Stiskamo, stiskamo - test HTC U12+

Tempo izdajanja novih telefonov bo letos počasnejši, je pred nedavnim sporočilo podjetje HTC, nekoč vodilno na področju pametnih telefonov. Letos naj bi tako splavili le en res zmogljiv telefon in kot kaže bo to U12+, ki ga imamo trenutno v rokah. Če jih le ne bo premamilo in bosta luč sveta ugledala še kaka U12 ali U12 Light.

Novinec meri v najvišji razred, to nam da vedeti že odlično ohišje. Bolj ali manj vsa površina telefona je steklena (kar telefonom zaradi krhkosti štejemo v slabo, vendar je žal običajno), okoli telefona je speljan aluminijast pas. Zadnja stranica je prijetno zaobljena, telefon v roki res lepo stoji. Je za malenkost debelejši od nekaterih bližjih konkurentov, a nas to med uporabo ni zmotilo. Po velikosti sodi med večje telefone, diagonala zaslona meri šest palcev, robov je res malo, kot zanimivost velja omeniti, da telefon nima zadnje čase tako priljubljene »ifonovske« zareze. Vendar pa zaslon ni zakrivljen, kot denimo pri Samsungovih vrhunskih modelih Galaxy S.

Na desni strani imamo tri tipke, ki to pravzaprav niso. Namesto fizičnih tipk so tam namreč vgradili tipkam podobne izbokline, ki so le občutljive na dotik in se ne premikajo. Podobno, kot je to urejeno na iPhonih s tipko »Home«, se tudi tu telefon ob uporabi teh tipk s pomočjo vgrajenega motorčka rahlo strese. Žal je občutek slabši kot pri Applu - tam hitro pozabimo, da se tipka ne premika, tu pa je to vse preveč očitno.

Na spodnji strani je vmesnik USB-C, zaman pa bomo iskali klasični izhod za slušalke (priložene pa so take, ki sedejo v USB-C). Velja omeniti, da je telefon tudi vodotesen in odporen na prah (po standardu IP68).

Stiskanje!

Od svojega predhodnika U11 je novi model podedoval zanimivo in nenavadno možnost interakcije – stiskanje. Telefon ima v stranice vgrajena tipala in zazna, ko ga v roki stisnemo, kar so pri HTCju vgradili tudi v Googlov zadnji telefon Pixel. Telefon zazna navaden stisk, daljši stisk in dvojno tapkanje s prstom, prepozna pa tudi, da ga držimo v roki (in takrat ne ugasne zaslona).

Dvojno tapkanje je namenjeno palcu, privzeto na ta način vklopimo možnost enoročnega dela. To pomeni, da se namizje telefona zmanjša za kako četrtino, da lažje dosežemo cel zaslon s prstom ene roke. Ta pomanjšan del se prestavi glede na stran, na kateri smo izvedli tapkanje, torej deluje enako dobro tako pri uporabi v levi kot v desni roki.

Kratki stisk, dolgi stisk in "tapkanje".

Pri stisku moramo najprej nastaviti, s kakšno močjo želimo stiskati. Sami smo pristali nekje na začetni tretjini lestvice, težko si predstavljamo, kdo bi želel telefon tako močno stiskati, da bi si nastavil zadnjih nekaj nivojev. Privzeto se stiskanje uporablja za zagon fotoaparata, a lahko to tudi spremenimo in stiskanje povežemo s čim drugim, denimo za zagon katerekoli nameščene aplikacije ali za množico vgrajenih funkcij. To je vsekakor dobrodošlo, saj denimo pri omenjenem Pixlu te možnosti ni.

Enako velja tudi za dolgi stisk – z njim zaženemo poljubno aplikacijo ali kako drugo sistemsko funkcijo. Sami smo, denimo, na ta dolgi stisk obesili zajem zaslonske slike, kdo drug bi morda tja raje vpregel kaj drugega.

Težava s stiskanjem je povsem stvar navade – stiskanje povsem trdega objekta v rokah enostavno ni prijetno, vsaj po našem mnenju ne. Lahko si sicer nastavimo bolj občutljive stranice (torej da potrebujemo manjšo silo za sprožitev), a se je že pri naši srednji vrednosti prepogosto dogajalo, da smo aplikacijo nehote zagnali. To je že druga težava - med drugim se nam je to dogajalo, ko smo telefon potisnili v žep kavbojk, pa takrat, ko smo telefon pridržali in vanj vtikali polnilni kabel.

Še manj prijazen je daljši stisk, pri katerem smo se kar težko navadili, kako močno in točno koliko časa moramo pridržati stranice. Včasih smo prehitro spustili in sprožili predolgi stisk, včasih pa smo pridržali trenutek predolgo in nam je telefon prikazal sporočilo, češ, ali želimo sprožiti akcijo, ali smo se morda zmotili. Ideja je sicer zanimiva in verjamemo, da se bo marsikdo na to možnost tudi privadil, a nekako se nismo otresli občutka, da gre za novost, ki nima neke resne prihodnosti.

Na različne stiske lahko "obesimo" karkoli.

Ostalo - pričakovano

Strojna zasnova telefona je odlična, v uporabi je Snapdragon 845, procesor, ki bije v vseh letošnjih vrhunskih telefonih. Zraven je 6 GB pomnilnika, za podatke imamo 64 GB prostora, podprte so tudi pomnilniške kartice MicroSD. Na preizkusu hitrosti se je telefon odlično izkazal, tudi med uporabo je jasno, da gre za zelo zmogljiv telefon. Akumulator ima zmogljivost 3500 mAh, kar je primerljivo s konkurenco te velikosti.

Dvojni fotoaparat na zadnji strani je med boljšimi, solidno se odnese tudi fotoaparat na prednji strani, ki je tudi dvojni. Fotoaparat na zadnji strani ponuja tako optično stabilizacijo slike kot dvakratni optični zum (en objektiv skrbi za navadni kot zajema, drugi pa za ožji kot, oziroma daljši zum). Telefon ima vgrajena odlična stereo zvočnika, ki ponujata dober zvok tudi pri nekoliko višjih glasnostih.

Pri zaslonu bi si želeli uporabo tehnologije OLED, kar ponuja kar nekaj resnejših konkurentov. Vgrajen zaslon LCD je sicer zelo dober, ponuja visoko ločljivost in solidne barve, a vseeno je očitno, da je prihodnost v tehnologiji OLED. Zanimivo, da pri HTCju zaslonu vseeno dodali možnost »Always On«, ko se tudi takrat, ko telefon ni v rabi, na zaslonu bledo vidijo ura in sistemska sporočila.

U12+ je odlična naprava, ki ponuja hitro strojno opremo in zelo kakovosten fotoaparat v odličnem ohišju. Pri HTCju se trudijo z zanimivimi novostmi, predvsem opisano stisljivostjo, a jim pri tem ni povsem uspelo. Bolj koristna sta zelo dobra zvočnika, čeprav bo pri prodaji te naprave ključno vprašanje, koliko prepoznavnosti danes še premore HTC.

HTC U12+

Hitrost delovanja: 9

Kakovost izdelave: 9

Prodaja: Operaterji.

Cena: 770 EUR.

Za: Kakovost izdelave, dobra zvočnika, fotoaparat, zaznava oprijema...

Proti: ... ki ni dovolj izpopolnjena, slabe stranske tipke, zaslon LCD (in ne OLED).