Objavljeno: 1.2.2006 22:02 | Avtor: Peter Gedei | Monitor Januar 2006 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi

Canon EOS 5D

Canonov najnovejši izdelek je bil pravzaprav že dlje časa pričakovan, saj je bilo doslej mogoče kupiti le dva profesionalna fotoaparata 1Ds in 1Ds Mark II s tipalom velikosti formata leica, ki pa sta bila seveda zelo draga. Z novim modelom 5D so zapolnili vrzel med modeloma 1Ds in 20D, a to seveda ne pomeni, da fotoaparat ni dovolj zmogljiv za najtežje preizkušnje.

Telo fotoaparata je kovinsko in silno robustno, morda nekoliko preveliko in z 915 grami malce pretežko, a kljub temu odlično leži v roki. Navzven je aparat zelo podoben modelu 20D, z enako razporejenimi tipkami in vrtljivimi gumbi. Razlika je le v levem, s katerim izbiramo načine fotografiranja. Avtomatik, kot so na primer portret, šport in podobno, ne bomo našli, na voljo pa je nova nastavitev C, s katero prikličemo svoje nastavitve. Takoj tudi opazimo, da v fotoaparat ni vgrajena bliskavica, prav tako manjka pomožna lučka za ostrenje v slabših svetlobnih razmerah. Na zadnji strani zdaj kraljuje velik 2,5-palčni zaslon LCD z ločljivostjo 230.000 pik. Uporablja se ga enako kot predhodnika, enostavno in pregledno.

Zelo malo sprememb je doživel fotografski del. Pomembnejša novost je možnost točkovnega merjenja svetlobe, zmanjšali pa so število slik na sekundo s 5 na 3, a povečali medpomnilnik, ki lahko zdaj v seriji obdela 60 slik formata JPG in 17 slik formata RAW. Najnižjo vrednost ISO lahko nastavimo na vrednost 50.

Največja sprememba je v elektronskem delu fotoaparata. Že pogled skozi okular nam pove, da gre za drugačen fotoaparat. Osrčje sistema je namreč tipalo CMOS z ločljivostjo 12,8 milijona pik v velikosti formata leica, malce manj kot 36 × 24 milimetrov. Zanimivo, da je to drugačno tipalo kot pri 1Ds Mark II. Fotocelica meri 8,2 mikrometra, kar je mikrometer več kot pri zmogljivejšem modelu in za kar 2,7 mikrometra več kot v tipalu Nikonovega D2X. Tako velika fotocelica ima seveda prednost pred manjšimi, saj se manj pregreva, ker zajema več signala, to pa pomeni manj šuma in večji dinamični razpon. Pri krajših ekspozicijah je bil šum tudi pri ISO 3200 sprejemljiv in dokaj neznaten, a tega ne moremo trditi za daljše ekspozicije, kjer je bila sprejemljiva kakovost med ISO 1250 in 1600. Nastavljanje digitalnega dela poteka prek že ustaljenih menujev. Dodane so le prednastavitve ostrine, kontrasta, barvne nasičenosti in zamika, lahko pa jih tudi prirejamo po svojih željah. Ostrino lahko nastavljamo v osmih, druge nastavitve pa v devetih korakih.

Pri tako velikem tipalu goriščnice objektivov ostajajo enake, saj ni nobenega faktorja povečave, kar pride še posebno prav pri širokokotnih objektivih. Vendar hitro opazimo vse slabosti objektivov, predvsem kotno deformacijo, saj svetloba pada skozi vso površino leč in ne le skozi osrednji del, kot je v navadi pri fotoaparatih z manjšim tipalom. Za vrhunski posnetek je zato nujno kupiti zelo kakovostne objektive, vendar nas fotoaparat nagradi z natančno globinsko ostrino, odlično mehkostjo posnetka in brez digitalnih pridihov, za kar ima zasluge tudi elektronika.

O delovanju fotoaparata bi težko našli žal besedo, a treba se je zavedati, da ne ponuja tako visokih hitrosti, kot jih dosegajo fotoreporterski profesionalni fotoaparati. A poklicnim fotografom niti ni namenjen. Načeloma mu do vrhunskosti manjka le ohišje z membranskimi tipkami, ki so odporne proti vremenskim vplivom, saj so potencialni kupci prav naravoslovni fotografi in seveda vsi, ki se jim zdita pomembna velika povečava in vrhunska kakovost posnetka.

Canon EOS 5D