Tistim, ki beremo predvsem digitalno, je na spletu in mobilnih napravah namenjena cela vrsta orodij, s katerimi so zbiranje, branje in shranjevanje raznovrstnih zapisov s spleta precej olajšani. V zadnjem času se je ob ukinitvi Pocketa, najbolj znane tovrstne storitve, pojavila vrsta novih rešitev, ki ponujajo kup naprednejših zmožnosti.
Med tovrstnimi orodji je bil Pocket eden prvih, hkrati pa tudi med najbolj priljubljenimi spletnimi servisi (prvotno se je imenoval Read It Later oziroma »beri kasneje« – besedna zveza, s katero lahko danes označujemo vse tovrstne aplikacije). V zadnjih letih delovanja je bil del nabora izdelkov podjetja Mozilla, ki je sicer najbolj znano po spletnem brskalniku Firefox. Ena izmed glavnih prednosti Pocketa je bila, da je veliko ponujal že v brezplačni različici, medtem ko je za nekatere sicer zmogljivejše konkurente treba seči v žep. Žal pa so se pri Mozilli odločili, da bodo Pocket s poletjem ugasnili. Praznino, ki je ostala, pa so zelo hitro zasedli tako nekateri obstoječi konkurenti kot tudi novi produkti, vsak s svojimi prednostmi in slabostmi.
Najosnovnejši opis »beri kasneje« aplikacij bi bil, da gre za zbirko zaznamkov, spletnih povezav do zanimivih vsebin. V primerjavi z zaznamki v brskalniku (ali v katerem izmed drugih orodij za shranjevanje zaznamkov) pa mora »prava« »beri kasneje« aplikacija shraniti tudi vsebino, da je ta na voljo, tudi ko originalna vsebina mogoče izgine s spleta. Večina aplikacij vsebino na shranjenih povezavah tudi sčisti, zbriše oglase, vmesnike za navigacijo in okvirje, tako da dobimo predse članek, ki vključuje samo tisti, kar nas zanima: golo besedilo, slike in morebitne videe, poenotenega videza ne glede na vir, s katerega smo si vsebino shranili.
Ena izmed pomembnih lastnosti, ki jih ponujajo tovrstni servisi, je tudi distribucija shranjenih vsebin na različne naprave. Članek shranimo med brskanjem po spletu, preberemo ga pa doma na tablici ali e-bralniku, pri čemer je prikaz prilagojen lastnostim posamezne naprave. V idealnem primeru pa se vsebine na vse te naprave sinhronizirajo v ozadju in so na voljo tudi, če med branjem nismo povezani s spletom, zato je pomembno, da imajo tovrstne storitve tudi robusten nabor aplikacij za branje, vsaj za najpomembnejše mobilne platforme.
Poenostavljeno mora biti tudi shranjevanje vsebin. Če bi za vsak shranjeni članek morali povezavo najprej kopirati, odpreti aplikacijo in jo nato prilepiti ter shraniti na seznam, bi se večina uporabnikov hitro naveličala grajenja digitalne zbirke vsebin. Skoraj vse »beri kasneje« aplikacije zato ponujajo tudi vtičnike za spletne brskalnike, s katerim lahko vsebine shranimo samo s klikom ali z dvema, pa tudi mobilne aplikacije večinoma omogočajo, da povezavo delimo z njimi in jo takoj shranijo na seznam.
Ena od pogosto uporabljanih zmožnosti je tudi dodajanje opomb, izvlečkov in povzetkov k shranjenim vsebinam. Večina servisov omogoča, da ob članke zapišemo svoja razmišljanja, seveda pa se tudi naše opombe sinhronizirajo na vse naprave, ki jih uporabljamo. Mnogi med njimi pa ponujajo tudi naprednejšo kategorizacijo in združevanje po vsebinskih sklopih – zadnje je lahko samodejno, seveda pa lahko kategorije pri večini nastavimo tudi ročno.
Kot rečeno, praznino po ukinitvi Pocketa so hitro zasedli konkurenti, ki seveda vsi po vrsti ponujajo tudi enostaven uvoz shranjenih zaznamkov iz Pocketa (če smo si te pred ukinitvijo seveda izvozili). Na drugi strani se je pojavila tudi cela vrsta odprtokodnih projektov, ki so večinoma namenjeni poganjanju na lastnem strežniku. To zahteva sicer nekaj več tehničnega znanja, je pa zato brezplačno in nam omogoča, da aplikacijo uporabljamo tudi v primeru, ko se avtorji odločijo, da bodo nadaljnji razvoj obesili na klin.
