Zmagoviti video

Objavljeno: 23.2.2016 | Avtor: Marko Kovač | Kategorija: Zgodovina | Revija: Marec 2016

V zadnjem delu triptiha o zgodovini telenaprav si bomo ogledali rojstvo in razvoj televizije, pri čemer je pomemben tudi prispevek Slovencev. Obenem se pregled sklada z nedavnim jubilejem – 90. obletnico prve demonstracije delujoče televizijske naprave.

Film s kobilo Sallie Gardner

Film s kobilo Sallie Gardner

Za posredovanje televizijskega signala na daljavo je bilo treba kar nekaj poprejšnjih iznajdb. Osnovo (mehanske) televizije s posredovanjem mirujoče slike na daljavo predstavlja telefaks, ki smo ga opisali pred dvema mesecema. Način zajemanja gibanja in izum filma pa je prišel iz netehničnega okolja – s konjskih dirk. Slednje so konec 19. stoletja postajale vedno bolj priljubljene in nekateri rejci so veliko pozornosti posvečali tehniki konjskega galopa. Pri tem pa si niso bili enotni, ali ima galopirajoči konj kdaj hkrati vse štiri noge v zraku (danes se zdi razprava absurda, toda to so bili časi, ko tudi inženirji niso bili prepričani, ali lahko objekti, težji od zraka, na primer letala, sploh letijo). Raziskave tega se je leta 1878 v Palu Altu lotil ameriški fotograf Eadweard Muybridge. Ob hipodromu je na razdalji slabih 16 metrov namestil 24 fotoaparatov, ki jih je med tekom sprožil sam konj. Konj, pravzaprav kobila po imenu Sallie Gardner, je mimo aparatov dirjala s hitrostjo skoraj 60 km/h, kar je pomenilo, da so kamere zajele približno sekundo dogajanja. Muybridge je dokazal, da konj med galopom seveda dvigne vse štiri noge s tal, kasneje je s podobno tehniko izdelal še številne druge filme.

Film Prihod vlaka na peron bratov Lumiere

Film Prihod vlaka na peron bratov Lumiere

Naslednji korak je bil povezava posameznih slik v enoten film. Enega prvih naj bi leta 1888 izdelal Francoz Louis Le Prince, nekaj let zatem pa je Edison svoje kinetoskope ponudil javnosti, a film si je lahko ogledal le en gledalec naenkrat. Šele javna projekcija na platno bratov Lumiere v Parizu leta 1895 je res navdušila množice, ki so prestrašeno prihajale gledat bližajoči se vlak. A film je imel pomembno pomanjkljivost – ni mogel predvajati dogodkov v živo, temveč je bilo treba pred tem sliko zajeti na film in tega razviti.

Nič kaj laskav televizijski portret sodelavke Daisy Elizabeth Gandy

Nič kaj laskav televizijski portret sodelavke Daisy Elizabeth Gandy

Že leta 1884 je nemški študent Paul Julius Gottlieb Nipkow predlagal skeniranje mirujočih podob z diskom, v katerega so bile izvrtane luknje v spiralni sledi. Constantin Persky je za tehnologijo, ki vsebuje še selenska fototipala, leta 1900 predlagal ime televizija, a praktični model je bil izdelan šele sedem let kasneje, leto dni po izumu triode. Leta 1911 je Rus Boris Rosing za zaslon uporabil Braunovo (katodno) cev, posredovanje premikajočih se slik pa je omogočil šele razvoj dovolj dobrih ojačevalcev signalov. Leta 1925 je škotski izumitelj John Logie Baird demonstriral prvi prenos gibljive slike, čeprav je bilo videti le premikanje silhuete. Za pravi izum televizije zato šteje 26. januar 1926, ko je Baird brezžično posredoval gibajoč se portret svoje sodelavke Daisy Elizabeth Gandy. Uporabljeni mehanski disk je imel 30 lukenj, torej je imela slika ločljivost »le« 30 navpičnih linij. Kasneje je Baird povečeval domet signala in naslednje leto iz Londona že dosegel Glasgow. Leta 1936 je njegov sistem dosegel ločljivost youtubovskih 240 linij, res pa je ob tem dogodke zajemal s filmsko kamero, filme pa nato skeniral. Podobne poskuse z mehansko televizijo so izvajali tudi drugod po svetu, pri čemer je šel napredek tako v smeri dosega, ločljivosti in števila prikazanih slik na sekundo.

John Logie Baird s svojo mehansko televizijo

John Logie Baird s svojo mehansko televizijo

Elektronska televizija

Čeprav je bil napredek mehanske televizije hiter, je zahteval natančno izdelane in med seboj sinhronizirane diske tako v kamerah kot tudi v sprejemnikih. A hkrati je razvoj elektronike že leta 1897 omogočal Angležu J. J Thomsonu usmerjanje katodnih žarkov. Braun je istega leta eno stran cevi prevlekel s svetlečim fosforjem in tako izumil katodno cev, ki je ostala osnova televizijskih sprejemnikov še skoraj stoletje. Že prej omenjeni Rosing je leta 1907 na zaslonu izrisoval preproste geometrijske like, leto zatem pa je Anglež Alan Archibald Campbell-Swinton objavil članek, v katerem je predlagal zajemanje in izris slike z usklajenima katodnima cevema. Predvsem uporaba katodne cevi za zajem slike je bila precejšnja novost. Prvi poskusi pa niso bili ravno uspešni in še kmalu jih je prekinila prva svetovna vojna. Po vojni so se poskusi opotekavo nadaljevali. Leta 1926 je madžarski inženir Kalman Tihanyi izboljšal elektronsko kamero, ki je omogočala zajemanje tudi manj svetlih podrobnosti. Hkrati je v ZDA Vladimir Zvorjikin, nekdanji Rosingov študent, ki je po ruski revoluciji prebegnil, že uporabljal elektronsko kamero, toda prvi prenosi so bili neostri in temačni. Hkrati je Philo Farnsworth izpopolnjeval svoj sistem elektronske televizije. Ta je bil ravno dovolj uspešen, da ga je lahko 3. septembra 1928 predstavil novinarjem. Sledila je patentna vojna, saj je bil,  recimo, Farnswothov patent preširok in so ga deloma uspešno izpodbijali. Sočasno je Zvorjikin, ki je delal za Westinghouse Electric, patentiral svojo izvedbo kamere, v boj pa je poseglo tudi podjetje RCA s Tihanyijevim patentom. Evropa pa s svojim patenti ni bila tako podvržena patentni vojni. Leta 1936 so tako prenašali olimpijske igre v Berlinu v enotnem sistemu s 180 vrsticami ločljivosti.

Patentne vojne v ZDA so se končale šele leta 1939, ko se je tvrdka RCA odločila, da od Farnswortha odkupi del patentnih pravic. Hkrati je njegove uporabnejše izume združila s svojo tehnologijo in uvedla standard s 525 vrsticami in 60 Hz zajemanjem (pol)slik, ki ga danes poznamo pod kratico NTSC. Evropski standard PAL s 625 vrsticami in 50 Hz je sledil šele po vojni, a je bil le nadgradnja sovjetskega standarda iz leta 1944.

Barvna televizija

Črno-bela slika prvih televizijskih programov pa ni zadovoljila vseh. Združevanje več (praviloma treh) enobarvnih podob v večbarvno se je tako začelo, še preden je televizija sploh nastala. Prvo barvno televizijo z vrtečimi se ogledali in premikajočo se prizmo je tako že leta 1897 patentiral Poljak Jan Szczepanik. A prvo praktično izvedbo je leta 1928 demonstriral naš stari znanec Baird. Njegova kamera je imela skenirni disk z naborom treh spiralnih sledi, vsako s svojim barvnim filtrom. Predvajalni del pa je vseboval tri izvore barvne svetlobe, kar je na koncu združil v enovito sliko. Ameriški kolegi iz Bellovih laboratorijev so mu z elektronskim sistemom sledili le leto dni kasneje. Še pred drugo svetovno vojno so ameriške mreže, začele eksperimentalno oddajati barvni signal, čeprav barvnih televizijskih naprav ni bilo mogoče kupiti.

V naslednjem desetletju so razvijali podobne zasnove, ki so na različne načine kombinirale tri osnovne barve v barvno sliko, od tod tudi zveneča imena penetron, chromatron in nazadnje trinitron. Še posebna pozornost je bila posvečena pasovni širini. Tri neodvisne barvne informacije bi lahko zasedle trikratno širino črno-belega signala, poleg tega bi bilo nemogoče spremljati isti signal tudi s črno-belo televizijo. Zato so barvni signal ustrezno prevedli, da je zapis o barvi manj obsežen in ločen od zapisa o svetilnosti. Tako kodiran signal je mogoče gledati tudi s starim črno-belim aparatom. Prvo redno oddajanje v barvah se je začelo v ZDA leta 1954, a se barvna televizija ni razširila še kakšno desetletje. V Evropi se je barvni standard PAL uveljavil šele v šestdesetih letih in prvi redni programi so začeli oddajati leta 1967. Eden poglavitnih razlogov za zamik nastanka evropskega standarda je tudi pomanjkljivost v barvnem kodiranju ameriškega signala NTSC. Ta namreč za zapis barve zahteva absolutno fazo, pri predvajanju pa ta lahko nekoliko drsi, zato so bili ameriški sprejemniki opremljeni z gumbom za nastavljanje odtenka. Da bi se izognili temu, standard PAL med vrsticami spreminja fazo, zato se morebitne napake same izničijo. Tako kodiran signal pa je bil v prvih barvnih sprejemnikih mogoč le z optičnim zakasnilnikom signala. Snovalci sistema so se bali, da bodo ti predragi in bodo odvrnili kupce od nakupov barvnih televizorjev. A cena se je kmalu po začetku množične proizvodnje začela zniževati in evropski naskok na barvno televizijo je bil hipen. Zato se ni treba čuditi, da je bil prvi barvni mednarodni televizijski prenos Evrovizijske popevke leta 1971 iz Dublina.

Izdelava prvih barvnih  televizorjev

Izdelava prvih barvnih televizorjev

Slovenski prispevek

Čeprav baron Anton Codelli ni bil ravno Slovenec po rodu, je pri nas pustil precejšen pečat, zato lahko njegov prispevek k televiziji posvojimo. Codellijevi so bili lastniki graščine Turn na Kodeljevem, od koder tudi ime tega dela Ljubljane. Mladega Codellija so zanimali tehnični izumi, leta 1898 je bil prvi, ki se je v Ljubljano pripeljal z avtom – ta je bil znamke Benz. A kmalu se je skupaj s sodelavcem Albinom Belarjem usmeril v razvoj radijske telegrafije za habsburško mornarico, pri čemer sta imela svoj radijski oddajnik v Trstu. Leta 1911 so Codellija najeli Nemci in podjetje Telefunken za razvoj radijske povezave z nemško afriško kolonijo na območju današnje Gane.

Po vrnitvi v Ljubljano, ko so nove oblasti Belarja odstranile z Univerze, je Codelli spet začel raziskovati televizijsko tehniko, tokrat v navezi s kasnejšima profesorjema Jurijem Nardinom in Marijem Osano. Svoje izume je poskušal prodati ljubljanskemu radiu, a se je nato raje spet povezal s podjetjem Telefunken. Codelli je na začetku uporabljal mehanske sisteme, ki jih je dodobra izpopolnil. Znan je njegov patent o skeniranju televizijske slike po spirali, in ne po vrsticah. Tako skeniranje bi lahko prineslo ostro sliko na sredino zaslona in manj ostro po obodu, kar bi sledilo fiziologiji človeškega očesa. Tako skeniranje je bilo manj dovzetno za napake v sinhronizaciji, ki so težile mehanske sisteme. Del patenta je sicer odkupil Telefunken, a prav posebnega zanimanja zanj ni bilo. Kasneje je tudi Codelli prepoznal prednosti elektronske televizije. Do leta 1931 je patentiral stereoskopsko (3D) televizijo, toda ne v ZDA. Do druge svetovne vojne je še eksperimentiral z različnimi izvedbami elektronske televizije, a je njegovo nasprotovanje nacizmu prekinilo sodelovanje s Telefunknom. Po vojni je bila graščina Kodeljevo nacionalizirana, Codelli pa se je umaknil v Švico in tam leta 1954 tudi umrl.

Pri razvoju televizije pa so sodelovali tudi drugi – tako je Vladimir Šlebinger, ki je bil asistent prof. Osana, raziskoval uporabo katodnih cevi za televizijo na inštitutu v Berlinu. Leta 1932 je dobil dva patenta – za sinhronizacijo slike v sprejemniku in za svetlobno modulacijo katodnega žarka, a že naslednje leto se je pred nacizmom umaknil v Ljubljano. Še pred vojno je v Pragi doktoriral iz snovanja elektrarne Djerdap, po vojni pa je poučeval na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko. Po vojni je bila televizija deležna državne pozornosti. Leta 1949 je bil ustanovljen televizijski laboratorij, prve poskusne oddaje pa so se začele 12. maja 1957 iz zagrebškega studia. Z rednimi oddajanjem je Televizija Ljubljana začela 28. novembra 1958. Že leta 1960 je ljubljanska televizija prvič pripravila evrovizijski prenos, kaj drugega kot skokov iz Planice. Leta 1966 so pripravili prve poizkuse oddajanja programa v barvah, redno oddajanje v barvni tehniki pa je sledilo od leta 1974 naprej.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki