Zavozlani skupek cevi
Veterani boja za nevtralnost interneta se bodo zagotovo spomnili izjave pokojnega aljaškega senatorja Teda Stevensa, ki je pri spodkopavanju spletne nevtralnosti v začetku 21. stoletja internet označil za »skupek cevi«. Frazo so kritiki in aktivisti hitro spremenili v simbol neznanja regulatorjev in zakonodajalcev.
Na krilih sprejetih svežnjev Akta o digitalnih storitvah in digitalnih trgih, ki so v Evropski uniji razburjali lani, letošnje leto Evropska komisija izkorišča za razvoj in sprejetje trojke novih svežnjev regulatornih okvirov, ki se pod imeni Evropski akt o umetni inteligenci, Evropski akt o svobodi medijev ter Evropska uredba za preprečevanje spolne zlorabe otrok lotevajo novih krompirjev v žerjavici. Vprašanje je, kdo in kako močno se bo na koncu opekel z njimi.
Časa ni več veliko, saj so se politične stranke po vsej Evropski uniji že začele pripravljati na volitve v Evropski parlament, napovedane za poletje 2024. Leto dni pred volitvami navadno ni dober čas za razburjanje volivk in volivcev, trije prej omenjeni predlogi regulacije pa za zdaj vsebujejo še kar nekaj političnih min, ki razburjajo akademijo, civilno družbo in stroko.
Najbolje kaže Aktu o umetni inteligenci, ki ga je Evropski parlament letos poleti že potrdil in je tako že v veljavi. Države članice imajo zdaj dve leti časa za njegovo implementacijo, zakonodajalci pa so z njim poskušali zamejiti manipulativne učinke umetne inteligence na ljudi, vzpostaviti regulacijo avtomatiziranih sistemov družbe nadzora (biometrični nadzor) in spodbujati etično uporabo umetne inteligence v zasebnem sektorju. Večno vprašanje učinkovite implementacije tako ostaja odprto.
Tik prej objavo tega komentarja je Evropski parlament potrdil še Akt o svobodi medijev. Vanj je Evropska komisija vrinila nekaj spornih določil, ki manjkajo v Aktu o digitalnih storitvah in trgih, saj so bile za Evropski parlament in javnost preprosto nesprejemljive. Z Aktom o svobodi medijev Evropska komisija nagovarja problem dezinformacij in propagande ter distribucije vsebin prek velikih posrednikov vsebin (družabna omrežja), a kritiki opozarjajo, da jim v sedanji obliki Akt v bistvu dela uslugo – po trenutnem predlogu zakonodaje se lahko kdorkoli razglasi za »medij«, regulacija pa v tem primeru zanj ne velja. Kritiki predloga opozarjajo na nelogičnost take samoopredelitve, ki bo izničila vse dobre predloge Akta v boju proti propagandi in dezinformacijam.
Z uredbo za preprečevanje spolne zlorabe otrok Komisija hodi po še tanjšem ledu in po mnenju nekaterih uvaja družbo nadzora – predlog zakonodaje namreč predvideva nadzor nad uporabniškimi vsebinami z namenom »lova na pedofile« s t. i. »skeniranje na strani odjemalca« (client side scanning), kar poenostavljeno pomeni, da bodo vse vaše vsebine na vseh vaših napravah podvržene nadzoru, s katerim bodo proizvajalci programske in strojne opreme iskali pedofilske vsebine.
Dejstvo, da interesne skupine pri spodjedanju človekovih pravic spet uporabljajo frazo »Za otroke gre!«, je alarmantno.
Sprejetje takega predloga bi pomenila smrt za zasebnost, saj bodo morali proizvajalci prebirati vse vaše vsebine in dejansko izklopiti model šifriranja od konca do konca (t. i. end to end encryption), a to niti ni najhujši problem. Več kritikov namreč že dlje časa opozarja na neučinkovitost tako zasebnostno invazivnega modela boja proti otroški pornografiji, ki ne deluje predvsem zato, ker za zdaj sploh še nimamo učinkovite tehnološke rešitve za izvedbo takega načina nadzora. In končno – vedno glasnejša so opozorila, da so zagovorniki predloga boja proti pedofiliji pravzaprav podjetja, ki bi rada državam Evropske unije prodajala svoje (neučinkovite) programske in strojne rešitve na tem področju.
V praksi to pomeni nedodelane izvedbe, ki bodo skoraj gotovo naredile več škode kot koristi – neučinkovito iskanje namreč pomeni tudi najdbo »napačnih« vsebin, saj nadzorniki ne bodo vedeli, ali je slika golega otroka na vašem računalniku pedofilska vsebina ali slika z morja, kjer ste bili na dopustu s svojim triletnikom.
Če k temu dodamo še popolnoma nesprejemljivo retoriko organov pregona, ki že danes hujskajo k sprejetju spornega predloga in ignorirajo vse kritike ter svarila pred nedosegljivostjo dejanskega cilja, lahko vidimo, kako neuravnoteženo je polje razprave in kako veliki so interesi posameznih interesnih skupin. Dejstvo, da interesne skupine pri spodjedanju človekovih pravic spet uporabljajo frazo »Za otroke gre!«, je še toliko bolj alarmantno.
Spletni »skupek cevi« je tako vedno bolj zapleten, Evropska unija pa poskuša na tem področju narediti red. Poskusi so sicer hvalevredni, a bi bil končni rezultat boljši, če bi zakonodajalci pri tem enkrat za spremembo pred sprejetjem poslušali pravno, sociološko in tehnično stroko. Navsezadnje smo v predvolilnem letu.
