Katedrale brez zvonov
V svetu, ki diha v ritmu električnih impulzov, so podatkovni centri postali svetišča sodobne družbe. V njih ni molitev, temveč transakcije. Ni poslikanih stekel, temveč svetlobni podpis notranjosti krojijo LED-sijalke. V njih se ne časti bogov, temveč informacije. In kljub tej navidezni veličini, kljub milijardam (podatkov in evrov), ki tečejo skozi njihove optične žile, nekaj »ne štima«. Nekaj temeljnega, tihega, a nezanemarljivega. Kaj je torej danes narobe s podatkovnimi centri?
Najprej: energetska lakota. Podatkovni centri so digitalne zveri, ki nikoli ne spijo. Porabijo okoli dva odstotka svetovne električne energije – več kot nekatere države. Urjenje enega samega modela umetne inteligence lahko porabi več energije kot gospodinjstvo v desetih letih. In vendar smo to sprejeli kot nujno zlo. V imenu napredka. A vprašajmo se: je vsaka informacija vredna energije, ki jo njena priprava porabi? Je vsak video, vsaka slika mačke, vsak klik vreden toplote, ki jo podatkovni center ustvari in odda v okolje?
Nadalje: lokacijska nevidnost. Kje so naši podatki? V katerem mestu? V kateri državi? Podatkovni centri so postali tihi kolonialisti: gradijo se tam, kjer je elektrika poceni, zakonodaja ohlapna in ljudje »nemočni«. Islandija, Švedska, Dubaj, Singapur. Ste kdaj pomislili, kaj pomeni, da vaš digitalni jaz prebiva na tujem? Kdo ima nad njim resnični nadzor? Kdo odloča o njegovem dostopu, obstoju, izbrisu?
Potem je tu še: socialna nevidnost. Ko gledamo podatkovne centre, zremo v arhitekturo prihodnosti – hladno, kovinsko, brez obrazov. Toda znotraj nje ni ljudi. Le strežniki, kabli, hladilne omare, brezprekinitvena napajanja ... Skrbniki jih večinoma upravljajo na daljavo. Varnostniki so neopazni. Ostali delavci redki. To niso mesta, to so stroji, ki so pogoltnili mesto. Kako lahko ustvarjamo prihodnost človeštva brez človeške prisotnosti?
In tisto, kar me zares močno moti: neskončna rast brez premisleka. Umetna inteligenca, internet stvari, metaverzum – vsak nov tehnološki val zahteva več prostora za hrambo in obdelavo podatkov, več strežnikov, več hlajenja. A infrastruktura ni neomejena. Planet se segreva, električna omrežja se sesuvajo pod bremeni, naravni viri se tanjšajo. Uporabniki vidimo oblak, sistem pa v resnici temelji na jeklu, betonu, bakru, optičnih vlaknih in vodovodnih ceveh. In če ni premora, če ni načrta za skromnost, sledi zlom.
Kaj je torej narobe s podatkovnimi centri? Ne, to ni njihova tehnologija. Težava je naša ideologija. Naš odnos do njih. Gradimo jih kot templje prihodnosti, a pozabljamo, da tudi templji potrebujejo etiko, ravnovesje, pomen …
Morda potrebujemo manj podatkovnih centrov – in več podatkovnega smisla. Manj podatkov – in več razumevanja. Morda je prihodnost infrastrukture v tem, da postane manjša, bolj človeška, bolj v sozvočju s svetom, v katerem še vedno živimo. Če hočemo, da podatkovni centri ne bodo metafora civilizacijskega pohlepa, temveč orodje za zrelo digitalno družbo, moramo ukrepati večplastno, predvsem pa si prizadevati za kulturo zmernosti. Razvijalci, podjetja in uporabniki moramo prevzeti svoj del odgovornosti. Ne potrebujemo vedno višje ločljivosti, vedno več funkcij, vedno več podatkov ... Potrebujemo več smisla.
