Kako nastane nov časopis?

Če o tem ne veš skoraj nič, zelo enostavno.

Če nimaš podjetja, ki bi ga izdajalo, ga je treba pač ustanoviti. Drobiž za ustanovni kapital (l. 1991!) vzameš iz denarnice, denar za dejanski zagon podjetja si izposodiš. Potem potrebuješ urednika. Ali ima kaj poprejšnjih uredniških ali vsaj avtorskih izkušenj, pravzaprav ni važno, ceneje in enostavneje je tudi, če mu lahko naprtiš še direktorovanje, tudi za to so izkušnje povsem nepomembne: če je bister, bo že znal!

Nato pokličeš nekaj prijateljev, ki naj bi obvladali tematiko revije, in jih, če o tem niso sami prepričani, pregovoriš, da znajo tudi pisati. Potem jih predaš uredniku, urednik ponovi postopek z nekaj svojimi prijatelji in problem avtorjev je rešen.

Znanka je vešča lektoriranja. Krasno, še ena težava manj. Za pripravo izdelka potrebuješ še oblikovalca in ilustratorja. Tu imaš izjemoma srečo in na podlagi znančevega priporočila naletiš na dva golobrada profesionalca. Oblikovalec poskrbi za podjetje, ki bo skrbelo za prelom besedil, še dogovor s tiskarno in distributerjem, pa smo revijalni založniki!

Natanko tako je nastajala prva številka Monitorja. Banalen in neposreden povod zanjo je bilo "nekorektno poročanje" tedaj edine slovenske računalniške revije o (ne)prihodu operacijskega sistema MS Windows 3.0 na slovenski trg (pravzaprav je bil ta trg takrat še Jugoslovanski). Ker sva bila dva izmed prihodnjih ustanoviteljev vpletena v prodajo tovrstne programske opreme, sva bila zato malce jezna, ko pa se je v tej reviji malo kasneje še zelo podražil oglasni prostor, nama je bilo dovolj. Poiskala sva še nekaj nezadovoljnežev in projekt, ki je opisan zgoraj, se je začel.

Ekipa

Monitorjevega založnika Pasadeno d.o.o. so poleti 1991 ustanovili Borut Rismal, Andrej Klemenc, Matjaž Lenassi, Miloš Umek, Borut Hrobat in Janez Vidmar. Do izida prve številke je bil odgovorni urednik in direktor podjetja Borut Hrobat, po izidu je direktorovanje prepustil Andreju Klemencu, Samo Kuščer pa je od njega prevzel mesto odgovornega urednika. Pod oblikovanje prve številke se je podpisal Iztok Lovrič, za ilustracije je poskrbel Roman Peklaj, prelom pa je bil zaupan Sergiju Foškiju, ki ga je z drugo številko zamenjal Marko Pentek. Prvi tehnični urednik je bil Zvone Kukec, za oglasno trženje je od druge številke naprej skrbel Tomaž Zajc, za lekturo pa še danes skrbi Dora Mali. Brez prispevka vseh njih ne bi prišli nikamor. Hvala!

Po teoriji podobnih zadev se lotiš priprave poslovnega načrta. To hkrati pomeni, da se lahko izkaže, da je preveč tvegano, da bi se s človeškimi in finančnimi viri, ki so na voljo, spustil v tak posel. Ker o teoriji nismo imeli pojma, smo se takemu tveganju vešče izognili. Nastanek Monitorja je to teorijo pač ignoriral.

Še najbolj podoben poslovnemu načrtu je dokument, ki sem ga zapisal poleti 1991. Njegovo jedro sestavlja časovni razpored, kdo mora kaj postoriti in kdaj, poleg pa najdemo tudi sklep, da bomo iz prihodkov vedno najprej poravnali obveznosti do avtorjev. Dandanes ne tako samoumevna praksa.

Pred izidom prve prave številke smo v 14.000 izvodih na šestih straneh izdali njeno napoved in jo potem po pošti razposlali potencialnim naročnikom. V luči današnje zakonodaje o zaščiti osebnih podatkov raje ne vem, kako smo prišli do njihovih naslovov. Kakorkoli že, rezultat je bil odličen: posledica te poteze je bila, da smo do izida prve številke Monitorja imeli več kot 500 naročnikov!

Druga zelo uspešna uvodna akcija je bila zabava ob izidu prve številke (prve izvode Monitorja so nam iz tiskarne dostavili tik pred začetkom prireditve). Imeli smo uvodni govor, modno revijo in rock koncert, hrane in pijače ni zmanjkalo, nekje proti koncu zabave pa je nekdo ugotovil, da je datum izida palindrom: 19.9.1991. Morda je Monitorju prav to prineslo srečo.

Z izdelkom, čeprav s(m)o se vsi akterji zelo potrudili in dali vse od sebe, nismo imeli take sreče kot z rezultati uvodnega marketinga. Časovnega razporeda smo se sicer precej natančno držali in tako zadeli predvideni datum izida, imam pa doma izvod prve številke Monitorja, v katerega sem si približno do polovice označeval vse nesmisle in jezikovne napake. Naprej nisem zmogel, mi je šlo preveč na jok. Na srečo večina bralcev ni bila tako stroga.

Za drugo številko Monitorja se je v dobršni meri zamenjala avtorska, uredniška ekipa, pa tudi produkcijska ekipa. Urednikovanje je začasno, za štirinajst let, prevzel nov odgovorni urednik, ki se je takoj posvetil dvigu kakovosti izdelka. In takoj tudi ukinil začetno incestno povezanost oglaševalcev in ustanoviteljev revije. Ena od posledic nove organizacije je bila ta, da nas je bilo kar nekaj, ki smo zadnji teden pred oddajo v tiskarno (zamudili smo za dva tedna) preživeli kar v pisarni, v kateri smo gostovali: v službo smo prišli v ponedeljek, nekateri so odšli domov v četrtek, drugi v petek. Z naslednjo številko so zadeve že precej bolj tekle.

Lepi časi.

Andrej Klemenc je bil v letih 1991 do 1996 direktor Pasadene d.o.o., izdajatelja Monitorja.