Objavljeno: 26.1.2021 | Avtor: Matej Huš | Monitor Februar 2021

Zgodba o dveh mehurčkih

V zadnjih petih letih smo se dokončno zavedeli, da internet, kot ga vidimo, ni enak internetu, kot ga vidijo ostali. Informacijski mehurčki oziroma odmevne komore se pojavljajo zlasti na družbenih omrežjih in so nevarne, ker zamegljujejo pestrost resničnosti. Še nevarnejše pa postanejo, kadar nas algoritmi odpeljejo na stranpoti neresnic, zavajanj in laži.

Youtube je hitro postal nevarna kombinacija psevdoznanosti in znanosti brez jasne ločnice.

Čeprav je beseda preteklega leta v natečaju ZRC SAZU postala »karantena«, bi to prav lahko postal tudi mehurček. A mehurček ni mehurčku enak. Medtem ko se je decembra začel napihovati nov mehurček bitcoina, ki je dirjal v neslutene višave, ljudje pa smo se v boju proti virusu zapirali v družbene mehurčke, na internetu mrgoli informacijskih mehurčkov. V enega sem se dal zapreti še sam.

Informacijski mehurčki ali odmevne komore (echo chamber) so pojav, ki je, tudi pod tem imenom, starejši od družbenih omrežij. Razlog za njegov obstoj je ustroj naših možganov, ki so daleč od nezmotljivega, absolutno racionalnega stroja. Namesto tega imajo celo kopico hib, ki se kažejo kot napačne zaznave in sklepanja ter pristranskost (bias). Potrjevalno pristranskost (confirmation bias) je prvi definiral britanski psiholog Peter Watson. Gre za težnjo, da iščemo in vidimo informacije, ki potrjujejo naše obstoječe prepričanje. Izraža se na več načinov: od iskanja zgolj dokazov v podporo hipotezi, selektivnega prebiranja dokazov, pozabljanja nasprotnih dejstev, interpretacije podatkov v podporo hipotezi do uporabe napačnih izpeljav, nepreizkušanja alternativnih možnosti in zanikanja podatkov, ki ne pritrjujejo domnevi.

Najboljši nasvet pri vseh z zdravjem povezanih temah: Youtube ni verodostojen vir. Pika.

Watson je izvedel znameniti eksperiment, katerega izsledke je objavil leta 1960. Poskus je bil enostaven, a zelo poveden. Ljudem je povedal, da števila 2, 4 in 6 izpolnjujejo neko neznano pravilo. Nato so lahko izbrali poljubne trojke števil, Watson pa jim je za vsako povedal zgolj, ali izpolnjuje iskano pravilo. Ko so nabrali dovolj odzivov, so na glas povedali, kaj je po njihovem mnenju skrito pravilo. Tak način je zelo podoben delovanju znanosti, kjer hipotezo po formulaciji preverjamo z eksperimentalnimi podatki.

Watsonovo pravilo je bilo preprosto: števila morajo naraščati. A večina je takoj planila k očitnemu, a napačnemu sklepu, da morajo biti števila soda, naraščati za dve ipd. Čeprav bi lahko to možnost enostavno izločili tako, da bi preizkusili drugačno zaporedje (2,5,6), so se sprva ljudje osredotočali na ponavljanje »pravila« sodih večkratnikov. Rezultati eksperimenta so v poljudni literaturi pogosto zavajajoče predstavljeni, ker je večina ljudi na koncu vendarle preverila svoje domneve in našla pravilo, a Watson je vseeno dokazal potrditveno pristranskost – vsaj sprva imamo raje podatke, ki ustrezajo našim prepričanjem.

Potrditvena pristranskost je pogost problem, še posebej, ker ni edina pomanjkljivost naših možganov. Zelo radi namreč vidijo vzorce v naključnih podatkih, ker je evolucijsko pač koristneje sklepati malo preveč kot premalo. Pojav je kot apofenijo (Apophänie) leta 1958 poimenoval nemški psihiater Klaus Conrad. Seznam vseh pristranskosti obsega več strani, a ubežati jim ne moremo. Lahko pa z njihovim poznavanjem razvijemo taktike, kako vpliv zmanjšati. Da se izognemo potrjevalni pristranskosti, je pri raziskovalnem delu ena izmed obrabljenih, a koristnih taktik aktivno iskanje dokazov proti hipotezi, ki jo želimo dokazati.

Ko je Theophilus Painter leta 1923 genski material človeka pogledal skozi mikroskop, je naštel 24 parov kromosomov. Štetje kromosomov pod svetlobnim mikroskopom je težavno opravilo, zato so raziskovalci vmes našteli vse od 19 do 24 parov kromosomov, a vsi so »vedeli«, da je 24 pravilno število. Dokler ni Joe Hin Tjio 33 let pozneje ugotovil, da jih je v resnici 23 parov. In nenadoma so vsi raziskovalci na teh istih fotografijah nenadoma našteli 23 parov kromosomov.

In da ne bo kovačeva kobila bosa: obstajajo tudi študije, ki dokazujejo, da je večina ljudi danes izpostavljena več različnim glasovom kot v preteklosti in da ne živijo v informacijskih mehurčkih. A večina še niso vsi. Predvsem pa je to zgodba o tem, kako algoritmi poskušajo upravljati naša zanimanja.

Dragulji in otrobi na Youtubu

Med epidemijo sem od prijateljev in znancev dobil več vprašanj o koronavirusu, čudežnih zdravilih in cepivih, na katera sem odgovarjal s povezavami do Svetovne zdravstvene organizacije, Zdravniške zbornice, Pubmeda in podobno. Vprašanja o najbolj neverjetnih teorijah pa so kot vir, od koder sploh črpajo svoje zamisli, skoraj brez izjeme vsebovala povezave na posnetke z Youtuba. Čeprav je internet poln psevdoznanosti, šarlatanov in teorij zarot, ki se še posebej radi širijo po družbenih omrežjih, je vir običajno Youtube oziroma v zadnjem času, ko Youtube nekoliko bolj čisti svoje strežnike, druge, bolj obskurne strani z video vsebinami.

Cilj družabnih omrežij je brutalno preprost: uporabnik mora na strani preživeti čim več časa, vse ostalo je sekundarnega pomena.

To je po svoje razumljivo, saj smo za govorjeno besedo in premikajoče podobe bolj dojemljivi kot za dolgočasne članke. To se lahko izkorišča v dobro, saj je na Youtubu kopica res dobrih izobraževalnih kanalov o poljudni znanosti, a ne samo o tem. Po abecedi jih naštejmo le nekaj: 3Blue1Brown, CGP Grey, Kurzgesagt, Mathologer, MedLife Crisis, MinuteEarth, MinutePhysicvs, Numberphile, potholer54, Practical Engineering, Sixty Symbols, Stand-up Maths, Steve Mould, Veritasium, The Ling Space itd. Žal pa je nekakovostne, zavajajoče in nevarne vsebine še precej več. Ker bi lahko prizadel naštete dragulje, bi bil še najboljši nasvet za vse z zdravjem povezane teme naslednji: Youtube ni verodostojen vir. Pika.

Več naročenih kakovostnih kanalov Youtuba ni zmotilo pri serviranju psevdoznanosti in manipulacij.

Iz radovednosti sem si ogledal precej teh posnetkov. Premisa je vedno podobna. Neki »vrhunski« strokovnjak, za katerega v relevantnih zbirkah (Pubmed, Scopus, Web of Science) ne najdemo kaj dosti objav o raziskavah, ki bi bile povezane s covidom, se je »opogumil« razkriti »resnico«. Priljubljeni nemški zdravnik, vrhunski srbski virolog, hrvaški dekan itd. Na tem mestu niti ni pomembo, kaj ta »resnica« je, a v vseh primerih gre za odmik od prevladujočega stališča stroke in verodostojnih mednarodnih institucij. Seveda lastne raziskave o covidu 19 niso nujno potrebna kvalifikacija za komentiranje in pojasnjevanje te teme – večina jih nima –, a v tem primeru se je pač treba držati preverjenih virov in konsenza stroke. Sila redki so namreč primeri, ko bi nestrokovnjak zgolj z ostrim pogledom in bistroumnim uvidom opazil nekaj, kar se je specialistom dolgo izmikalo.

Nazaj k Youtubu. Po dobrem tednu sem opazil, da se je moj profil začel spreminjati. Med predlaganimi posnetki je bilo čedalje več filmov z neresnicami o covidu 19. Algoritmi, to pot Youtubovi, a vsa družbena omrežja delujejo podobno, hitro ugotovijo, katere vsebine pritegnejo posameznega obiskovalca. Njihov cilj je brutalno preprost: uporabnik mora na strani preživeti čim več časa, vse ostalo je sekundarnega pomena.

Zdi se, da Google podatkov iskanja in Youtuba res ne povezuje. Čeprav sem na Youtubu naročen na zgoraj omenjene poljudnoznanstvene kanale (in še precej drugih), vsako drugo iskanje po Googlu pa ima zraven ključni besedi Google Scholar, se je domača stran mojega Youtuba spremenila v gojišče posnetkov teorij zarote. Youtube torej nima nič proti kognitivni disonanci, ko so na levi prikazani naročeni poljudnoznanstveni dragulji, v glavnem oknu pa psevdoznanstveni otrobi.

Da se to zgodi, ne traja dolgo. Funkcija AutoPlay, ki po koncu posnetka začne predvajati prvega podobnega, niza enega psevdoznanstvenega za drugim. Tako uporabniku ni treba aktivno iskati novih vsebin, ampak mu jih Youtube streže sam. Največja nevarnost pa je preplet resnic in neresnic. Youtube za posnetkom, polnih neresnic o velikem poku, mirno postreže zelo kakovosten intervju s prejemnikom Nobelove nagrade za fiziko, potem pa spet preskoči na teorije zarot. Izid je za cerebralno higieno katastrofalen.

Youtube je vsem posnetkom, ki kakorkoli omenjajo covid 19 (dobronamernim in zavajajočim), tudi tistim v slovenščini, spodaj vestno dodal povezavo do strani o covidu 19 pri Svetovni zdravstveni organizaciji. A tu se velja vprašati, koliko ljudi bo ta napis opazilo – sprva ga tudi jaz nisem –, predvsem pa, kdo bo ogledu s paranojo nabitega posnetka odšel brat suhoparna dejstva v angleščini. Tega se očitno zaveda tudi Google, saj so številni posnetki čez nekaj dni izginili. Iz pritoževanja vsaj enega izmed avtorjev posnetkov je bilo očitno, da jih ni pobrisal sam, temveč jih je odstranil Google.

Odmevne komore

Nekoliko milejša različica je iskalni mehurček (filter bubble). Kako bi bilo videti iskanje brez tega, si lahko ogledamo z uporabo iskalnika DuckDuckGo, ki o uporabniku ne ve in ne beleži ničesar. Šele ko opazimo, koliko težje je priti do številnih zadetkov kakor na Googlu, postane jasno, kako zelo dobro nas Google pozna in s tem vsaj malo zapira v mehurček.

Diskurz o odmevnih komorah je do laične javnosti prodrl leta 2016, ko so na Otoku izglasovali izstop iz Evropske unije, čez lužo pa so za predsednika izvolili Donalda Trumpa. To so bile prve volitve in prvi referendum globalnega pomena, kjer so družbena omrežja igrala vsaj tako pomembno vlogo kot klasični mediji. Številne analize so kasneje pokazale, da so vsi igralci obsežno uporabljali družbena omrežja za širjenje svojih sporočil. Zlasti Twitter in Facebook sta bila glavni orodji za povezavo z volivci, na njih pa je mrgolelo tudi manipulacij.

Odmevne komore lahko nastanejo na vseh družbenih omrežjih. Raziskave so pokazale, da se pogosteje ustvarijo na Facebooku in Twitterju, redkeje pa na Redditu in Gabu. To je povezano tako z načinom delovanja posameznega družbenega omrežja kakor tudi z obnašanjem uporabnikom na njem. Na Facebookovem zidu vidimo v glavnem objave prijateljev, na Twitterju pa čivke ljudi, ki jim sledimo.

Youtube za posnetkom, polnim neresnic o velikem poku, mirno postreže zelo kakovosten intervju s prejemnikom Nobelove nagrade za fiziko, potem pa spet preskoči na teorije zarot. Izid je za cerebralno higieno katastrofalen.

To ima vpliv tudi na resnično življenje. Raziskava iz leta 2016 je pokazala, da ljudje, ki so na Twitterju obdani s podobno mislečimi, ki podpirajo njihova mnenja, večkrat to mnenje izrazijo tudi javno na delovnem mestu. V nekaterih primerih je to lahko neprimerno ali za posameznika škodljivo. Po drugi strani pa ljudje, ki niso zelo samozavestni ali so izpostavljeni zelo različnim pogledom na družbenih omrežjih, v resničnem življenju manj izražajo svoja mnenja. Ugotovijo namreč, da imajo njihovi bližnji, prijatelji in sodelavci bolj različne poglede, kot bi vedeli brez družbenih omrežij. Vse to vodi v polarizacijo.

Pew Research je v raziskavi že leta 2014 pokazal, da se je polarizacija v zadnjem desetletju povečala, prepričanja pa radikalizirala. To so pripisali spremenjenim virom novic (ki postajajo čedalje pogosteje družbena omrežja, kjer vladajo mehurčki), uporabi družbenih omrežij in medosebnim komunikacijskim omrežjem, ki jih včasih ni bilo (vse aplikacije za hipno sporočanje, elektronska pošta itd.).

Pobeg iz komore

Odmevne komore na družbenih omrežjih seveda niso neprodušne. Raziskave kažejo, da v vsakem trenutku na vseh platformah obstajajo posamezniki, ki so povezani z ljudmi iz različnih taborov in do katerih tečejo različne informacije. Velja to za večino?

V eni izmed raziskav iz leta 2016 (podatki zanjo so iz leta 2013) so ugotovili, da brskanje po družbenih omrežjih vodi do bolj ekstremnih virov informacij, a v obe smeri. Medtem ko neposredno obiskovanje spletnih strani posameznika pripelje do konkretnih naslovov (MMC RTV, 24ur.com), se na družbenih omrežjih najdejo raznovrstni ekstremi. Raziskava iz leta 2018, ki so jo izvedli med dva tisoč Britanci, je pokazala, da jih je le osem odstotkov zaprtih v odmevno komoro. Večina ima vsaj osnovno védenje o tem, kaj se pogovarjajo na drugi strani. A védenje še ni enako prepričanju.

Kako se vse to povezuje s covidno izkušnjo na Youtubu? Presenetljivo dobro. Algoritem je pač ugotovil, da me »alternativna dejstva« zanimajo, in mi jih je stregel čedalje več. Da je morda zgolj dva okvirčka niže zelo poglobljen in premišljen posnetek o merjenju hitrosti svetlobe, ga ni motilo. Tu vstopi v kader vstopi potrjevalna pristranskost. Kdor je prepričan, da je covid 19 zarota, bo z veseljem pregledal vse takšne posnetke in si njihovo izvajanje dobro vtisnil v spomin. Kar temu nasprotuje, bo šlo mimo.

Kaže, da Googlovi algoritmi nimajo preveč daljnosežnega spomina. Dva tedna po dieti, ko sem odstranil vse otrobe, se je prečistil tudi seznam priporočenih posnetkov. In na njem so bili spet diferencialne enačbe, posnetki psov in švedski pop.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji