Enotni evropski digitalni trg
Evropska komisija je objavila strategijo, s katero nameravajo v naslednjih letih poenotiti digitalni trg v Evropski uniji. Z njo zasledujejo več ciljev, med katerimi so enak dostop do digitalnih vsebin za vse članice, poenotenje davka na dodano vrednost, znižanje poštnin in zmanjševanje administrativnih ovir za prosto digitalno trgovanje. Komplet ukrepov ne prinaša le koristi za potrošnike, temveč tudi spodbuja konkurenčnost, predvsem proti globalnim, zlasti ameriškim ponudnikom. Po ocenah EU naj bi strategija prispevala kar 415 milijard evrov letno in ustvarila 3,8 milijona novih delovnih mest. Lepo se sliši, toda do uresničitve je še daleč, pot do ciljev je nedorečena, prav tako pa se zdi, da so ob všečnih trditvah vse premalo analizirali morebitne posledice.
Resnici na ljubo je bil že skrajni čas, da se v Evropi na področju digitalnega trgovanja nekaj zgane. Kljub temu da že lep čas živimo tako rekoč v isti ekonomski skupnosti, so razlike med posameznimi članicami še vedno pogosto tolikšne, kot so bile pred združitvijo. Tu še kako pride prav trditev, da v resnici obstaja Evropa dveh ali celo treh hitrosti.
Lep primer je že prastara delitev trga ponudnikov digitalnih vsebin, zlasti filmov in TV-programov, na regije ali države, kjer ima vsaka lahko svojo ceno, storitve pa povrhu niso dosegljive vsem. Na slabšem so potrošniki v manjših državah, na primer pri nas, kjer so storitve dražje, če so sploh na voljo. Nova uredba naj bi to povsem odpravila.
Drugi vidik neurejenosti digitalnega trga je različna politika posameznih držav pri davkih na dodano vrednost. V zadnjih letih so predvsem v državah z večjo gospodarsko krizo davek pošteno dvignili in ustvarili razlike, zaradi katerih so kupci še bolj stremeli k nakupovanju v tujini, da so na koncu ugotovili, da bodo prihranjeno vsoto porabili za poštnino. Evropska komisija napoveduje, da bo to popravila.
Razdrobljenost trga pomeni, da so podjetja, zlasti trgovska, zaradi administrativnih ovir in velikosti posameznega trga precej manj konkurenčna, gledano z globalnega zornega kota. Res je, da uvoz iz držav zunaj EU ni zanimiv zaradi carin in potnih stroškov, toda globalisti so itak že prisotni v EU, kjer zlahka pometajo z manjšimi ponudniki. Enotni trg naj bi to izboljšal in dodal krila »domačim« ponudnikom.
Vseh 16 alinej predstavljene strategije zveni zelo spodbudno, celo navdušujoče, toda skoraj nikjer ne piše, kako bodo do želenega cilja prišli, še manj pa, kdaj. Prav tako ni objavljene nobene ocene, kakšne posledice bodo spremembe imele, tako na ponudbo kot lokalne ekonomije. Zdi se, kot da je Evropska komisija potegnila zajca iz klobuka, kot da predlagani ukrepi prinašajo samo med in mleko.
Vzemimo samo trg digitalnih vsebin. Razdelitev na posamezne države in trge je nosilcem avtorskih pravic doslej vsekakor prinašala večji zaslužek. Naivno bi bilo razmišljati, da bodo zaradi »večjega« trga zdaj cene znižali. Prej nasprotno, če bo EU zahteval enoten nastop v vseh članicah, se utegnejo nekatere storitve celo podražiti, predvsem tam, kjer resnične konkurence ni.
Prav tako ni jasno, kako misli EU opraviti s poglavjem davkov in poštnin. Davki so po sedanjih pogodbah v domenah posameznih držav in nič ne kaže, da bi to zlahka spremenili, sploh dokler bodo nekatere države krpale konec s koncem, da bi preživele. Prav tako ni jasno, kako lahko EU vpliva na cene poštnih pošiljk, saj je to bolj ali manj prepuščeno prostemu trgu in dejanskim stroškom prevoza.
Vprašljiva je tudi trditev, da bo enotni trg sprostil trgovanje v EU, zlasti malih podjetij, ki se zdaj najraje tega niso lotila zaradi številnih administrativnih ovir in povezanih stroškov za poslovanjem na tujem. Boljši pogoji bodo namreč tudi za velike, globalne ponudnike, ki si lahko z dodatnimi sprostitvami omejitev še bolj podredijo trg, zlasti z logistične plati. Vsi pa vemo, da velikani najbolje obvladajo prav digitalno (računalniško) plat trgovanja.
Ob splošnem odobravanju javnosti je do predloga strategije tudi precej zadržanih, celo kritikov. Ne toliko vsebine ukrepov kot izvedljivosti. Zavedati se moramo, da morajo predlogi šele prestati razpravo v pristojnih evropskih organih, za kar bi po nekaterih ocenah lahko porabili tja do tri leta. Nato pa še okoli dve leti, da bi ukrepe pretopili v lokalne zakone. Kako pa se bo v teh treh do petih letih spremenil trg? Bodo ukrepi tedaj sploh koristili?
EU v preteklosti tudi ni bia vselej najbolj verodostojea glede časovnih okvirev. Poglejmo le ukrepe, povezane s stroški telefonskega gostovanja, kjer so na pritisk lobijev prvotne načrte spremenili in postopek podaljšali. Nekateri tudi poudarjajo, daiz globalnega zornega kota ukrepi sploh ne pomenijo koraka naprej ali inovacijo, temveč zgolj slednje ameriškim in zdaj že tudi azijskim standardom. Če njihovo sprejemanje traja toliko časa, bi bili lahko vsaj nekoliko bolj inovativni, drznejši, mar ne?
Na koncu se bomo morali tudi sprijazniti, da lokalna ekonomija ne bo mogla več temeljiti na preprodaji stvari. Na globalnem evropskem trgu za kaj takega kmalu ne bo več prostora. Za preživetj, bo treba proizvajati, šele nato prodajati.
