Upravljajmo z lahkoto
Število namiznih in prenosnih računalnikov se navadno v krajevnih omrežjih povečuje in ne zmanjšuje. Že če imamo več kot kakšnih pet takih "enot", lahko njihovo upravljanje postane mučno. Še posebej, ko gre za varnost računalniških omrežij, pa moramo biti sistemski upravitelji čim bolj učinkoviti. Pri tem nam obilno pomagajo nadzorne konzole izdelovalcev varnostnih rešitev.
Zamislite si samo deljenje ene mape ali tiskalnika na enem izmed računalnikov. Uporabnike, ki imajo dostop do teh virov, moramo ročno vnašati med "krajevne uporabnike" na vsakem izmed teh računalnikov, ki delijo svoje vire. Pri varnostnih rešitvah je stvar na moč podobna. Protivirusne definicije, vzorci in pravila naj bi bili enakomerno in takoj, ko se pojavijo nadgradnje, distribuirani po celotnem omrežju, ki ga nadzorujemo. Malo namreč koristi zaščita, ki se neke nove nevarnosti še ne zaveda.
Upravljanje varnostnih rešitev v okoljih, ki so večja od nekaj deset uporabnikov, lahko postane nadležno opravilo. Da, res lahko nastavimo, da se posodobitve protivirusnih definicij in programov sprožajo samodejno, vendar pa nismo nikoli prepričani, ali se je vse izvedlo, kot smo nastavili, torej da ni prišlo do napak pri dostopu do strežnikov ali pri osveževanju programa na posameznem računalniku ali pa, da uporabnik ni morda (namenoma) onemogočil samodejnega posodabljanja oziroma celo odstranil zaščito.
V takih primerih podjetja, ki ponujajo varnostno programsko opremo, praviloma ponujajo svojim strankam tudi posebno nadzorno konzolo, poseben nadzorni center. Z njim torej sistemski upravitelji dobimo ključen nadzor nad tem, kaj se dogaja s kupljeno varnostno rešitvijo po posameznih računalnikih v omrežju, kateri računalniki so zaščiteni, kateri ne, dobimo pa tudi pregled nad razpoložljivostjo prostih licenc.
Nadaljevanje članka si lahko preberete na sledeči povezavi:
