tega ranga še vedno meri v centih, ji ne gre prav veliko zameriti. So nam pa všeč skromne zunanje mere, ki pomenijo, da lahko to kartico vgradimo tudi v manjša računalniška ohišja. Večina izdelovalcev kartico opremlja s tremi vmesniki (DVI, HDMI in DisplayPort), kar pomeni, da lahko nanjo priklopimo tudi do tri računalniške monitorje.

Pogon SSD – Samsung 850 PRO

Samsung je z družino pogonov 850 PRO odprl novo poglavje v svetu bliskovnega pomnilnika, saj modeli s to oznako vsebujejo najnovejši pomnilnik podjetja, imenovan 3D NAND. Sestavljen je iz kar 32 navpično zloženih slojev, ki omogočajo podvojeno gostoto pomnilnika, ta pa znižanje stroškov proizvodnje in še večje zmogljivosti, vzdržljivost in zanesljivost delovanja pogonov SSD. Pogon Samsung 850 PRO je vsekakor zelo hiter, saj podatke bere in zapisuje s hitrostjo okoli 500 MB/s, pri čemer nikoli ne daje vtisa, da je to zanj obremenitev. Po zaslugi priložene programske opreme pozna tudi t. i. RAPID Mode oziroma hitrejši način delovanja. Ta je sicer strojno kar požrešen, saj porabi četrtino sistemskega pomnilnika, v praksi pa nato do polne zapolnitve predpomnilnika pogon dosega hitrosti okoli 550 MB/s. Samsung 850 PRO bi zlahka uporabili tudi v strežniku, saj pogon dosega kar do 100.000 oziroma 90.000 IOPS pri naključnem branju oziroma zapisovanju podatkov in ves čas ostaja visoko odziven. Samsung se je odločil, da bo konkurentom pokazal, kaj je rekordno garancijsko jamstvo. Za model 850 PRO jamči brezhibno delovanje 10 let ali 300 prepisanih terabajtov podatkov.

Usmerjevalnik – TP-Link Archer C5

Usmerjevalnike smo nazadnje preizkušali na začetku leta 2015, tako da se nam kmalu obeta nov preizkus. Lani je naredil najboljši vtis TP-Link, ki je z dvema usmerjevalnikoma Archer dosegal najboljše rezultate. Archer C8 je dosegel solidne hitrosti, a pri merjenju dometa pometel s skorajda vso konkurenco. Edini usmerjevalnik, ki je zmogel še daljši domet, je bil njegov cenejši brat TP-Link Archer C5, ki stane okoli 100 evrov. Ta se je najslabše odrezal na najkrajši razdalji pri 2,4 GHz, a je šlo kljub temu za zelo solidne hitrosti. Na najdaljši razdalji pa je bil C5 razred zase, saj je dosegel hitrost 9,3 Mb/s, kar je približno devetkrat več kot drugi konkurenti. Večina usmerjevalnikov na tej razdalji namreč sploh ni zmogla vzpostaviti povezave, oziroma so se hitrosti gibale pod 1 Mb/s.

TP-Link je potreboval kar nekaj let, da se je z legitimnimi primerki prebil tudi v višje cenovne razrede, a mu je z modelom C5 uspelo ceno zadržati razmeroma nizko. Za 100 evrov je nemogoče dobit boljši usmerjevalnik.

Če potrebujete hitrost in domet ni prioriteta, pa je najboljša izbira Buffalo WZR-1750DHP, ki je bil najhitrejši. Buffalo je okoli 80 evrov dražji in ima krajši domet kot C5, a gre kljub temu za odličen izdelek.  

Brizgalni tiskalnik – Brother DCP-J105W

Brizgalni tiskalniki so med domačimi uporabniki daleč najbolj priljubljeni. Ti si namreč želijo razmeroma poceni napravo, pogosto z možnostjo barvnega izpisa, mnogokrat takega, da je mogoče natisniti tudi kakšno fotografijo. Samostojnih brizgalnih tiskalnikov je resnično malo, njihovo mesto so zasedle večopravilne naprave, ki zmorejo še optično branje in kopiranje. V zadnjih nekaj letih so te naprave dobile tudi nekaj dodatnih funkcij, denimo barvne zaslone, občutljive za dotik, ter možnost povezave z mobilnimi napravami.

Leta 2015 na tem področju ni bilo resnih premikov, najbolj priporočljiv tiskalnik pa je Brotherjev vstopni model DCP-J105W. Gre za preprost tiskalnik ugodno kompaktnih mer, ki ponuja solidne zmogljivosti po razumni ceni. Tiskalnik vključuje povezavo WiFi, cena izpisa je med najnižjimi v naši tabeli, hitrost pa povsem solidna.

Črno-beli laserski tiskalnik – Xerox Phaser 3052ni

Vstopni črno-beli laserski tiskalniki so naprave za uporabnike, ki ne tiskajo prevelikih količin in  potrebujejo predvsem izpis dokumentov. To so tako domači uporabniki kot majhna podjetja oziroma samostojni podjetniki. Ti tiskalniki so tudi dobra dopolnitev večjih modelov za manjše pisarne.

Na trgu se dogaja zelo malo, tudi modeli se le počasi menjavajo. Še vedno gledamo na razmerje med ceno naprave, ceno izpisa in zmogljivostmi (opremljenost, hitrost). Po našem mnenju je najboljša cenejša naprava Xeroxov Phaser 3052ni, tega smo preizkusili spomladi leta 2015.

