Magični računalnik
Izdelovalcem večpredstavnih podaljškov počasi vendarle postaja jasno, da morajo biti njihovi izdelki pametnejši od pametnih televizorjev, saj se bodo le tako lahko obdržali na trgu. A to bo težko, saj se boljši primerki nič kaj sramežljivo spogledujejo s ceno okoli dveh stotakov, to pa je že znesek, za katerega si uporabniki lahko omislimo doplačilo za (še) pametnejši televizor.
Miniaturizacija komponent se na področju mini računalnikov v preteklosti ni najbolje obnesla, saj je bila skoraj pregovorno vedno povezana z znatnim krnjenjem procesorske moči. A ta je bila tudi potrebna, če so želeli izdelovalci v resnično majhna ohišja strpati cel računalnik. Podhranjenost procesorske moči pa je bila dobrodošla vsaj z dveh vidikov – segrevanja in porabe energije. V preteklosti so v svetu mini namiznih računalnikov oziroma nettopov kraljevali predvsem Intelovi varčni, a matematično in predvsem grafično šibki procesorji Atom, nekoliko bolje pa se je predvsem po grafični plati godilo AMDjevi platformi Fusion. A prav velike priljubljenosti med izdelovalci sistemov HTPC nikoli nista dosegla, še posebej, ker so zahtevni uporabniki, ki so želeli uživati v polni visoki ločljivosti in 3D podobah preprosto potrebovali močnejše rešitve. Še preden pa se tem posvetimo, naj zapišemo, da imajo mini računalniki še eno znatno prednost, saj navadno niso podvrženi dogovorom med Microsoftom in posameznimi izdelovalci o nameščanju posebnih različic operacijskega sistema Windows. Tako je veliko teh sistemov zaradi doseganja čim nižje cene »golih«, to pa je za okolje HTPC pravzaprav idealno, saj lahko v tak sistem namestimo katero izmed brezplačnih in odprtokodnih rešitev (več o njih v nadaljevanju).
Dvo- ali večživka?
Računalnik, ki naj bi nadomestil večpredstavnostni podaljšek in ustrezal razmeroma strogim merilom za dober domači center zabave, mora biti vsaj dvoživka. Želje uporabnikov so jasne: to naj bo majhna in poceni naprava, po možnosti naj bo še kar se da tiha, saj si v dnevni sobi ne želimo motečih zvokov ventilatorjev. A te želje se navadno izključujejo. Glede strojne zasnove so stvari omejene s tem, da mora računalnik prebavljati posnetke vseh vrst in velikosti, pri tem pa jemljemo za merilo vsebine v polni visoki ločljivosti (Full HD, 1080p), ki je danes nekakšen standard v svetu domačih kinotečnih užitkov. Kot pravi računalnikarji bomo stremeli tudi k temu, da bo tako sestavljen sistem ne le ustrezno zmogljiv, temveč tudi prilagodljiv, razširljiv in nadgradljiv – pač pripravljen na prihodnost.
Z vidika funkcionalnosti je postavitev mini računalnika v dnevno sobo še najbolj logična izbira, saj ga dejansko lahko uporabljamo tudi kot domači računalnik, omrežni strežnik vsebin, napravo za shranjevanje varnostnih kopij ter seveda kopice video in avdio vsebin ter fotografij. Z nekaj iznajdljivosti lahko takšna naprava samodejno opravlja prenose torrent datotek, deluje kot strežnik FTP itd.
Kaj izbrati?
Na trgu je kar nekaj računalniških sistemov, ki se bahajo s kratico HTPC. Tudi v Monitorju smo v preteklih številkah preizkusili vrsto teh naprav, v dobrem spominu nam, denimo, ostajata Asrockov ION ter Zotacov Zbox, ki imata seveda vrsto bližnjih konkurentov podobne zasnove, zato se pri izbiri ne gre omejiti le na omenjeni blagovni znamki.
Če se bomo sestave sistema, namenjenega užitkom v dnevni sobi, lotili sami, pa predlagamo sledenje naslednjim smernicam. Izbiramo lahko med nizkonapetostnimi procesorji iz tabora Intel ali AMD, pri čemer velja, da imajo slednji boljšo vgrajeno grafično rešitev, ki tudi v praksi postreže z boljšo sliko in predvsem več možnostmi za nastavljanje te slike, kar si v okolju domačega kina seveda želimo. Že vstopni dvojedrni modeli bodo več kot kos vsem nalogam v ciljnem okolju. Takšni sistemi seveda niso pomnilniško potratni, zato bo zadostovala že 2 GB paličica pomnilnika, če pa nameravamo s takšnim računalnikom opravljati tudi zahtevnejša opravila, mu le privoščimo vsaj 4 GB pomnilnika. Izbira plošče je odvisna od velikosti ohišja, kamor jo želimo vgraditi. V sodobno dnevno sobo sodijo majhna in elegantna mini ITX ohišja, prav takšne naj bodo tudi osnovne plošče. Večina teh danes že ima vmesnik HDMI, boljše med njimi pa tudi optični zvočni izhod. V majhna ohišja bomo navadno lahko vgradili le tanjše diske, namenjene predvsem prenosnim računalnikom. Njihovo zmogljivost izberemo glede na potrebe po prostoru (vedno je bolje imeti nekaj rezerve).
Še največ pozornosti velja nameniti izbiri procesorskega hladilnika, saj želimo, da se njegov ventilator vrti s čim manj obrati in tako povzroča kar najmanj hrupa. Na tem mestu priporočamo tudi branje našega vodnika o sestavi tihega računalnika (Monitor 1/2013).