Instapaper
Tip storitve: spletni servis
Mobilne aplikacije: iOS, Android
Ostale integracije: Kindle, Kobo, Zapier
Cena: brezplačno, premium različica 5,99 $/mesec ali 59,99 $/leto
Prednosti: Enostaven in pregleden uporabniški vmesnik, podpora za širok nabor naprav.
Slabosti: Omejena brezplačna različica.
Spletna stran: www.instapaper.com
Instapaper je bil ob Pocketu ena prvih »beri kasneje« storitev, na trgu je namreč že 17 let. Odlikuje se po enostavnem in preglednem vmesniku, ki je namenjen izključno branju, tako da je brez funkcionalnosti (oz. motenj), ki bi na kakršenkoli način okrnile bralno izkušnjo. Dolga zgodovina pomeni, da je Instapaper na voljo na širokem naboru naprav in sistemov, med katerimi seveda ne manjkata aplikaciji za Android in iOS.
Ena glavnih prednosti Instapaperja je integracija z e-bralniki. Članke, ki jih shranjujemo v Instapaperju, lahko že leta sinhroniziramo z Amazonovimi bralniki Kindle. Tako imamo na bralniku poleg knjig vedno na voljo tudi celotno knjižnico shranjenih člankov, ki jih seveda lahko beremo brez spletne povezave. Potrebujemo jo le za sinhronizacijo in prenos novih člankov – pri čemer lahko v nastavitvah izberemo, da se prenos izvede samodejno. Lastniki bralnikov Kobo so do zdaj na enak način uporabljali Pocket, od zadnje posodobitve sistemske programske opreme Kobo bralnikov pa je tudi pri teh naprava namesto Pocketa na voljo sinhronizacija z Instapaperjem. Na bralnikih s sistemom Android pa lahko seveda namestimo kar aplikacijo za to okolje.
Mobilna aplikacija je tako na Androidu kot na iOS nekoliko špartanska – vidi se, da je namenjena izključno branju, brez distrakcij. Članki se na mobilno napravo shranijo lokalno, tako da so po sinhronizaciji na voljo tudi brez povezave s spletom.
Če smo zadovoljni z enostavnim uporabniškim vmesnikom in preprostimi zmožnostmi, je Instapaper dovolj dober že v brezplačni različici. Nekatere zmožnosti, ki so pri konkurenci brezplačne, pa so tu zaklenjene in na voljo šele ob plačilu. Izpostavili bi predvsem možnost iskanja po vsebini člankov, shranjevanje arhiva člankov, tudi ko je vsebina na originalnem viru izbrisana, pa tudi dodajanje opomb k člankom – funkcionalnosti, ki bi jih naprednejši uporabniki šteli za osnovne. Ob tem s premium različico dobimo tudi pretvorbo besedila v govor (tako da lahko shranjene vsebine tudi poslušamo) in še nekatere dodatne zmožnosti.
Tudi v plačljivi različici Instapaper nekoliko zaostaja za konkurenco – manjka naprednejša kategorizacija člankov, večina konkurentov pa ponuja tudi integracijo z umetno inteligenco (UI), recimo za povzetke. Gre torej za storitev, ki je še najbliže filozofiji shrani/preberi, brez dodatkov.
Readwise Reader
Tip storitve: spletni servis
Mobilne aplikacije: iOS, Android
Ostale integracije: Readwise
Cena: 12,99 $ na mesec ali 119,88 $ na leto (brezplačen 30-dnevni preizkus)
Prednosti: Odlična podpora raziskovalnemu procesu, možnost združevanja različnih tipov dokumentov, podpora RSS.
Slabosti: Visoka cena, trenutno še v beta različici.
Spletna stran: readwise.io/read
Readwise je spletni servis, ki omogoča sinhroniziranje opomb in zapiskov ter njihovo organizacijo iz različnih virov, med katerimi ne manjkajo bralniki Kindle in Kobo, Applova knjigarna iBooks ter tudi, recimo, iz prej omenjenega Instapaperja, zapiske pa zna po urejanju sinhronizirati z beležnicami, kot je Evernote ali Notion. Readwise Reader je njihova nova storitev, ki sicer še ni na voljo samostojno, ampak samo v okviru krovne naročnine.
Readwise Reader je nadgradnja omenjenega servisa, ki zapiskom doda tudi delo (in branje, seveda) vseh vsebin, ki jih shranjujemo ob njih. Omogoča uvoz iz obstoječih platform za branje (in RSS bralnike), kot sta Instapaper in Feedly, seveda pa tudi dodajanje novih vsebin, kot smo vajeni pri ostalih »beri kasneje« servisih. Readerju se vidi, da ima svoje korenine v storitvi za urejanje zapiskov, saj je zelo integriran v osnovno okolje Readwise. Tudi vsebine, ki jih shranjujemo ob zapiskih, lahko kategoriziramo, obdelujemo in filtriramo na tisoč in en način.
Tisti, ki tovrstne servis potrebujete predvsem za branje brez distrakcij, se boste ob obilici zmožnosti verjetno malo namrščili. Čeprav se storitev imenuje »bralnik«, Readwise Reader svoje prednosti pokaže šele, ko se lotimo resnejšega raziskovanja neke tematike. Z Readerjem lahko tako združimo vse vire na določeno temo, jih opremimo z lastnimi zapiski, razlagami in dodatki ter povežemo v »snop« (Bundle), namenjen deljenju in sodelovanju z drugimi uporabniki.
Pri dokumentih nismo omejeni samo na članke in besedila. Reader je poleg shranjevanju posnetkov spletnih strani namenjen tudi shranjevanju datotek PDF, knjig ePub, enostavno lahko uvažamo pogovore s Twitterja in dodajamo videe z Youtuba, pri čemer Reader shrani tudi transkript, sestavljen iz podnapisov v videu (če so ti seveda na voljo). Poleg ročnega shranjevanja omogoča tudi samodejno dodajanje vsebin prek protokola RSS, tako da nadomesti tudi bralnik RSS, kot je Feedly. Seveda so vse zmožnosti, kar se tiče kategorizacije in dodajanja opomb, na voljo tudi v tem delu aplikacije.
Ena od odlik Readerja (ali pa glavni minus, za nekatere) je integracija umetne inteligence v sam proces. Ghostreader, kot so poimenovali integracijo z UI, samodejno kategorizira shranjene vsebine, po želji pa naredi tudi povzetek shranjenega. Za naprednejše poizvedbe omogoča tudi integracijo z OpenAI, kar pa seveda pomeni dodatne stroške.
Uporaba Readwise Readerja namreč ni poceni. Po 30-dnevnem preizkusnem obdobju znaša naročnika na ReadWise slabih 120 dolarjev letno, kar je tudi v primerjavi s plačljivo konkurenco precej. Zanj se bodo zato odločali predvsem tisti, ki bodo uporabljali naprednejše zmožnosti, ki jih ponuja, predvsem pri bolj poglobljenem raziskovanju posameznih tematik, saj je na tem področju odličen. Za zdaj pa pri Readwisu ne načrtujejo ločene (in cenejše) storitve samo za shranjevanje in branje.
Wallabag
Tip storitve: spletni servis ali namestitev na lastni strežnik
Mobilne aplikacije: iOS, Android
Ostale integracije: Kindle, Kobo, PocketBook, veliko dodatnih integracij zunanjih razvijalcev
Cena: brezplačno (namestitev na lastni strežnik), 4 € za 3 mesece ali 11 € na leto (spletni servis)
Prednosti: Možnost lastne namestitve, ugodna cena, podpora za širok nabor naprav.
Slabosti: zastarel uporabniški vmesnik.
Spletna stran: wallabag.org/ in wallabag.it/en/
Wallabag je starosta med »beri kasneje« aplikacijami pri odprtokodnih rešitvah, saj je na voljo že več kot desetletje. V začetku se je aplikacija imenovala Poche (fr. žep), zaradi česar si je avtor nakopal tudi pismo Pocketovih (angl. žep) odvetnikov, ki mu je sledilo preimenovanje v Wallabag, po wallabyjih, avstralskih vrečarjih, podobnih kenguruju. Asociacija na žep je tako ostala, ime pa je bilo pravno sprejemljivo tudi za pred kratkim ugaslega komercialnega konkurenta.
Wallabag je torej »žep« za vsebine, ki jih najdemo na spletu. Podobno kot Instapaper je namenjen branju brez motenj, s tem pa se nabor zmožnosti v bistvu že konča. Wallabag spletne vsebine obdela za lažje branje, odstrani balast in ohrani samo besedilo in relevantne slike. Vsebine lahko vanj uvozimo iz drugih servisov ali pa jih dodajamo prek vtičnika za spletni brskalnik (na voljo je za vse bolj ali manj znane brskalnike) oziroma prek menija za deljenje, če uporabljamo katero izmed mobilnih aplikacij.
Množina je tukaj na mestu, saj je mobilnih aplikacij precej. Poleg »uradnih« aplikacij za Android in iOS imamo namreč možnost, da članke beremo v katerikoli aplikaciji, ki podpira RSS, saj Wallabag strežnik za shranjene članke kreira vir RSS, ki celotno vsebino člankov posreduje bralniku RSS. Uporabniki naprav Kobo imajo na voljo aplikacijo, ki Wallabag integrira z omenjenimi napravami, podobno pa velja tudi za bralnike PocketBook in Kindle, a za zadnje le, če so odklenjeni, saj Amazon v osnovi ne podpira nameščanja dodatnih aplikacij na svoje bralnike.
Ko pogledamo nabor podprtih naprav in okolij, se Wallabagu vidi, da gre v osnovi za zelo geekovski projekt. Različni razvijalci so namreč razvili aplikacije za okolje Gnome, za urejevalnik besedil Emacs, shranjene članke lahko beremo kar v ukazni vrstici različnih terminalov ter e-beležnicah, kot sta Logseq in Obsidian … Različnih bolj ali manj uporabnih integracij je res veliko.
Da gre v osnovi za projekt razvijalcev, ne oblikovalcev, pa se vidi pri uporabniškem vmesniku. Spletna aplikacija po videzu deluje nekoliko zastarelo. Podobno velja tudi za večino mobilnih in drugih aplikacij ter integracij. Vmesnik pa je, čeprav ne najlepši, pregleden, minimalističen in funkcionalen. Omogoča enostavno upravljanje shranjenih vsebin in njihovo kategorizacijo.
Prednost Wallabaga je tudi, da ga lahko namestimo na lastni strežnik in smo na ta način povsem neodvisni od morebitnih muh ponudnika. Namestitev v okolju Docker je za tiste, ki se v tem že nekoliko znajdejo, enostavna, aplikacija sama pa za delovanje ne zahteva zmogljivejše strojne opreme.
Če potrebujemo karseda širok nabor podprtih naprav, je Wallabag pravzaprav brez konkurence. Če pa si želimo malo sodobnejši videz aplikacij ter tudi kakšno napredno funkcionalnost, kot je integracija UI, pa se bo treba ozreti po drugih orodjih.
Karakeep
Tip storitve: spletni servis ali namestitev na lastni strežnik
Mobilne aplikacije: iOS, Android
Ostale integracije: /
Cena: brezplačno (namestitev na lastni strežnik), 4 $ na mesec (spletni servis, trenutno imajo čakalno vrsto, mogoč brezplačni preizkus)
Prednosti: Sodoben uporabniški vmesnik, smiselno umeščena UI, podpora različnim tipom dokumentov.
Slabosti: Nedodelane mobilne aplikacije, počasno delovanje ob velikem številu shranjenih zapisov.
Spletna stran: karakeep.app/
Karakeep je med vsemi novimi odprtokodnimi projekti, ki so se pojavili ob napovedi, da bodo pri Pocketu ugasnili luč, požel daleč največ pozornosti. Projekt je bil v začetku imenovan Hoarder, a so se morali preimenovati zaradi spora o imenu.
Kot je bilo razvidno iz originalnega imena aplikacije, je Karakeep namenjen kopičenju takšnih in drugačnih vsebin, ki jih najdemo na spletu. Podpira shranjevanje spletnih strani, dokumentov PDF, slik in videov (pri čemer pri zadnjih shrani samo povezavo do videa) ter tudi lastnih zapisov v besedilni obliki. Nastavimo lahko, da poleg povezave do strani znotraj aplikacije shrani tudi vsebino (in jo obdela, da je lažje berljiva, podobno kot ostale tovrstne storitve), shraniti pa zna tudi zaslonski posnetek in posnetek PDF shranjene strani, tako da je vsaka shranjena stran na voljo v različnih formatih, tudi ko morebitni original izgine s spleta.
V naslednjem koraku Karakeep vključi umetnointeligenčna orodja (lahko lokalno ali pa v navezi z OpenAI), ki za vsak shranjeni zapis naredi povzetek, doda smiselne kategorije in uredi ostale podatke. Vse to se zgodi samodejno, ko shranimo dokument v Karakeep, in je tudi osnova za zmogljiv, a kar se strojne opreme v ozadju tiče dokaj zahteven iskalnik.
Ena večjih slabosti Karakeepa je namreč ravno v tem, da potrebujemo dokaj zmogljivo zaledje, če ga želimo poganjati sami. Avtorji sicer pripravljajo tudi spletno storitev, ki bo uporabnikom na voljo za mesečno naročnino, a je v času pisanja čakalna vrsta polna, tako da nismo mogli preizkusiti, kako deluje oblačna različica. Če je namreč v zbirki veliko število zapisov (na primer nekaj tisoč), si operacije, ki jih želimo izvajati na večjem številu zapisov (recimo, da želimo vse članke z določeno ključno besedo dodati v svojo kategorijo), vzamejo kar precej časa.
Druga slabost Karakeepa sta mobilni aplikaciji za iOS in Android. Ti sta sicer na videz dovršeni, uporaba je enostavna, manjka pa jima ključna funkcionalnost za tovrstne servise: članke lahko beremo le, če smo povezani s Karakeepovim strežnikom ali spletno storitvijo, saj še ne podpirata zmožnosti, da bi članke shranili na napravo in jih brali brez spletne povezave. Avtor sicer obljublja, da bo to zmožnost dodal v kratkem, a hkrati tudi priznava, da mu razvoj mobilnih aplikacij ni najbolj blizu, zato večino pozornosti posveča strežniškemu in spletnemu delu aplikacije.
Karakeep je v zelo kratkem času postal zrel izdelek, ki dokazuje, da se lahko tudi brezplačni odprtokodni projekti kosajo s plačljivimi storitvami. Ko bodo avtorji odpravili še pomanjkljivosti mobilnih aplikacij, pa bo smiselno tudi plačevanje dokaj ugodne naročnine na spletno rešitev – če se seveda ne boste raje odločili za namestitev na lastni strežnik.
Readeck
Tip storitve: namestitev na lastni strežnik
Mobilne aplikacije: Android, iOS (rešitve zunanjih razvijalcev)
Ostale integracije: /
Cena: brezplačno (namestitev na lastni strežnik)
Prednosti: Sodoben uporabniški vmesnik, izvoz v format ePub.
Slabosti: Ni še uradnih mobilnih aplikacij, na voljo samo kot rešitev za lastni strežnik.
Spletna stran: readeck.org/en/
Readeck je še en v vrsti odprtokodnih projektov, ki so se pojavili po zatonu Pocketa. V primerjavi s Karakeepom pa se je avtor odločil za povsem drugačen pristop – Readeck je v prvi vrsti namenjen branju, medtem ko drugih dodatnih zmožnosti, recimo integracije z umetnointeligenčnimi orodji, nima in jih tudi noče imeti.
Namestiti ga moramo na lastni strežnik (spletne rešitve za zdaj avtor ne ponuja), gre pa za dokaj preprosto aplikacijo, ki nima požrešnih strojnih zahtev. Če primerjamo Readeck z Wallabagom, že takoj opazimo, da gre za oblikovno precej bolj dovršeno storitev in tudi po zmožnosti ponuja nekoliko več. Možnosti za kategorizacijo člankov je dovolj, vsakemu zapisu lahko namreč pripisujemo oznake in jih združujemo v kolekcije. Iskalnik indeksira vse zapise tudi po vsebini, tako da hitro najdemo tiste, ki jih iščemo.
Poleg člankov in slik lahko Readeck shranjuje tudi povezave do videov, pri čemer na podlagi podnapisov izdela transkripte shranjenih videoposnetkov in tudi te indeksira z iskalnikom. V vseh shranjenih zapisih lahko označimo posamezne dele besedila in jih shranjujemo ločeno kot opombe, tako da ponuja tudi osnovno podporo raziskovanju na podlagi shranjenih vsebin.
Readeck ima vtičnike za shranjevanje vsebin za Chrome in Firefox, za zdaj pa avtor še ne razvija mobilnih aplikacij. Namesto njega so vskočili zunanji razvijalci, tako da je vseeno na voljo aplikacija za iOS (ki se imenuje kar Readeck) in Android (za to okolje sta celo dve – ReadeckApp in Eckart). V praksi se vse tri aplikacije obnesejo dobro, edino pri obeh aplikacijah za okolje Android bi izpostavili, da je uporabniški vmesnik namenjen telefonom, ne tablicam. V obeh okoljih lahko prek menija za deljenje tudi shranjujemo članke, vse pa delujejo tudi brez spletne povezave, ko se enkrat sinhronizirajo s strežnikom.
Podpore e-bralnikom so se pri Readecku lotili nekoliko drugače od vseh ostalih servisov. Članke lahko posamezno ali več skupaj izvozimo kot datoteko ePub in jo prenesemo na bralnik (npr. prek spletnega brskalnika na bralniku ali s prenosom datoteke), strežnik pa vse shranjene zapise ponuja tudi v obliki vira OPDS. Ta je standard, ki ga podpira veliko e-bralnikov in tudi aplikacij za branje e-knjig in e-stripov.
Četudi gre za nov projekt, je Readeck že zelo dodelana rešitev za vse, ki tovrstne storitve v prvi vrsti uporabljamo za branje. Avtor je sicer že izpostavil, da naprednejših zmožnosti, kot je integracija UI, ne bo dodajal, saj jih šteje za balast, poleg tega pa ima tudi (verjetno upravičene) zadržke do zasebnosti tovrstnih integracij.
Čeprav je konec Pocketa pri uporabnikih storitve izzval nemalo jeze in razočaranja (podobno kot pred leti, ko je Google ugasnil Google Reader), je na njegovem pogorišču zrasla cela vrsta novih storitev, velike večje pozornosti pa so deležne tudi obstoječe rešitve, ki so več kot uspešno nadomestile in presegle Mozillin spletni žep. Večinoma vse podpirajo tudi uvoz varnostne kopije iz Pocketa, tako da se lahko, takoj ko ustvarimo račun ali namestimo strežnik, nemudoma potopimo v branje.
Alternative
Poleg preizkušenih rešitev jih je na voljo še cela vrsta, ki jih lahko uporabimo kot »beri kasneje« aplikacijo. Večina med njimi je sicer v prvi vrsti namenjena predvsem shranjevanju in delu z zaznamki, je pa med aplikacijami za zaznamke in branje precej prekrivanja, tako da marsikatera bolj ali manj dobro podpira oboje.
• BookStack (www.bookstackapp.com/): Odprtokodna platforma za organizacijo zaznamkov in zapiskov v obliki wiki zbirke znanja.
• CollectRead (collectread.com): Shranjevanje vsebin za kasnejše branje z umetnointeligenčnimi priporočili in arhiviranjem člankov.
• GoodLinks (goodlinks.app): Aplikacija za iOS in macOS za enostavno zajemanje spletnih vsebin in zapisov v obliki Markdown.
• Linkding (linkding.link/): Preprost upravitelj zaznamkov z oznakami in iskanjem.
• Linkwarden (linkwarden.app/): Zmogljiva rešitev za shranjevanje in delo z zaznamki, ki podpira tudi shranjevanje in branje člankov ter ostalih zapisov.
• Matter (getmatter.app): Platforma za shranjevanje člankov z naprednimi zmožnostmi, kot so priporočila in deljenje med uporabniki (samo iOS).
• Pinboard (pinboard.in): Minimalistična in zanesljiva spletna stran za shranjevanje zaznamkov, priljubljena med zahtevnejšimi uporabniki zaradi hitrosti in preprostosti.
• Pinry (pinry.github.io/pinry/): Odprtokodni upravitelj zaznamkov, zasnovan kot Pinterest, osredotočen na organizacijo vsebin, bogatih s slikami.
• Raindrop.io (raindrop.io): Oblačna storitev za upravljanje zaznamkov z naprednimi zmožnostmi organizacije ter oznak in sinhronizacijo med napravami.
• Shiori (github.com/go-shiori/shiori): Upravitelj zaznamkov s podporo oznakam, z branjem člankov in s preprostim uporabniškim vmesnikom.
