Digitalno zlato, ki to ni
Ko se takole lotevam pisanja kolumne o kriptovalutah, sem pobrskal po starih številkah in ugotovil, da sem to nazadnje počel februarja 2018. Zakaj tedaj? Decembra 2017 se je balon kriptovalut razpočil in februarja je bil bitcoin namesto 20.000 dolarjev vreden le še pol toliko. Štiri leta pozneje je priložnost enaka, saj smo sredi puščanja balona, ki traja že šest mesecev. Kaj novega bi sploh še lahko povedal?
tare napovedi je zabavno brati, ker običajno bolj ali manj zgrešijo. Februarja 2018 sicer nisem napovedoval, koliko časa bo trajala takratna kriptozima, temveč sem se zadovoljil z ugotovitvijo, da dno določi čas in ne globina. To se je potrdilo, saj je bitcoin z 20.000 dolarji v manj kot dveh mesecih zgrmel za polovico, potem pa je še vse leto taval do dobrih 3.000 dolarjev decembra 2018. Tam je ostal skorajda pribit pol leta, preden so se vlagatelji odločili, da je vreden nakupa. A tudi nato je šlo navzgor počasi. Odločilen je bil čas, ne globina.
Takratni vrh smo presegli šele konec decembra 2020, odtlej pa smo šli še trikrat više. Ni trajalo 13 let, kolikor je od padca leta 2000 za pobiranje potreboval Nasdaq. A to pot ne bomo premetavali številk, temveč bomo razmislili o neodvisnosti bitcoina. Sprva pionirji kriptovalut, kasneje pa vsi zagovorniki so redno izpostavljali, da gre za neodvisne hranilce vrednosti, nekakšno digitalno zlato, na katero ne morejo vplivati centri moči. Bitcoin je neodvisen, kriptovalute so prihodnost, tam smo varni pred državo in eksternimi šoki, tja se velja skriti med najhujšimi pretresi. Izkazalo se je, da to ni res.
Prvič, na bitcoin centralne banke resda ne morejo neposredno vplivati, lahko pa ga posredno precej zamajajo. Ko je Kitajska lani jeseni v celoti in popolnoma prepovedala kriptovalute, torej vse dejavnosti, vključno s trgovanjem, z rudarjenjem in s transakcijami, to ni nikogar zares presenetilo. Že osem let pred tem je Kitajska napovedala regulacijo, leta 2017 je prepovedala javne ponudbe žetonov (ICO), junija lani pa procesiranje teh transakcij. A vsakokrat se je trg kriptovalut stresel in vsaj začasno pristal niže. Različne omejitve sprejemajo tudi druge države, in sicer segajo od popolnih prepovedi do omejitev rudarjenja. Čim večja je država, bolj to trg občuti.
Drugič, kriptovalute so vzpostavile tudi nove, lastne centre moči. Dasiravno so jih dolgo časa slavili kot utelešenje demokratičnosti in anonimnosti, je resničnost drugačna. Lanska raziskava NBER (National Bureau of Economic Research) je pokazala, da je premoženje v bitcoinu zelo skoncentrirano. Največ 10.000 posameznikov si lasti več kot tretjino bitcoinov v obtoku, precej verjetno pa je skupina ljudi še manjša, ker ima lahko vsakdo v lasti več denarnic. To pomeni, da ima manj kot odstotek uporabnikov v lasti tretjino vsega premoženja. Thomas Piketty je v knjigi Kapital v 21. stoletju izračunal, da ima v ZDA najbogatejši odstotek ljudi v lasti tretjino premoženja, v Evropi pa četrtino. Bitcoin torej ni čisto nič bolj demokratičen od konvencionalnega monetarnega sistema. Pri rudarjih je položaj še bolj koncentriran, saj 0,1 odstotka ljudi obvladuje več kot polovico rudarske moči.
Morda so kriptovalute digitalne, zagotovo pa niso zlato. Zdaj ko smo to ugotovili, kriptovalute štafetno palico novega digitalnega zlata predajajo NFT, novi digitalni Mona Lizi.
To niso abstraktne skrbi. Že leta 2013 smo videli prvi dokumentirani primer manipulacije trga kriptovalut, ki je povzročila rast s 150 dolarjev na 1.000. Tudi v letu 2017, tik pred predzadnjim zlomom, lahko vsaj polovico rasti pripišemo organizirani manipulaciji cene, ki jo je izvedel en posameznik, so pokazali na Univerzi v Austinu.
Seveda niso vsi premiki cen posledica manipulacij. Trg vseeno obstaja, na njem je na milijone igralcev z različnimi ozadji, zmožnostmi, cilji in sposobnosti. Pokazali so, da bitcoin ne more biti digitalno zlato, ki bi prevzelo vlogo varnega zatočišča v turbulentnih časih. Od novega leta namreč leti drvi k tlom vse: vrednost denarja (inflacija), delnice, obveznice in kriptovalute. Kdor je pričakoval, da se lahko umakne v zadnje in prevedri nevihto na borznih trgih, se je zmotil. Kriptovalute niso odlepljene od realnosti in konvencionalnosti, temveč so zelo vpete vanju. Bitcoin je od novembra izgubil dve tretjini vrednosti, ameriški borzni indeks S&P 500 pa dobrih 20 odstotkov. Trpele so tudi obveznice, ki so v ZDA zdrsnile za 10 odstotkov. In pravo zlato? Novembra lani je začelo rasti s 1.850 dolarjev do 2.000 marca letos, odtlej pa je zdrsnilo nazaj na 1.850 dolarjev na unčo.
Skratka, ko je na trgu panika, ko gre vse k vragu, kriptovalute niso nobena izjema. Zaradi svoje volatilnosti in nereguliranosti so v resnici še bolj nagnjene k ekstremom. Navsezadnje z njimi trgujejo ljudje, ki imajo enake psihološke značilnosti ne glede na vrsto dobrine, s katero poskušajo obogateti. Morda so kriptovalute digitalne, zagotovo pa niso zlato. Zdaj ko smo to ugotovili, kriptovalute štafetno palico novega digitalnega zlata predajajo NFT, novi digitalni Mona Lizi.
Po drugi strani pa – pošteno priznajmo –, medtem ko kritiki že desetletje bitcoinu in kriptovalutam očitamo neuporabnost, so se te še po vsakem pretresu pobrale in presegle prejšnje vrhove. Številni so z njimi zelo lepo zaslužili, nekateri celo obogateli. A enako velja tudi za druge naložbene razrede.
