Microsoft, kot ga (še) ne poznamo

Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Vklop

S skupino izbranih novinarjev iz vse Evrope smo se udeležili ogleda največjega Microsoftovega megapodatkovnega središča v Evropi. Na Irskem, v zahodnem delu Dublina, se razteza na površini sedmih nogometnih igrišč, kar je zadnje čase postala nekakšna merska enota za take zgradbe. Ravno ob času našega obiska so napovedali 170 milijonov evrov vredno razširitev (skupno je tako center, brez strežnikov, vreden 594 milijonov evrov), za kar se nam je kot eden izmed govornikov predstavil kar namestnik predsednika irske vlade.

Kraj podatkovnega centra je in naj bi ostal skrivnost (vsaj tako smo podpisali), celo na zunanjosti (velikanskega) poslopja ni nikjer videti, da gre za podatkovni center in/ali Microsoft. Deležni smo bili tudi res hudih varnostnih ukrepov, saj sta nas po halah s strežnikih vodila dva vodnika, vsak s svojo kodirno kartico, ki sta za odpiranje vrat uporabljala odtise vseh petih prstov.

V resnici to ne čudi, če vemo, da ta res velikanska količina strežnikov (»na desettisoče strežnikov«, kot je bilo rečeno) rabi za »oblačno« delo evropskega dela uporabnikov storitev, kot so Bing, Windows Azure, Office 365, Skydrive, Xbox Live in, da, tudi Skype. Podatki, ki jih zaupate oblačnemu Microsoftu, se shranjujejo v Dublinu, oz. vsaj upamo lahko, da se ne shranjujejo tudi (še) kje v ZDA. Microsoft ima sicer po svetu še kar nekaj takih središč (»več kot deset in manj kot 100«), med drugim tudi na Kitajskem.

Irska oz. zahodni konec Dublina sta tudi sicer priljubljena pri »oblačnih« ponudnikih, saj so v tej regiji še središča Amazona in Googla, pa verjetno še koga. Po Microsoftovih besedah je tako zaradi ugodnega podnebja, ki omogoča, da ogledano središče deluje brez dodatnega hlajenja, saj vse opravi »irski vetrc« ob pomoči nekaj vlage, ki jo po potrebi razpršijo v zrak. V začetku (leta 2009) je imelo središče tudi klimatske naprave, za vsak primer, vendar so jih leta 2011 odstranili, saj so iz množico telemetričnih podatkov ugotovili, da jih ne potrebujejo. No, resnici na ljubo je treba povedati, da ima pri izbiri lokacije gotovo zelo veliko vlogo tudi irska (davčna) zakonodaja, ki privablja tuje vlagatelje.

Dublinski podatkovni center je sicer zgrajen na podlagi četrte generacije Microsoftovi centrov. To pomeni, da je modularen, torej ga je mogoče zelo hitro in po potrebi zapolniti s strežniki. Strežniki so le delno standardni (še največkrat smo v omarah videli napise Dell), saj v njih ni elektronike, ki je strežniki navadno ne potrebujejo (vodila PCI-e, grafika itd.). Zato so manjši in jih je mogoče »sestavljati« zelo na gosto. Ob ogledu smo v posamezni strežniški omari našteli kar po 96 strežnikov. Omar pa je bilo na stotine, dobesedno. Microsoft trdi, da imajo po svetu v podatkovnih centrih več kot milijon strežnikov.

Kljub temu so ti strežniki dovolj »splošne« izdelave, da samo središče ne dosega tako visoke stopnje varčnosti, kakor se hvali konkurenca. Microsoft se pohvali, da novi del središča dosega faktor PUE 1,125. To pomeni, da za delovanje središča porabijo 12,5 % več energije, kot jo porabijo sami strežniki. To je zelo malo v primerjavi s strežniškimi centri izpred nekaj let, ki so za delovanje porabili dodatnih 100 % energije (PUE=2) in še več, vendar več kot energije porabijo centri Googla in Facebooka (hvalijo se s PUE do 1,08). Po drugi strani so Microsoftovi centri bolj vsestranski, podpirati morajo veliko več in bolj raznovrstne storitve.

Poleg Microsoftovih lastnih storitev je seveda osnova ponudbe Windows Azure, storitev, ki jo ponujajo strankam in omogoča upravljanje navideznih strojev (kar smo že mnogi vajeni s storitve Amazon EC2). Predstavitev v živo je pokazala, da je delo z navideznimi stroji enako hitro in udobno kot na Amazonu, izbira operacijskih sistemov je velika (Windows, nekaj Linuxov in celo Oracle Linux) in strojno raznolika. Poleg navideznih strojev lahko uporabnik na hitro odklika tudi neposredno zbirko SQL ali imenik (Active Directory), kar je za okenske sisteme zagotovo zelo praktično in hitro (izdelava nove zbirke SQL traja le 3 sekunde). Zanimivo, da lahko več navideznim strojem določimo avtomatsko prilagajanje zmogljivostim. Tako se lahko za servisiranje večjega prometa ob konicah avtomatsko vključi več strojev, po upadu prometa pa se stroji spet avtomatsko ugasnejo in s tem uporabniku privarčujejo nekaj denarja.

Predstavilo se nam je tudi nekaj večjih evropskih strank, ki svoje poslovanje preusmerjajo v Microsoftov »oblak«, med njimi je celo ena izmed italijanskih bank. Banka sicer pravi, da vse podatke pred pošiljanjem v oblak šifrirajo, pa vendar, je to res pametna odločitev? Navsezadnje je »oblak« v resnici le drug izraz za »računalnik nekoga drugega«. Do njega imajo včasih dostop tudi »vohuni« … Da ne govorimo o tem, da je Microsoft v primerjavi s konkurenco zelo svež ponudnik »oblaka«. Kaj se bo zgodilo, če mu posel morda ne bo stekel? V Microsoftu odgovarjajo, da so edini ponudnik, ki ima datotečni format navideznih strojev (VHD) popolnoma združljiv s tistimi, ki tečejo »doma«, na strojih v naši lokalni lasti. Če se v določenem trenutku odločimo, da nam »oblak« ni več všeč, lahko »stroje« brez težav prenesemo nazaj na svojo lokalno strojno opremo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki