Ključavnica z napako
Na test smo dobili pametno ključavnico in ta je kot nalašč za tiste, ki izgubljajo ključe ali imajo v lasti apartmaje. Namesto lovljenja s ključi si lahko preprosto pošiljamo kode, domači pa tako in tako vstopijo s prstnim odtisom. Realna izkušnja je bila precej drugačna od oglasnih napovedi.
Marsikdo se ob omembi pametnih ključavnic počuti nelagodno, saj več pameti in elektronike na prvi pogled težko pomeni več varnosti. Strašljive zgodbe o ljudeh, ki so ob izpadu električne energije ostali zaklenjeni v hišah brez ogrevanja, s spuščenimi električnimi žaluzijami in z zaklenjenimi ključavnicami, so večinoma zgolj to – strašljive zgodbe. Večina teh naprav ima zasilne mehanizme, ki premostijo izpade napajanja. A vendarle, kitajska pametna ključavnica na vhodnih vratih?
Preizkusili smo pametno ključavnico ToucA51 in vmesnik za Wi-Fi z imenom WifiBox 3, ki ju izdeluje znani kitajski proizvajalec WELOCK. Vmesnika za Wi-Fi v resnici ne potrebujemo za vsakdanjo uporabo, temveč zgolj za odklepanje na daljavo.
Ključavnica je videti precej drugače od klasičnih cilindričnih. Na zunanji strani ima masiven črn ročaj, na katerem sta številčnica za vnos kode in čitalnik prstnih odtisov. Ko je ključavnica zaklenjena, se črni ročaj vrti v prazno, ko pa odklenemo, zgrabi notranji vložek. Tedaj ga lahko obrnemo in vstopimo. Na notranji strani je približno pol manjša srebrna bunka, ki v vseh primerih omogoča odklep. V stanovanje se ne moremo zakleniti niti po pomoti niti če zmanjka napajanja. Cilinder je klasičen, ključavnica pa ima nastavljivo dolžino in jo lahko namestimo v praktično vsa vrata.
Vgradnja
Usposobitev pametnih ključavnic sestoji iz dveh zelo različnih delov. Ključavnico je treba fizično vgraditi v vrata, česar se bo verjetno vsak računalnikar bolj bal kakor drugega dela, ki obsega njeno programsko nastavitev in povezavo. Izkazalo se je, da to sploh ni res. Tudi brez ključavničarskega znanja je vgradnja zares preprosta. Ključavnica ToucA51 sede v običajna vrata. Pri odprtih vratih je treba na strani s ključem odstraniti en vijak, pa že lahko iz njih potegnemo klasično cilindrsko ključavnico. Vgradnja pametne ključavnice je mačji kašelj, ki vzame morda 15 minut, če to počnemo prvič. Tudi vse potrebno orodje je v priloženo paketu, resda bolj v Ikea velikosti (mali ključ, zgolj nastavek izvijača itd.).
Naslednji korak je še vstavitev treh baterij AAA, ki ključavnici niso priložene in jih bo treba kupiti. Za vstavitev baterij moramo odstraniti kovinsko srajčko, ki je pričvrščena z enim vijakom, nato pa zgolj odmaknemo silikonski panel, vstavimo baterije in panel privijačimo nazaj. Postopek traja manj kot pet minut, kar je pravzaprav nujno, saj je deklarirana življenjska doba baterij v ključavnici pol leta. Kako dolgo zdržijo v praksi, nismo mogli preizkusiti zaradi pomanjkanja časa. Če se na tej točki vprašamo, kaj storiti, če se baterije izpraznijo (na kar nas ključavnica pravočasno opozori, a vendarle), je odgovor preprost – zamenjati jih je treba. Brez napajanja ključavnica ne deluje, zato bodo vrata ostala zaklenjena. Ta problem vse pametne ključavnice, tudi ToucA51, rešujejo s priklopom USB-C pod pokrovom, ki je dostopen z zunanje strani vrat (a je treba odvijačiti kovinsko srajčko) in kamor lahko priključimo vir napetosti (power bank).
Konfiguracija
Povsem druga pesem pa je programska nastavitev pametne ključavnice. Na izposojeni opremi se jugoslovanskega načina »Najprej sestavimo oziroma poženimo, navodila bomo brali ob eksploziji« ne gremo. In res so navodila nadvse zabavna, zapisana v polomljeni angleščini (»When the gateway signal indicator show green means gateway connect successful«), a večidel vsaj razumljiva. A to je bil šele začetek Sizifovih muk.
Najprej smo se lotili vmesnika WifiBox 3. Na njem je zapisana koda QR in ta nas odpelje na welockovo spletno stran, ki ponudi prenos aplikacije WELOCK prek Play Stora (ali App Stora za iOS). Že prvi zagon aplikacije ne vliva zaupanja, saj se je treba registrirati s telefonsko številko, na katero bojda prejmemo potrditveno kodo. Preizkusili smo dve telefonski številki pri dveh operaterjih, pa esemes nikoli ni prispel. K sreči aplikacija omogoča tudi registracijo z elektronskim naslovom, kamor smo kodo hitro dobili. To še zdaleč ni edina storitev, katere esemesi ne pripotujejo v Slovenijo, a predstavljate si lahko, da bi to že marsikoga odvrnilo od nadaljnjega preizkušanja, kaj šele uporabe nečesa tako varnostnega, kot je ključavnica. Nas ni.
WifiBox 3 nima baterij, temveč za delovanje ves čas potrebuje napajanje prek USB-C. S spletom ga lahko povežemo prek kabla UTP (ki je celo priložen, resda v dolžini zgolj en meter, a vendarle) oziroma prek brezžičnega omrežja. Podrobnosti omrežja (ime, geslo) vnesemo prek aplikacije WELOCK, ki prepozna WifiBox 3 ob prvem vklopu in se z njim poveže.
Varnost
Na prvi pogled se zdi, da je pametna ključavnica manj varna od klasične, saj omogoča bistveno več načinov dostopa (s kodo, prstnim odtisom, kartico RFID, prek aplikacije). Prav tako obstaja pomislek o hekerskih vdorih, saj se načelno vse pametne naprave tako ali drugače dajo 'shekati', gre le za vprašanje časa, znanja in sredstev. Dasiravno pisec teh vrstic nisem ključavničar ali poklicni vlomilec, bi si upal trditi, da uporaba pametne ključavnice ne poslabša varnosti, razlogov pa je več.
Fundamentalni razlog, da pametnih ključavnic ne gre enačiti s šifriranjem na internetu, ki mora biti absolutno matematično varno, je preprost. Pametne ključavnice morajo ščititi pred fizičnimi vlomilci, ki morajo biti na pravem mestu ob pravem času, ne pa pred vsemi hekerji tega sveta. Drugi razlog je povsem fizični, saj se zunanji del pametne ključavnice v zaklenjenem stanju zgolj vrti v prazno. Nikjer ni nobenega vzvoda ali odprtine, kjer bi lahko fizično napadli ključavnico, zato je čisto klasično vanje vlomiti težje.
Še dva razloga pa sta povezana z navadami ljudi. Pametne ključavnice odpravijo potrebo po posojanju ključev ali puščanju pod predpražnikom, kar je tvegano početje. Ljudem, ki potrebujejo dostop, ga preprosto dodelimo in po potrebi prekličemo, lahko celo na daljavo. Če pa bodo zlikovci na vsak način želeli vdreti, jih niti najboljša ključavnica ne bo ustavila, če je poleg veliko okno ali pa garažna vrata. Z varnostjo si torej ne gre preveč beliti glave, saj je zanjo zadovoljivo poskrbljeno.
V praksi je povezava grozovito nestabilna. WifiBox ima tri velike in svetle ledice (modro, rdečo in zeleno), zato ga vsekakor ne nameščajte v spalnico, ki kažejo njegov status. Ko je povezan z Wi-Fi, sveti zelena, sicer rdeča. Med preizkušanjem se je povezava konstantno prekinjala, pa četudi je stal centimetre od brezžičnega usmerjevalnika. Včasih je bil potreben ponovni zagon, drugič se je ponovno povezal sam čez nekaj minut. Vzroka za nestabilno delovanje nismo odkrili, tudi na internetu ni bilo najti nobenih pojasnil. Pomagala ni niti nadgradnja firmwara, ki smo se je kljub nestabilni povezavi kot zadnji ukrep pogumno lotili (in preživeli). Velika črna pika.
Z aplikacijo WELOCK lahko povežemo tudi samo ključavnico, saj je tako njeno upravljanje bistveno enostavnejše. Če imamo WifiBox 3, ki služi kot prehod (gateway), jo lahko uporabljamo prek interneta, sicer pa iz bližine prek bluetootha. Za uspešno povezavo moramo poskenirati kodo QR na ključavnici in jo tako spariti s telefonom, ki jo prepozna prek bluetootha, nato pa še vpisati osemmestno kodo, ki je vgravirana na delu, ki je v vratih. Verjetno je logično, da vsakdo najprej preizkusi ključavnico in jo nastavi, preden jo fizično vgradi v vrata, a vseeno si moramo zamisliti situacijo, ko bi storili drugače.
Ključavnica in aplikacija sta se izkazali za katastrofalno kombinacijo, ki nam je kljub nečloveškim naporom ni uspelo rešiti. V tretjem poskusu se je aplikacija vendarle povezala s ključavnico, a je nismo mogli upravljati z vsemi funkcijami. Prek aplikacije je bilo moč odkleniti ključavnico in si ogledati zgodovino odklepov ter tudi ponastaviti vse nastavitve, a nič zares uporabnega.
Aplikacija je namenjena lažjemu vnašanju novih uporabnikov, določanju kod, prstnih odtisov, začasnih kod, registraciji čipov RFID (v paketu dobimo tri, ki so prav simpatične velikosti) ter seveda brisanju vseh teh vnosov. Ničesar od tega ni bilo mogoče storiti, ker je aplikacija vedno izpisala kriptično obvestilo o potrebni posodobitvi firmwara. (»The firmware version of the lock cylinder does not supprot this operation, try to upgrade and then operate.«) Nikjer v aplikaciji ni bilo mogoče nagraditi programske opreme ključavnice, ampak zgolj vmesnika WifiBox 3, kar pa ni pomagalo. Na internetu je o podobni napaki pisal samo en uporabnik pod nekim kratkim posnetkom na Youtubu (YouTube Shorts), a ni dobil zadovoljivega odgovora. Po dveh dneh preizkušanja vseh možnosti, od ponastavitve, ponovnega zagona do spremembe administratorskega gesla fizično na ključavnici, smo obupali. Aplikacija ni želela sodelovati s ključavnico, pa sploh še nismo omenjali nepreglednega uporabniškega vmesnika. Aplikacija ima vse, a na neintuitivnih mestih.
Obvoz obstaja, a je milo rečeno neugoden. Vse nastavitve lahko izvedemo tudi neposredno na ključavnici. To gre nekako takole. Za spremembo administratorskega gesla je treba pritisniti tipko 0, dvakrat tipko s ključavnico, vpisati staro geslo, pritisniti tipko s ključavnico, vpisati novo geslo, še enkrat pritisniti tipko s ključavnico, in spet vpisati novo geslo. Podobne kombinacije omogočajo tudi vnos novih uporabnikov, njihovih prstnih odtisov ali registracijo kartic RFID. Naprednih možnosti, kot je dodajanje časovno omejenih dostopov za goste, pa se tako ne da uporabiti. In to je škoda, tako ogromna škoda, da lahko ključavnico označimo kot neuporabno.
Žal, ker sicer ključavnica (teoretično) ponuja veliko dobrodošlih funkcij. Če bi o njeni fizični odpornosti še lahko razpravljali, saj bržkone ni slabša od klasičnih ključavnic, so druge funkcije uporabne. Odklenemo jo lahko s prstnim odtisom, da se nikoli ne bomo zaklenili ven, s kodo ali priloženimi karticami RFID. Kode ali kartice so lahko časovno omejene, kar je idealno za apartmaje ali pa če želimo komu, denimo serviserju, omogočiti dostop, ko nas ni doma. V aplikaciji si lahko ogledamo tudi zgodovino odklepov, torej ali so vsi družinski člani ponoči prispeli domov oziroma kdo je zadnji hodil po hiši. Odklep na daljavo pa lahko pride prav v izrednih razmerah. Še več, prek interneta jo je mogoče povezati tudi s pametnimi napravami, kot je Amazonova Alexa, pa lahko ključavnico odklenemo kar z glasovnim ukazom. A vse iz tega odstavka je teorija, ki v praksi ni delovala.
Torej?
O ključavnici težko podamo poročilo o uporabi, ker se do nje sploh nismo prebili. Medtem ko ima na papirju izjemne lastnosti in kopico prikladnih funkcij, je uporabniška izkušnja še svetlobna leta daleč od zadovoljive, kaj šele izvrstne. Ne gre le za smešno prevedena navodila (slovenskih tako in tako ni), temveč tudi za nepregledno aplikacijo, ki za povrhu s ključavnico sploh ni hotela sodelovati. Pametni vmesnik pa je bil tako nestabilen, da bi se nanj težko zanesli, razen morda za lightshow rdeče in zelene barve.
Pametne ključavnice - splošna ideja da, konkretna absolutno ne. Tehnologija obeta, izvedba pa šepa. In to pri izdelku, kjer prostora za površnost absolutno ni.
Razkritje: Proizvajalec je avtorju pred testom sporočil, da lahko ključavnico brezplačno obdrži.
WELOCK ToucA51 in Wifibox 3
pametna ključavnica in vmesnik Wi-Fi
Kje: www.welock.com/monitorTouca51
Cena: 119 EUR (kupon VD50), Wifibox 3 99 EUR.
Za: V teoriji bogate funkcionalnosti in varnost.
Proti: Slaba navodila, nepregleden uporabniški vmesnik, nestabilnost vmesnika, nedelovanje ključavnice s proizvajalčevo aplikacijo.
