Blagoslov in prekletstvo podatkov
Podjetja se pripravljajo na podatkovno gnano gospodarstvo, posamezniki pa na podatkovno gnano družbo. Poplava oziroma kar razmah podatkov, ki smo jima priča v zadnjih letih, nista nujno dobra. Podatki niso le novodobna nafta, so tudi breme, o čemer se lahko iz dneva v dan prepričajo podjetja, ki poskušajo zbrati in obdelati vse, kar jim pride pod roke (beri: v različne sisteme). Da bo ta naloga v naslednjih mesecih in letih še precej zahtevnejša, bo poskrbela nova evropska splošna uredba o zaščiti osebnih podatkov (GDPR), ki bo upravljavcem in obdelovalcem osebnih podatkov precej pristrigla peruti. Doslej ti namreč uporabnikom niso kaj prida razkrivali, za kakšne namene obdelujejo njihove podatke ali pa jih celo preprodajajo tretjim osebam – z njihovo privolitvijo ali brez nje. Oziroma so bile slednje globoko skrite med tisoči vrsticami drobnega besedila o pogojih rabe, ki jih praktično nihče ne prebere – drugače bi ljudje bržkone uporabljali le še peščico (odprtokodnih) aplikacij.
A s podatki je križ. Čim več jih je, tem težje jih je obvlad(ov)ati; čim manj jih je, tem bolj je verjetno, da nekaj manjka. Podatki so tudi strošek. Vse ima namreč svojo ceno – tako pridobivanje, hramba, obdelava kot tudi zaščita, ki se sicer le redkeje omenja v navezi s prvimi tremi. Logično je, da želijo podjetja z obdelavo podatkov priti do informacij, s katerimi bodo ustvarjala zaslužek – bodisi ponudila boljše storitve in uporabniške izkušnje ali pa razvila izdelek, ki nam bo pisan na kožo in ga bomo (naj)verjetneje kupili prej kot konkurenčni izdelek – tudi če bo nekoliko dražji. Na posel se pač gleda in se ga meri skozi številke.
Vedno bolj vsenavzoča zbiranje in analiza podatkov nas morata dejansko skrbeti. Posebej mlade in vse, ki povsem nekritično puščajo v internetu velikanske količine podatkov. Rovarjenje proti državnim organom, ekstremistične težnje ali morebitni rasistični izpadi na spletnih forumih in v družabnih omrežjih bodo v prihodnje poskrbeli, da bo marsikdo samo ponižno sklonil glavo, ko mu bo na mejni kontroli zavrnjen vstop v posamezno državo. Nezdrav življenjski slog in hvalisanje z neodgovornim početjem bo marsikoga stalo službe, saj bo delodajalec preprosto zagnal poizvedbo o potencialem kandidatu, kadrovik v obliki aplikacije, podprte z umetno inteligenco, pa prižgal rdečo luč, še preden bi kandidat lahko zajel sapo in se začel opravičevati v slogu »mladost je norost«.
Ljudje žal postajamo podatkovno opredeljeni subjekti. S pomočjo senzorjev in podatkov, ki jih ti o nas sporočajo na vsakem koraku (telefon, pametna ura ali zapestnica), nam lahko državni organi ali pa hekerji sledijo vedno in povsod. Zasebnost je šla po zlu. V podatkovni družbi se bo razvila nova kultura, prednosti in slabosti rabe (osebnih) podatkov v različne namene pa bodo postale še bolj ekstremne. Ob pomoči različnih statistik in algoritmov je že danes mogoče manipulirati z ljudmi in še huje bo. Bojim se, da bo, podobno kot v svetu informacijske varnosti, izobraževanje in ozaveščanje edina pot do zavednih in bolje informiranih podatkovnih državljanov. Vsi drugi bodo le lahka tarča.