Tiskalnik je razmeroma majhen in poceni, od takratnih 125 evrov se je do danes pocenil na manj kot sto evrov. Ponuja za to ceno zelo ugoden izpis, poleg vmesnika USB je vgrajen tudi brezžični omrežni vmesnik. Manjka le enota za tisk na obe strani, a je to glede na ceno povsem razumljivo.  

Barvni laserski tiskalnik – Ricoh Aficio SP C252DN

Po barvnih laserskih tiskalnikih že zaradi cene bolj redko posegajo domači uporabniki, prej jih najdemo v pisarniških okoljih. So dobra dopolnitev večjih, črno-belih modelov, ki jih uporabljamo zaradi res nizke cene izpisa, cenejše barvne modele pa za občasno tiskanje v barvah.

Velik preizkus teh naprav smo opravili jeseni, v novembrski številki, med trinajstimi modeli nas je najbolj prepričal Ricohov model SP C252dn. Ta ponuja predvsem nizko ceno (slabih 250 evrov), dovolj ugodno ceno izpisa in solidno opremljenost. Za zahtevnejše uporabnike morda omenimo še Okijev model ES5431dn, ki je dražji, a ponuja nižjo ceno izpisa in zelo visoko hitrost, idealno za tisk daljših dokumentov.

Projektor za hišni kino – Optoma HD90

Optoma HD90 že s svojo zunanjo podobo daje vedeti, da gre za projektor višjega cenovnega razreda. Čiste in zaobljene linije razmeroma velikega ohišja in velika leča takoj padejo v oči. Ena ključnih prednosti projektorja na sijalke LED je življenjska doba vira svetlobe – ta naj bi bila kar 20 tisoč ur oziroma praktično vso življenjsko dobo projektorja. Sijalke LED ustvarijo tudi manj toplote, zato je projektor zgolj mlačen in tišji od neposrednih konkurentov.

Projektor ob pomoči čipa DLP lahko prikaže sliko v polni visoki ločljivosti (1080p) z diagonalo do 7,7 metra. Svetilnost 1200 ANSI lumnov ga naredi idealnega za rabo v domačem kinu. Ob predvajanju vsebin najvišjih ločljivosti lahko slikovni procesor PureEngine in njegove podfunkcije, kot so UltraDetail, PureColour in PureMotion, kar izklopimo in se poigramo le z nastavitvami kontrasta in ostrine. 2D slika je v primeru zalaganja projektorja z vsebinami visoke ali polne visoke ločljivosti izjemna. Tudi predvajanje videa ali TV signala v ločljivostih 576i in 480i postreže z zelo gledljivo sliko. Kakovost prikazane 3D slike je vsekakor ena najboljših na trgu, 3D globina je na trenutke neverjetna, šumov ali drugih anomalij na sliki preprosto ni, prikaz tekočega gibanja je povsem neproblematičen.

Igralna konzola – PlayStation 4

Za nas ostaja najboljša igralna konzola PlayStation 4, ki ima zelo podobno zasnovo kot konkurent Xbox One in temelji na AMDjevi strojni platformi. Ima osemjedrni osrednji procesor, za igranje novodobnih iger pa je resnično pomembno predvsem grafično srce. PlayStation 4 ima 800 MHz grafični procesor z 18 procesnimi enotami, podprt s kar 8 GB zelo hitrega pomnilnika GDDR5. Prav velika količina hitrega pomnilnika je tista, ki naj bi konzoli zagotovila daljšo uporabno življenjsko dobo, saj bo sposobna poganjati tudi prihajajoče in grafično zahtevnejše igre. Že danes vse igre tečejo povsem gladko v polni visoki ločljivosti (1080p), a za ultra visoko ločljivost (4K) prideta prav vsak gigaherc in gigabajt. Ko smo že pri slednjih, PlayStation 4 je letos doživel manjšo osvežitev, ki mu je prinesla večji disk s podvojeno zmogljivostjo. Piko na i postavlja priloženi igralni plošček Sonyjev DualShock 4, ki je naravnost odličen. Velikost je ravno pravšnja in primerna tudi za odraslega igralca, oprijem je zelo dober.

Sony je opravil veliko delo pri osvežitvi uporabniškega vmesnika, saj ta deluje pregledneje in bolj intuitivno kot pri predhodniku, tudi novinci se bodo v njem hitro znašli. Všeč nam je bilo to, da se igre in morebitne posodobitve nalagajo v ozadju, ko brskamo po drugih vsebinah. Med glavnimi menuji si lahko ogledamo sveže novosti iz sveta PlayStation 4, se posvetimo igram ali zbirki drugih vsebin. Seveda ne manjka niti spletna trgovina PlayStation Store, kjer lahko po hitrem postopku zapravimo več deset evrov za katero izmed najnovejših iger. Na voljo je več kot ducat zanimivih naslovov. Prav tako lahko na konzolo naložimo katero od brezplačnih aplikacij, ki nam po vzoru mobilnikov še razširijo uporabnost nove igrače. Naš nasvet – dokler še lahko, si omislite starejšo različico konzole s 500 GB diskom in sto evrov nižjo ceno (299 evrov).

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki