Žepna kinodvorana

Nikon je pred več kot letom dni predstavil prvi žepni fotoaparat z vgrajenim projektorjem, Sony pa je projektor letos vgradil v kamero. Preizkusili eno izmed treh takih kamer iz njihove ponudbe, HDR-PJ30.

Žepne videokamere so že nekaj časa nekoliko podrejene vedno zmogljivejšim fotoaparatom, tako je tudi v dobi visoke ločljivosti, ko je možnosti, ki jih na področju videa ponujajo fotoaparati, vedno več. Kljub temu so za zajemanje samega videa še vedno najprimernejše, oziroma se v večini situacij najbolje znajdejo ter nimajo časovne omejitve zapisov kot aparati vrste D-SLR. In zakaj sploh omenjamo fotoaparate? Zato, ker je Nikon pred več kot letom dni predstavil prvo širši javnosti namenjeno napravo, natančneje žepni fotoaparat z vgrajenim projektorjem, ki omogoča zajemanje videa, Sony pa je projektor letos vgradil v kamero. Tokrat smo preizkusili eno izmed treh takšnih kamer iz njihove ponudbe, HDR-PJ30.

Fotoaparati odpovejo, že ko je govor o stabilizaciji slike, saj ta med zajemanjem videa v mnogih primerih ni optična in s tem tudi ne koristi tako, kot bi pričakovali. Pri kamerah je drugače, bolje pa se znajdejo tudi, kar zadeva ostrenje in prilagajanje svetlobe med samim videom. In prva velika prednost tega Sonyja je ravno v kakovosti objektiva, ki je z odprtostjo zaslonke 1,8 svetlejši od večine fotografskih objektivov, poleg tega je opremljen z odlično optično stabilizacijo slike. Ta deluje v dveh načinih, in sicer normalnem in takšnem, ki mu pri Sonyju pravijo "Active". Ta deluje aktivno v tem smislu, da ko uporabnik kamero po hitrem premiku ustavi, stabilizacija sliko ustavi upočasnjeno z mehkim zamikom. Rezultat so silno tekoči premiki, ki odstranijo nekaj amaterskega videza posnetkov. Je pa res da "aktivna" stabilizacija iz neznanega razloga sliki vzame za kak milimeter širokega kota. Ta znaša v video načinu 29 mm (preračunano na 35mm), v fotografskem načinu pa kar 27 mm. To je za kamero zelo širok kot, saj so še pred časom videokamere temeljile na bolj ozkih in v veliko povečavo naravnanih objektivih. Danes je drugače in tokrat preizkušena kamera nikakor ni osamljen primerek. Fotoaparati so tako začeli izgubljati še eno izmed svojih prednosti ko govorimo o zajemanju videa.

Celoten objektiv, ki zumira zelo zvezno in tekoče, je tudi, kar zadeva glasnost, povsem prilagojen zajemanju videa, zato ostrenje in stabilizacija ne bosta motila odličnega zvoka, ki ga zajema ta kamera. Zvok se na pomnilnik velikosti 32 GB zapisuje v šestih kanalih in je ojačan z ojačevalnikom S-master, ki naj bi ustvaril nekoliko čistejši zvok. Rezultat je zelo dober, kamera pa je opremljena tudi s sistemom za samodejno uravnavanje občutljivosti mikrofona. Minuta videa sicer zavzame v pomnilniku kamere približno 160 MB. To pomeni, da lahko nanj shranimo nekaj več kot tri ure posnetkov, potem pa bo treba poseči po pomnilniški kartici SD. Baterija zagotavlja kameri v praksi približno tri ure avtonomije, čas pa se zmanjša ob uporabi geo-označevanja fotografij s pomočjo vgrajenega GPS sprejemnika, ali pa uporabi vgrajenega projektorja.

Ta je vgrajen v vrtljiv, za dotik občutljiv zaslon in se ponaša z ločljivostjo 640 × 360 pik in svetilnostjo 10 lumnov. Ostrenje projicirane slike se izvaja prek drsnika na vrhu zaslona, s katerim lahko sliko povsem natančno izostrimo na poljubno razdaljo. Čim temnejši je prostor, v katerem projiciramo, tem večja je lahko, a od 10 lumnov preveč ne gre pričakovati. V povprečno osvetljeni kavarni bo projekcija možna le na manjših razdaljah in dejanska uporabniška vrednost s tem nekoliko omejena na minutni "UAU" učinek pričujočih. Nasprotno bo v povsem zatemnjeni počitniški hišici projektor lahko z dnevnimi dogodki zabaval veliko več ljudi kot majhen zaslon z ločljivostjo 230.000 pik. Nekoliko problematično je le sprehajanje po menuju in prebiranje posnetkov, ko se jih v eni mapi nabere nekoliko večje število. Problem je v upravljanju celotnega uporabniškega vmesnika s stikalom za zumiranje in potrditveno tipko, saj se z ukazoma levo in desno premikamo po samih posnetkih, menujskih tipkah in drsniku. Sprehod po posnetkih se tako ne izvaja le s premikanjem naprej, temveč je treba za premik v naslednjo vrstico potrditi še drsnik, to pa je zelo zamudno.

Ko govorimo o samem zajemanju posnetkov, pa velja poudariti, da se tipalo glede na svojo velikost 1/4 palca ponaša z majhno zrnatostjo in posnetki ločljivosti 1920 × 1080 so vrhunske kakovosti, tudi ko je svetlobe malo manj. Video lahko zajemamo tako v standardni kot tudi v visoki ločljivosti, slednje lahko zajemamo pri 25 ali pa 50 sličicah na sekundo, tako v prepletenem načinu kot tudi progresivno.

Ko je hitrost zajema nastavljena na 50 sličic na sekundo, je s tipko foto omogočeno tudi zajemanje fotografij, pri katerih pa bo v pomoč še vgrajena LED bliskavica, ki med zajemanjem videa rabi kot lučka. Ta se lahko po potrebi prav tako samodejno vklopi in v zaprtih prostorih dejansko omogoča zajemanje v popolni temi.

Cena kamere je sicer razmeroma zasoljenih 908 evrov, k temu pa ne prispeva toliko vgrajen projektor, temveč preostala opremljenost kamere in to, da zmore zajemati fotografije pri ločljivosti 7 megapik. Sonyjevi sorodni modeli brez vgrajenega projektorja se prodajajo po zelo podobnih cenah in tisti, ki mu je to preveč in si kljub temu želi vgrajen projektor v Sonyjevi visoko ločljivi kameri, lahko poseže tudi po nekoliko nižjem kakovostnem razredu. Tam je model HDR-PJ10, ki velja kar 300 evrov manj.

Sony HDR-PJ30

Kamera z vgrajenim projektorjem.

Pomnilnik: 32 GB.

Vrsta tipala: CMOS.

Objektiv: F 1,8-3,4, goriščnica (35 mm ekv.) 29,8-357,6 mm, 12× optična povečava.

Stabilizacija slike: Da, optična.

Ločljivost fotografij: 3072 × 2304 pik.

Deklarirani čas delovanja z akumulatorjem: Ni podatka.

Mere: 128 × 64,5 × 58,5 mm, 340 g.

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 909 EUR.

Za: Kakovost videa, zvok, stabilizacija slike in njen aktivni del, široki kot zajema, samodejna vgrajena lučka.

Proti: Cena, svetlost projektorja, upravljanje projekcije, postavitev nekaterih možnosti na menuju.