Linux na Mednarodni vesoljski postaji
Prejšnji teden je Fundacija Linux ponosno objavila novico, da se je NASA na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) odločila zamenjati Windows za Linux. Navajali so več razlogov, ki niti niso novi v večni bitki med privrženci enega in drugega tabora. Tako smo mogli prebrati, da bodo uporabljali Linux zato, ker potrebujejo stabilen in zanesljiv operacijski sistem. Novejše verzije Windows resda imajo vgrajen protivirusni sistem, a Linux je precej boljši že zato, ker zanj preprosto ne obstaja toliko programske golazni kakor za Windows. To ni tako nepomemben razlog, saj so Rusi leta 2008 pomotoma na ISS prinesli prenosni računalnik, okužen s črvom W32.Gammima.AG, ki je hitro raznesel svoje klice po ostalih računalnikih. Druga prednost je sprotno posodabljanje, ki je mogoče pri Linuxu, medtem ko smo pri Windows omejeni na Microsoftov cikel. Ta tipično pomeni vsak drugi torek v mesecu, če se ne zgodi kaj nepredvidljivega, kar bi terjalo takojšnje ukrepanje.
Marsikdo je zmotno mislil, da se bo NASA v celoti odpovedala Oknom. Prvotno sporočilo za javnost je bilo tako zavito, da je moral Kieth Chuvala iz United Space Alliance potrditi, da ne gre za popolno opustitev Windows. Zadnja migracija se nanaša zgolj na prenosne računalnike, ki jih na ISS uporabljajo astronavti. Na ISS je namreč kopica računalnikov, povezanih v omrežje OpsLAN, ki jih dnevno uporabljajo astronavti za beleženje rezultatov poskusov, spremljanje zalog, pisanje elektronske pošte ipd. Ti bodo odslej na Linuxu.
Glavnina sistemov na ISS pa Linux tako ali tako že uporablja. Pri tem mislimo na kritične sisteme, kot so zagotavljanje življenjskih pogojev, priletna kontrola, ohranjanje tirnice ISS (zaradi počasne degradacije tirnice zaradi minimalnega zračnega upora mora ISS vsake toliko časa vključiti potisnike in se malo dviginiti) in ostali so že dlje časa na Linuxu. Tudi Robonaut 2 teče na njem.
Sicer pa najbolj osnovni sistemi tečejo na kodi in strojni opremi, ki bi se nam zdela smešno zastarela. Raketoplani Space Shuttle so prvotno uporabljali Intelove procesorje 8086, kasneje pa slavne 386. Tako je ostalo vse do njihove upokojitve. Vse potrebno za krmiljenje so programerji stlačili v en megabajt. Rover Curiosity, ki slika Mars, ima kamero z dvema milijonoma pik (premaga jo torej vsak novejši telefon), njegov procesor pa teče s frekvenco 200 MHz, saj je narejen v 250 nm-tehnologiji, medtem ko se na Zemlji pogovarjamo o več kot desetkrat manjši. Razlogov je več, najpomembnejši pa je zanesljivost. Strojna oprema za vesoljske aplikacije mora biti nujno preverjena, programska oprema pa ne sme imeti nobenih napak ali hroščev, sicer se vam lahko zgodijo (zelo drage) nevšečnosti. Recimo, leta 1999 je strmoglavil Mars Climate Orbiter, ker ni razumel imperialnih enot namesto merskega sistema. Pisanje take programske opreme traja in ko je enkrat nared, se je ne spreminja, če ni res zelo dobrega razloga za to; sestavljanje vesoljskih ladij in plovil pa se začne leta pred njihovo uporabo. Zato ni čudno, da uporabljajo precej stare sisteme, ki pa so poleg zanesljivosti in preizkušenosti še precej odporni na neprijazne vesoljske razmere.
Zato tudi ni presenetljivo, da NASA počasi migrira na Linux. In tu denar sploh ni ključna ovira. Bistveno več štejejo odprtost, zanesljivost, prilagodljivost.
