WiMax : Slovenija = 0 : 1
Od tehnologije WiMax je Slovenija upravičeno pričakovala veliko, saj naša geografska lega in bogato razgibani tereni predstavljajo idealen poligon za razvoj tehnologij, ki bi brezžično dosegla tudi najbolj ruralna območja, kamor tudi leta 2009 žice ne sežejo. Vendar WiMax v Sloveniji še zdaleč ni zmagal, izgubil je boj, še preden ga je dobro začel.
Prvo licenco za uporabo tehnologije WiMax in njenega frekvenčnega spektra je agencija APEK dodelila podjetju Incotel, a se to pri postavljanju omrežja ni izkazalo, zato mu je bila licenca tudi odvzeta. Na novem razpisu (leta 2006) sta licenci pridobila Telekom Slovenije in manj znano podjetje Tok Telekomunikacije. Prvi je začel s testno fazo in postavil nekaj baznih postaj, a kmalu ugotovil, da mu obstoječe žične rešitve (celotno omrežje) in hčerinsko podjetje, posvečeno delu z mobilnimi tehnologijami, ponujata dovolj veliko alternativo, da WiMax preprosto pozabi.
In podjetje Tok Telekomunikacije je ostalo osamljeno na tem področju. Nekaj pompa in par baznih postaj tudi tu ni zadostovalo za upanje na sprejetje s strani uporabnikov. Nekateri so že ob dodelitvi licence bili mnenja, da gre le za krinko in da Tok Telekomunikacije licenco dejansko kupuje za nezanega tujega naročnika, ki bi na ta način elegantno vstopil na trg širokopasovnega dostopa do interneta. Pa ga ni bilo ...
Zdaj je prepozno, da bi še lahko upali o uveljavitvi tehnologije WiMax pri nas, saj je že mobilno omrežje v zadnjih dveh generacijah občutno napredovalo in ponuja relativno visoke pretočne hitrosti, vsaj v smeri k uporabniku. Če bodo mobilni operaterji v prihodnje dobili tudi del spektra, ki je trenutno namenjen analogni TV, pa bo ta za zdaj še alternativa postala kar glavni način širokopasovnega dostopa na ruralnih območjih. Nižje frekvence namreč obljubljajo daljše domete in boljšo pokritost s signalom znotraj stavb. Zdi se, da je WiMax v Sloveniji dokončno premagan.
