Zamudniki z razlogom

Objavljeno: 31.3.2009 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Marec 2009

V prejšnji številki Monitorja smo objavili veliki preizkus grafičnih kartic, a je na njem zaradi zamud z dobavo manjkalo nekaj zelo zanimivih modelov. Slednje smo seveda ob prejetju v laboratorij takoj posadili na vroči stol in pognali čez kopico testov. Končni rezultat? Imamo novega grafičnega kralja, oprostite, kraljico.

Čeprav sta bili Nvidijini najzmogljivejši grafični kartici, GeForce GTX 285 in GTX 295, svetovni javnosti predstavljeni že v začetku januarja, sta potrebovali dober mesec dni za prihod na prodajne police. Pri izdelkih iz AMDjevega tabora smo najbolj pogrešili model Radeon HD 4830, ki ob nadvse ugodni ceni obljublja solidne zmogljivosti. Vsi zamudniki so nas tokrat pozitivno presenetili in jih vsekakor uvrščamo na seznam nakupnih odločitev za slehernega igričarja.

AMD Radeon HD 4830

Radeon HD 4830 je najšibkejši predstavnik trenutno najzmogljivejše AMDjeve družine grafičnih kartic 48xx. To seveda ni nič slabega, saj so prav takšni modeli navadno najbolj iskani med cenovno ozaveščenimi igričarji, ki si za odšteti denar želijo kar največ zmogljivosti, obenem pa si kartic za nekaj sto evrov enostavno ne morejo privoščiti.

AMD Radeon HD 4830

Poglejmo, kaj so inženirji postorili pri seriji 4830 v primerjavi z zmogljivejšima bratoma 4850 - ta je prejel tudi zlati Monitor za dober nakup - in 4870. Jedro RV770 ima 640 senčilnih procesorjev, to je dobrih 160 manj od različice RV770Pro (ta sestavlja Radeon 4850 in 4870), pa tudi procesorskih enot, namenjenih obdelavi tekstur, je manj - 32 v primerjavi s 40 na zmogljivejših modelih. 512 MB pomnilnika z grafičnim čipom komunicira prek 256-bitnega vodila, zato se za prepustnost podatkov ni bati, saj pomnilnik deluje na efektivnih 1800 MHz. Zadnja sprememba, ki jo navadno uporabijo izdelovalci, pa je nižanje delovnega takta, zato jedro Radeona 4830 utripa s 575 MHz, njegova brata pa s 625 (4850) oziroma 750 MHz (4870).

Vse to v praksi pomeni nekoliko manjše zmogljivosti od drugih kartic družine 48xx, a obenem daje vedeti, da ima strojna zasnova obilo navijalskega potenciala, ki ga lahko uporabniki s pridom izkoristijo. Za dobrih 115 evrov, kolikor je v času preizkusa veljala omenjena grafična kartica, ponuja odlične zmogljivosti. Za nameček pa je moč v skoraj vseh aktualnih računalniških sistemih dodati še eno takšno grafiko in posledično v navezi CrossFireX skoraj podvojiti zmogljivost, tako da takšna naveza spravi na kolena veliko dražjih rešitev, tudi iz lastnega tabora. Radeoni 4830 bodo nedvomno pomladna uspešnica srednje zahtevnih igričarjev.

Hladilna rešitev dobro opravi svoje delo, čeprav ga ob obremenitvi slišno oznanja. Kljub temu da so pri AMD glede na prejšnje modele nekoliko poenostavili napajalni del kartice, to na samo navijanje ne vpliva bistveno, saj je moč iz "umetno zavrte" kartice brez večjih težav iztisniti tudi 30 in več odstotkov dodatnih zmogljivosti.

Glede na tehnične specifikacije izdelovalca naj bi Radeon HD 4830 512 MB porabil do 110 W moči (v praksi navadno precej manj), zato zanj priporočajo napajalnik moči 450 W; če boste v računalnik vgradili dve takšni kartici, pa si le omislite 550 W napajalnik ali zmogljivejšega.

Nvidia GeForce GTX 285

Zadnjih nekaj mesecev je bil prestol najhitrejše grafične kartice rezerviran za AMDjev Radeon HD 4870 X2. Ker se Nvidiji tudi z modelom GeForce GTX 280 ni uspelo prebiti na vrh, so inženirji zopet stopili pred risalno desko, optimizirali svoje delo in kartico pohitrili. Najhitrejša enojedrna Nvidia tako sliši na ime GeForce GTX 285.

Nvidia GeForce GTX 285

Strukture jedra pri Nvidiji niso spreminjali, so ga pa izdelali v natančnejši 55-nm tehnologiji ni identično tistemu v GTX 280. Ker je prenovljeno grafično jedro nekoliko hladnejše, omogoča tudi doseganje višjih delovnih taktov (648 proti 602 MHz), dodatne pohitritve pa je bil deležen tudi pomnilnik GDDR3, ki je pridobil skoraj 400 MHz (zdaj utripa pri 2484 MHz) in tako že dosega svoje meje. Nekaj sprememb je očitnih tudi na zapletenem napajalnem delu, kjer sta dodatni 8-pinski električni priključek zamenjala dva 6-pinska. Gigabajt pomnilnika s procesorjem še vedno komunicira prek 512-bitnega vodila.

Omenjene spremembe pa po naših meritvah še vedno niso zadostovale, da bi kartica dosegla, kaj šele presegla zmogljivosti Radeona HD 4870 X2; še več, pri višjih ločljivostih z GeForcem GTX 285 obračuna celo cenejši Radeon HD 4850 X2 in to zelenim nikakor ne more biti v ponos. Imajo pa zato trenutno najhitrejšo enoprocesorsko grafično rešitev za igričarski segment, kar s seboj prinaša prednosti - predvsem pri igrah, ki naveze dveh ali več grafik ali pa dvoprocesorskih grafik še ne znajo izkoristiti. Obenem je ta grafika tudi nekoliko tišja od neposrednih konkurentov.

Dodatno ima GeForce GTX 285 v primerjavi s konkurenti iz rdečega tabora še nekaj prednosti, a jih zaenkrat malokdo izkorišča. Gre predvsem za strojni jezik Nvidia CUDA, ki omogoča izrabo grafik v matematične namene ter podporo računanju fizike, imenovano PhysX, ki v trenutnih igrah ne prinaša večjih prednosti, se pa zavidljivo dobro odreže pri 3D preizkusu Mark Vantage, zato je že črtana iz uradnih dosežkov navijalcev. Med pluse lahko opisani grafiki štejemo tudi nižjo ceno v primerjavi z modelom GTX 280, za kar je poskrbela predvsem prenova zasnove, ki je očitno nekaj cenejša. GeForce GTX 285 je tako na prodajnih policah trgovin moč zaslediti že od 360 evrov naprej, to pa je ob trenutnih pocenitvah seveda še vedno ne uvršča v kategorijo dobrih nakupov, vsekakor pa gre za zelo dober izdelek. Med potencialnimi kupci te grafike bo največ igričarskih zanesenjakov, ki se za odlične zmogljivosti niso pripravljeni odpovedati obstoječemu računalu z Intelovo platformo (ki ne podpira vezav dveh ali več grafik v način SLI).

Nvidia GeForce GTX 295

Biti drugi, očitno za zeleni tabor pomeni biti zadnji. Nvidia je bržkone uvidela, da z enoprocesorsko grafiko le ne more premagati AMD, zato je privlekla na dan dizajn ne najbolj uspešne kartice GeForce 9800 GX2 in ga opremila s sodobnejšimi procesorji. Na dveh skupaj privijačenih tiskovinah (!) namreč sobivata "nabildana" grafična procesorja GeForce GTX 260, ki pa so ju predvsem zaradi marketinških malverzacij spretno poimenovali GeForce GTX 295, saj različica 260 v očeh potencialnih kupcev ne velja za posebej uspešen izdelek (od začetka prodaje je že doživela osvežitev).

Nvidia GeForce GTX 295

1792 MB pomnilnika in dvojno 448-bitno vodilo so za trenutne razmere v grafičnem svetu precej neobičajne vrednosti, a se izkažejo za precej zmogljive (o učinkovitosti pa naj govorijo številke s testov in porabe energije). Hladilna rešitev je ukleščena med obe tiskovini in hkrati hladi oba grafična procesorja, ki zmoreta ob polni obremenitvi oddati tudi 289 W toplote, zato imajo hladilna rebra in ventilator polne roke dela tudi brez navijanja kartice. Presenetljivo dobro se GeForce GTX 295 odreže v poglavju glasnosti delovanja, saj se v stanju mirovanja skorajda ne sliši, pa tudi manj zahtevne igre, ki so zanjo mala malica, od ventilatorja ne zahtevajo večjega napora. Ko pa od grafike zahtevamo največ, kar nam lahko ponudi, da, takrat pa je glasna, celo tako glasna, da preglasi moteče piskanje napajalnega dela.

Navijanje je zgodba zase, saj premoreta Nvidijini novinki precej stroge protinavijalske zaščite, ki skrbijo, da previsoka napetost in tokovi ne bi uničili grafičnih kartic, ki, roko na srce, niso nič kaj poceni. Manevrskega prostora je tako le okoli 10 odstotkov.

GeForce GTX 295 je tako danes najhitrejša dvoprocesorska grafična kartica, s katero Nvidia prevzema krono najboljšega, vendar z grenkim priokusom. Zavedati se je namreč treba, da na svetu, kaj šele v Sloveniji, ni prav veliko igričarjev, ki bi bili pripravljeni za sodobno grafično kartico odšteti več kot 500 evrov, pa še ustrezno računalo, ki bo sposobno izrabiti te zmogljivosti, bo kupca veljalo nadaljnjega tisočaka in pol. Za nameček velja razmisliti tudi o bistveno cenejši alternativi, kot je nakup dveh enojedrnih kartic GTX 260 in njuni postavitvi v SLI način delovanja. Pri tem ne pozabite, da SLI poleg Nvidiinih plošč podpirajo le dražje Intelove rešitve, zgrajene okoli sistemskega nabora X58.

Nvidijini novinki seveda zahtevata ustrezno zmogljivo strojno opremo, ne pozabite pa tudi na napajalnik. 550W je nekakšna spodnja meja, primerna za GTX 285, za močnejšo sestro pa priporočajo vsaj 680 W napajalnik, zato raje posezite po 800- in več vatnih rešitvah, še posebej, če nameravate v prihodnje v računalnik vgraditi še dodatno grafično kartico.

Vse okoliščine preizkusa so bile enake kot na velikem preizkusu grafičnih kartic, objavljenih v Monitorju februarja 2009.

Pogled naprej

Z zamenjavo na prestolu najzmogljivejših grafičnih kartic bo prav zanimivo spremljati AMDjev odgovor. Od izdelovalcev namreč slišimo le dva možna scenarija, prvi pravi takole: nov grafični čip RV790, ki bo, mimogrede, prava zverina, je že nared in bo v dvoprocesorski sestavi zlahka opravil z GeForce GTX 295. Predstavljen naj bi bil v začetku marca na sejmu CeBIT v Nemčiji, prodaja pa naj bi se začela kmalu po predstavitvi. Tudi druga različica tega scenarija potrjuje, da AMD že ima ustrezen grafični procesor, ki bo pometel s konkurenco, a bo z lansiranjem do nadaljnjega počakal, saj ne želi dodatno nižati cen obstoječih grafičnih rešitev. S tem bo, vsaj začasno, AMD namenoma prepustil smetano Nvidiji, sam pa uspešno posloval v srednjem segmentu grafičnih kartic (izdelki s ceno med 100 in 200 evri), kjer ima občutno boljšo ponudbo od konkurenta. Prav te kartice namreč ustvarjajo daleč največ prihodkov izdelovalcem in posledično tudi uspešno vlečejo AMD iz rdečih številk. Kateri izmed scenarijev bo dejansko obveljal, bo kaj hitro pokazal čas, saj se CeBIT 2009 nezadržno bliža.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki