Za zaprtimi vrati

Objavljeno: 30.6.2020 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Dosje | Revija: Julij-avgust 2020

Internet je tiskane medije prisilil, da svoje vsebine objavljajo tudi na spletnih straneh. To je precej spremenilo finančne konstrukcije, saj je bilo sprva vse, kar je na internetu – brezplačno. Časniki in revije so zato začeli uvajati plačljive zidove, s katerimi so dostop do vsebin pripustili le naročnikom ali kupcem posameznih člankov. Ti zidovi pa so mestoma luknjičasti, često povsem namerno, kar z nekaj iznajdljivosti omogoča dostop do vsebin brez naročnine.

Na prelomu tisočletja so tiskani mediji začeli ugotavljati, da internet ne bo niti muha enodnevnica niti nišna storitev. Tedaj je bil še precej manj vseprisoten, zato se je zdelo povsem razumno na internetu ponuditi vsebine iz tiskanih izdaj. Dostop do njega je tako in tako imela le manjšina. Lani je internet resda redno uporabljalo 83 odstotkov Slovencev (podatki Statističnega urada), pred dvajsetimi leti pa je bila situacija popolnoma drugačna. Po raziskavi RIS 1999 je le takrat 10 odstotkov podjetij navedlo, da uporaba interneta kakorkoli vpliva na njihove prihodke (pomislite, kako je danes!), delež elektronskih naročil je znašal manj kot pet odstotkov, dostop do interneta pa je imelo 15 odstotkov prebivalcev.

G.mail.ov trik

Številni plačljivi zidovi tudi z brezplačnim uporabniškim imenom omogočajo dostop do nekaj člankov na mesec (npr. 5). Rešitev za branje več člankov je torej trivialna, le nekoliko truda zahteva – registrirati se moramo večkrat, za kar potrebujemo več elektronskih naslovov. Te zlahka ustvarimo pri Gmailu, Yahooju in ostalih ponudnikih brezplačnih naslovov.

Še enostavneje pa gre s trikom, ki deluje na Gmailu. Google ne razlikuje med naslovi, ki se razlikujejo v številu pik. Tako pride v isti predal pošta, ki jo pošljemo na imepriimek@gmail.com, ime.priimek@gmail.com ali celo ime.pri.imek@gmail.com itd. To pomeni, da lahko tako modificirane naslove uporabimo za registracijo kot novi uporabnik na plačljivem zidu, potrditveno sporočilo pa bomo še vedno prejeli v isti poštni predal. Voila.

Toda ko je internet postajal čedalje priljubljenejši, je začel počasi žreti tiskane medije, radio in televizijo. Založniki so različno hitro ugotovili, da prisotnost na internetu sama po sebi ne bo dovolj, temveč jo bo treba tudi unovčiti. Načelno sta načina dva: prihodki od oglasov (na spletu) ali zaklep vsebin in ponujanje naročnin. Večina medijev uporablja kombinacijo pristopov. Pomemben način financiranja so še donacije, ki jih ponavadi uporabljajo manjša spletišča (npr. podcrto.si), a tudi nekateri velikani. Britanski The Guardian se je, na primer, odločil, da je pravica javnosti do informiranosti tako velika, da bodo vse svoje članke odprli, vendarle pa bralce pod člankom pozovejo k finančni podpori izdajatelja.

The Guardian je ubral drugačen pristop in namesto naročnine uporablja donacije.

Prvi plačljivi zid

Ameriški poslovni časnik je že od samega začetka vedel, da na internetu vsebin ne bodo ponujali zastonj. The Wall Street Journal je spletno stran dobil april 1996 – v ilustracijo: takrat sta se bojevala Internet Explorer in Netscape Navigator, Google pa sploh še ni obstajal – in avgusta istega leta so jo zaklenili. Brezplačna je bila le v kratkem preizkusnem obdobju vmes, potem pa je tedaj imenovani Wall Street Journal Interactive Edition dobil spletno naročnino. Ni bil prvi na internetu, je pa prvi izmed velikih, ki je uvedel naročnino.

The Wall Street Journal je že leta 1996 uvedel plačljivi zid, ki je ostal do danes.

Članke so objavili ob polnoči, nekatere pa med 2. in 3. uro, ko je morala konkurenca svoje odtise poslati v tiskarno. Naročnina je stala 50 dolarjev na leto (okrog 80 dolarjev v današnji protivrednosti) oziroma 30 dolarjev za obstoječe naročnike tiskane izdaje, ki so tako in tako že plačevali 164 dolarjev letno. Takrat je odgovorni urednik Neil Budde priznal, da nimajo občutka, ali je to primerna cena. Želeli so dovolj nizko ceno, da ne bi izzvala preveč revolta, saj je bil internet tedaj izrazito brezplačen, in hkrati dovolj nizko, da bi jo ljudje še plačali. Na vprašanje, ali ne bodo s tem kanibalizirali lastne tiskane izdaje, je odvrnil, da bo slej ko prej nekdo ponudil časopis na internetu, zakaj ga ne bi torej kar sami. Ob zagonu je spletna stran The Wall Street Journal imela 361 naročnikov, danes pa jih ima prek dva milijona.

Preverjene, poglobljene, razdelane in kakovostne vsebine stanejo. Tudi pričujoči prispevek berete v reviji, ki jo zelo resno ustvarja več kot ducat ljudi. Morda lahko pri brezplačnem dostopu do tujih vsebin svoje ravnanje navidezno upravičujemo z nizkim slovenskim standardom v primerjavi z zahodnimi državami, medtem ko na lokalni ravni tega ne moremo. Glasujmo z denarnico.

Plačljivi zid, ki ga je imel The Wall Street Journal leta 1996, je bil precej drugačen od današnjih. Vsebine za internet so bile tedaj pripravljene ločeno. Dejansko so članke za internetno izdajo pripravljali iz tiskanih vsebin s prepisovanjem in spreminjanjem. Naokrog so jih nosili na disketah, spletno stran pa je vsak dan ure postavljal en posameznik. Za današnji čas nepredstavljivo.

Zid ni zidu enak

The Wall Street Journal še danes uporablja tak trdi plačljivi zid (hard paywall). Vse vsebine so zaklenjene, brezplačnih ogledov pa ni (razen v kakšnem hotelu ali knjižnici, kjer zakupijo dostop). Brez naročnine lahko vidimo le naslove in prvih nekaj stavkov.

Ponekod pa časniki uporabljajo mehke plačljive zidove (soft paywall), ki imajo več različic. Bodisi so zaklenjeni le določeni članki, običajno krajši in enostavnejši (freemium), bodisi se dostop sprošča kako drugače. Nekateri časniki (z registracijo) dovoljujejo dostop do omejenega števila člankov na mesec. Drugi članke odprejo, če na stran prideskamo z Googla ali katere druge strani (ali družbenega omrežja, kot je imelo nekoč urejeno slovensko Delo). Določeni časniki dostop pogojujejo geografsko, kar se je razširilo še posebej po sprejemu GDPR, zaradi česar iz Evrope naenkrat ni več dostopnih kup (sicer brezplačnih) regionalnih časnikov iz ZDA in Kanade.

Manj znane alternative

Prihodke ne prinašajo le oglasi ali naročnine. Časniki eksperimentirajo tudi z nekaterimi drugimi, manj znanimi metodami. Uporaba vtičnikov za blokiranje oglasov (AdBlock) pri branju brezplačnih vsebin neposredno škoduje, zato čedalje več spletnih strani v takem primeru vsaj pozove k izklopu ali pa branje brez izklopa kar onemogoči. Lepo je, če smo toliko kolegialni, da pogosto obiskane spletne strani vendarle dodamo na seznam izjem v AdBlocku.

Še ena možnost so oglasni videoposnetki, kjer moramo ročno sprožiti predvajanje, nato pa se članek odklene. Za nekatere članke to uporablja, na primer, Delo.

V preteklosti smo videli še nenavadnejše pristope. Slovensko podjetje Double Recall je pred desetletjem začelo ponujati rešitev, kjer so bili članki dostopni, če smo v prikazano okence vnesli dve izrisani besedi (podobno kot Captcha). Ideja je bila v tem, da je šlo za oglaševalske znamke, ki so se tako ljudem bolje vtisnile v spomin, zato so oglaševalci to nekoliko bolje plačevali.

DoubleRecall je bil inovativen način dostopa do člankov, kjer je moral uporabnik vpisati besedo po izboru oglaševalca.

Način brskanja brez sledenja (incognito mode) je uporaben za obvoz mehkih plačljivih zidov, ki štejejo število prebranih člankov. Zaradi tega številne spletne strani preverijo, ali uporabljamo ta način, čeprav se proizvajalci brskalnikov trudijo to preverjanje preprečiti. V Chromu je, na primer, spletna stran preverila le dostopnost API FileSystem, ki ga v incognitu ni. Ko so to zakrpali, pa so začeli preverjati velikost dovoljenega prostora, ki je bil v incognitu fiksiran na 120 MB. Google tu še ni našel popolne rešitve.

Različne izvedbe plačljivih zidov so razumljive, ker različni založniki sledijo različnim ciljem in tudi startajo z zelo različnih izhodišč. The Wall Street Journal, na primer, nudi specializirane gospodarske novice, medtem ko je The New York Times obči časnik. To pomeni, da vsebin iz prvega morda ne bo moč najti drugod, tiste iz zadnjega pa bodo – razen največjih preiskovalnih zgodb – dostopne tudi drugod.

Zaradi tega sta pristopa različna. The New York Times bralcem ponuja pet brezplačnih člankov na mesec (kar se seveda da raztegniti, kot prikazujemo v nadaljevanju). V preteklosti je nudil celo 20 brezplačnih člankov, a se je to izkazalo za preveč. Svojčas je bil zid na The New York Timesu namenoma še bolj luknjičav. Kadar smo do članka prispeli iz rezultatov Googlovega iskanja (referral) ali deljene vsebine na družbenem omrežju, je bil ta vedno odklenjen. Ni težko uvideti, kako je to mogoče uporabiti za dostop do kateregakoli članka.

Propadli projekt Piano

Tudi v Sloveniji so prvi primeri plačljivih zidov že precej stari. Časnik Finance ga je uvedel leta 2003 in do danes nekajkrat prilagodil model, a osnovna premisa ostaja – daljši, vsebinski članki so plačljivi. Naslednji večji korak je sledil devet let pozneje. Sedem medijskih hiš je za deset svojih izdaj (Dnevnik, Delo, Slovenske novice, Dolenjski list, Ekipa, Autobild, Primorske novice, Gorenjski glas, Požareport in Računalniške novice) januarja 2012 začelo uporabljati skupni plačljivi zid Piano. Rešitev slovaškega podjetja Piano Media je ponujala mesečno naročnino 4,89 evra (ali letno za 48,90 evra) in dostop do vsebin vseh sodelujočih izdaj, zbrana sredstva pa so se v razmerju 70 : 30 delila med založnike in ponudnika plačljivega zidu. Razrez po založnikih pa je bil potem odvisen od dejanske branosti.

Piano je bil v letih 2012–2015 skupni plačljivi zid največjih slovenskih časopisov, a se ni obnesel.

Piano ni dolgo živel, saj se kar nekaj založnikov ni odločilo za vstop, Delo in Slovenske novice pa sta že leta 2013 izstopila iz sistema. Piano je imel v prvem letu zgolj 1.500–1.800 naročnikov, kar je precej manj od načrtovanih deset tisoč, zato so prvo leto sklenili v rdečih številkah. Zaradi medlega odziva javnosti in tudi nezadovoljstva v medijskih hišah (ki so od premalo naročnikov dobivale le majhen odstotek od že tako nizkih 4,89 evra), ki se je zrcalilo v njihovih odhodih, se je Piano kot enotni plačljivi zid od slovenskega trga poslovil leta 2015. Dandanes imajo slovenski časopisi individualne plačljive zidove, ki se razlikujejo po strogosti.

In kako uspešni so pri tem? Podatke razumljivo neradi delijo, le tu in tam se kdo pohvali. Finance so imele lani, na primer, dobrih 6.000 digitalnih naročnikov (od 11.000 vseh naročnikov skupaj). Za primerjavo: prodana naklada Večera in Dnevnika naj bi bila (uradnih podatkov ni) okoli 20.000, Dela pa slabih 25.000. V tujini so bistveno bolj zgovorni. The New York Times ima pet milijonov digitalnih naročnikov in velja za enega večjih tujih zmagovalcev koronakrize, saj je v prvem letošnjem kvartalu digitalne naročnike pridobil hitreje kot kadarkoli prej (prirast 587.000).

Prek zidu

Ker smo v tehnični reviji, si iz čisto izobraževalnih vzgibov oglejmo, kako je plačljive zidove mogoče preplezati. Omejili se bomo seveda le na legalne metode, ki izkoriščajo namerno vgrajeno mehkost zidov (torej določeno število brezplačnih člankov, odprtost glede na način prihoda (referral), IP-naslovi).

Začnimo pri najobičajnejših. Plačljivi zidovi, ki štejejo število prebranih člankov, počno to na najrazličnejše načine, tako je tudi metod, kako jih zaobiti, več. Ko dosežemo kvoto in člankov ne moremo več brati, lahko odpremo drug brskalnik (Firefox, Chrome, Edge, IE, Opera itd.), v katerem bo morda šlo. Poskusimo lahko pobrisati vse piškotke ali odpreti način brez sledenja (incognito). Učinek ni enak (več v okvirju), zato velja preveriti oboje. Včasih je trik v onesposobitvi Java Scripta v brskalniku.

Mimogrede, večina časnikov pozna tri ravni dostopa – mimoidoči (najbolj zaklenjeno) in naročnik nista edina, saj se lahko registriramo in ostanemo brezplačni uporabnik. Nemalokrat tedaj vidimo nekoliko več člankov, včasih pa se odklene tudi določeno število pravih. Neredko je isti članek (z dovoljenjem) objavljen še na kakšnem drugem portalu. Članki na Wired so, na primer, zaklenjeni, če pa se isti članek pojavi na ArsTechnici (oba portala imata istega lastnika), tam ne bo več zaprt. V Google zato velja vpisati fraze iz članka, ki jih še vidimo v uvodnih stavkih, in pogledati, ali se pojavijo še kod drugod. Samodejno to počne razširitev Unpaywall za Chrome, ki poišče vse druge kopije članka. To zlasti velja za znanstvene članke, o čemer več v okvirju.

Naslednji trik je zamenjati naslov IP, kar lahko dosežemo na več načinov. V starih časih je šlo s prekinitvijo povezave z internetom in ponovno vzpostavitvijo, ko smo navadno dobili dodeljen nov IP, medtem ko je z današnjimi venomer povezanimi napravami to teže. Lahko se povežemo s katero od storitev VPN (npr. ProtonVPN je brezplačen) ali pa uporabimo posredniški strežnik (proxy), kot je, denimo, www.hide.me. Včasih so članki začasno dostopni, potem pa se zaklenejo – v tem primeru bo kopijo morda imel Google ali Internet Archive. V prvem primeru v Google vpišemo naslov članka in v iskalnih rezultatih ob zadetku kliknemo Cached, v drugem primeru pa oddeskamo na www.archive.org in preverimo, ali je spletna stran s člankom tam. Nekatere revije imajo logiko obrnjeno – članki postanejo dostopni šele po preteku embarga, kjer težavo reši čas.

Naslednji obvoz je neverjetno preprost. Za domeno strani, kjer je objavljen članek, preprosto dodamo piko. Namesto

www.nytimes.com/2020/06/11/sports/tennis/us-open-2020-plans.html

odpremo

www.nytimes.com./2020/06/11/sports/tennis/us-open-2020-plans.html

in članek bo postal dostopen. S to metodo se na številnih straneh (tudi YouTubu) izognemo tudi oglasom. Metoda deluje, če spletna stran ne normalizira naslova gostitelja (hostname), kar pokvari sisteme za prikaz oglasov in mehkih plačljivih zidov. Na mobilnih napravah ta metoda običajno ne deluje, razen če zahtevamo namizno stran (Request Desktop Site).

Zanimivo orodje je spletna stran Outline.com, ki z izbrane spletne strani poreže oglase in ostalo »navlako«. Dobrodošel stranski učinek je, da v nekaterih primerih odreže tudi plačljivi zid. To deluje zlasti na straneh, ki so tehnično izvedene tako, da naložijo celotno stran, potem pa jo zaklenejo oziroma prikrijejo. Temu se pravi, da vsebino zakriva adwall. Tedaj lahko tudi z desno tipko kliknemo na del članka, ki ga vidimo, in izberemo Inspect Element. Še bolj primitiven način, ki tudi deluje, je, da preprosto dovolj hitro ustavimo nalaganje (kliknemo na gumb stop), ko je besedilo članka naloženo, adwall pa še ne. Seveda v takem primeru pomaga tudi neposredni pogled v izvorno HTML-kodo strani (Ctrl + U v večini brskalnikov).

Obstaja še ena metoda, ki pa je primerna le za najvztrajnejše, čeprav je le vprašanje, kdaj jo bo kdo avtomatiziral. Google ima za namene indeksacije in iskanja dostop do vseh vsebin, tudi zaklenjenih člankov. Pri iskanju po nekem članku bomo zraven zadetka videli izpisan stavek ali dva iz članka. Če iskanje ponovimo in med narekovaje dodamo zadnje tri besede stavka, bodo v prikazanih zadetki te tri besede na sredini izpisanih dveh stavkov – in videli bomo malce več besedila. Če to ponavljamo, lahko sčasoma »preberemo« ves članek, a metoda ne deluje za vse časopise.

Na GitHubu obstaja razširitev za brskalnike, ki poskusi plačljive zidove agresivneje odstraniti (github.com/iamadamdev). Na voljo je za Chrome in Firefox. Ta kaj posebej novega ne more izumiti, a avtomatizira večino doslej opisanih postopkov. V razširitev je dodan seznam dobrih sto najpopularnejših spletnih časopisov v angleškem, nemškem, nizozemskem in španskem jeziku, ob obisku člankov pa stran izvede ustrezne »popravke«. Pobriše piškotke s te domene, ustrezno nastavi polje referral itd. To orodje deluje na straneh, ki omejujejo število brezplačno dostopnih člankov, medtem ko pri trdem plačljivem zidu (kot je na The Wall Street Journalu) seveda ne more pomagati.

Za slednje so na voljo tudi nelegalne metode, ki jih seveda odsvetujemo. Ukradeni prijavni podatki se najdejo v globinah in temnih delih interneta: na forumih, ki so dostopni prek Tora, v piratskih torrentih id. Vsi prijavni podatki imajo omejen rok trajanja, saj množična uporaba hitro sproži alarme, zaradi česar jih spletne strani potem blokirajo.

Lahko pa tudi kaj plačamo

Za slovenske časnike omenjena razširitev za Firefox/Chrome ni prilagojena. S kombinacijo opisanih metod bomo najlaže brali Dnevnik, saj so v njem nekateri članki odprti, drugi namenjeni le naročnikom, tretji pa vmes – registrirani uporabniki lahko na mesec preberejo štiri. Finance so nedavno spremenile koncept in ponujajo le zaklenjene in odklenjene članke brez srednje poti. V Delu so nekateri zaklenjeni članki na voljo ob ogledu reklamnega videoposnetka, drugi pa ne. Pri Večeru in Slovenskih novicah pa ločujejo le plačljive in brezplačne članke brez vmesne poti.

Veliko spletnih časopisov ponuja akcije, kot je naročnina za 1 evro prvi mesec, ki jo lahko potem prekinemo. Kadar si res nujno želimo kak članek, do katerega drugače ne moremo, lahko ponekod kupimo samo en članek, povsod pa se je mogoče naročiti za mesec dni. In kdo ve – morda ugotovimo, da so vsebine zanimive in kakovostne, skratka vredne tistih nekaj kav mesečno, ter ostanemo naročniki.

Zato zaključimo vendarle v nekoliko resnejšem tonu. Internet postaja smetišče vseh mogočih (dez)informacij, ki so dostopne brezplačno. Preverjene, poglobljene, razdelane in kakovostne vsebine pa stanejo. Tudi pričujoči prispevek berete v reviji, ki jo zelo resno ustvarja več kot ducat ljudi. Morda lahko pri brezplačnem dostopu do tujih vsebin svoje ravnanje navidezno upravičujemo z nizkim slovenskim standardom v primerjavi z zahodnimi državami, medtem ko na lokalni ravni tega seveda ne moremo. Glasujmo z denarnico.

Plačljivi zidovi v znanosti

Znanstveni članki so za plačljivimi zidovi že desetletja. Tematika je tako obsežna, da bi o njej lahko napisali svoj članek, a gre v skrčeni različici gre takole. Večina znanstvenih revij je plačljivih, modela pa sta dva. Bodisi je objava članka brezplačna in je za branje potrebna naročnina (ali posamični nakup) bodisi avtorji ob objavi plačajo pristojbino tudi do nekaj tisoč evrov, zaradi česar je članek brezplačen. Revije, ki imajo naročniški model, naročujejo visokošolske in raziskovalne institucije (lahko tudi v konzorcijih), s čimer imajo potem vsi tamkajšnji raziskovalci ob brskanju s pravih IP-naslovov ali službenim geslom za oddaljeni dostop možnost prebiranja člankov.

Številni avtorji in njihove institucije lastne članke objavijo tudi na svojih spletnih straneh (to smejo). Najboljši kažipot po teh sekundarnih virih je kar Google Scholar, ki ob iskanju člankov izpiše še povezavo, kje je mogoče dobiti ves članek, če je kjerkoli dostopen.

Od leta 2011 pa obstaja spletna stran Sci-Hub, ki jo je ustanovila kazahstanska računalničarka Aleksandra Elbakjan. Na strani, ki deluje kakor iskalnik, so tako rekoč vsi znanstveni članki. Za uporabo ni potrebna nobena registracija, preprosto vnesemo ime članka in ga dobimo. Sci-Hub s tem krši materialne avtorske pravice, saj jih za recenzirane in stavljene inačice člankov pridobijo založniki. Zaradi te storitve je avtorica v ZDA izgubila dve tožbi, stran pa redno menja domeno. V znanosti se v zadnjih letih čedalje več govori o problematiki plačljivega dostopa do člankov, saj so dobički založnikov zelo veliki, ko pisanje, urednikovanje in recenziranje brezplačno opravijo raziskovalci, založniki pa članke le stavijo. Za elektronske knjige je sorodna stran Libgen.

Sci-Hub ob prvem dostopu do članka tega odpre tako, da uporabi prijavne podatke katerega od raziskovalcev na neki svetovni univerzi, ki jih je posredoval strani. Ko najde ustrezen dostop, članek shrani v lokalen repozitorij, od koder bo vedno takoj dostopen.

SciHub je največje orodje za nelegalni dostop do zaklenjenih znanstvenih člankov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki