Za širokega željne

Objavljeno: 30.6.2009 | Avtor: Žiga Veber | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Junij 2009 | Teme: preizkus, monitor, LCD

Kaj je tisto, kar se zdi uporabniku cenovno dostopnega monitorja najpomembneje? Je to poleg cene videz in kakovost samega ohišja, opremljenost ali pa je za vse enostavno najpomembnejša kakovost same slike? Dilema, ki smo se je znova lotili s preizkusom "manjših", tj. 19-, 20- in 22-palčnih monitorjev LCD.

Velikokrat je pri nakupu veliko teže svetovati manj veščemu uporabniku kot pa tistim, ki iščejo najbolj vrhunske "hi-end" izdelke. Takšni ponavadi vedo, kaj iščejo, povprečen uporabnik pa želi marsikdaj imeti vse, čeprav dostikrat sploh ne pozna svojih pravih želja. To še vedno s pridom izkoriščajo oglaševalski oddelki velikih podjetij in s kupom informacij zasičeni potrošnik se mnogokrat na koncu odloči na podlagi njihovega dela, bolj kot na podlagi dela inženirjev. Žal.

Resnica pa je takšna, da je denar sveta vladar, še posebej v teh časih. Tako je med cenovno primerljivimi izdelki težko najti tistega, ki bi vsakomur najbolj ustrezal. Velikokrat nam pricurlja na ušesa kakšna zanimiva novica o izjemni kakovosti neke nove opreme, za katero se kasneje izkaže, da je bolj kakovostno oglaševanje kot pa kakovosten napredek v tehnologiji. Na tokratnem preizkusu smo opazili tudi veliko izenačenost izdelkov istega cenovnega in velikostnega razreda v številnih pogledih, saj so tudi uporabljene matrike med seboj skoraj enake ali pa celo prihajajo od istega izdelovalca. Tako so kotne vidljivosti monitorjev zelo izenačene, redke so izjeme, ki nekoliko odstopajo, opazili pa smo tudi izboljšanje na področju enakomerne osvetlitve ozadja. Odsotnost digitalnega priključka je pri takšnih izdelkih, predvsem pri manjših, bolj stvar gotovosti kot dejanska pomanjkljivost. Če je ob času avtomatske prilagoditve slike na monitorju prikazana dovolj raznolika slika, se novejši izdelki tako dobro prilagodijo, da je različnost praktično ničelna, še posebej na izdelkih, velikih do 20 palcev. Vedeti je treba, da tu ni govor o profesionalnih izdelkih, zato se te pomanjkljivosti še bolj izničijo. Je pa res, da brez digitalnega priključka naprave ni moč povezati z nekaterimi sodobnimi večpredstavnimi predvajalniki in prav to je razlog, zakaj takšna pomanjkljivost spada med negativne strani nekega izdelka. To še zlasti velja za tiste, ki so zmožni prikazati sliko v polni visoki ločljivosti, razmerje stranic pa je pri teh modelih zelo širokih 16 : 9. In vedno več takšnih se pojavlja na prodajnih policah. Pomanjkljivost takšnega monitorja je predvsem še večji vstopni kot svetlobe s stranskih delov slike kakor pri običajnih izdelkih, takšno ozadje je teže enakomerno osvetliti in tudi delovna površina, na katero je treba gledati v milijonih pik, je pri enaki diagonali manjša v primerjavi z ožjim zaslonom, seveda ko govorimo o isti velikosti pik in s tem tudi enaki prepoznavnosti elementov pri enaki delovni razdalji. Zavedati se je treba, da ima največjo površino pri enaki diagonali ravno kvadrat.

Kako smo preizkušali?

Da bi na našem velikem preizkusu vsem izdelkom zagotovili enake možnosti, smo jih preizkušali v svetlobno nadzorovanem okolju. To pomeni, da smo se izognili vsem neposrednim virom svetlobe, vse pa smo preizkusili v istih svetlobnih razmerah. Neposredna svetloba lahko zaradi razpršene svetlobe v zaščitnem sloju matrike privede do nepravilnega odčitavanja barvnih odtenkov, zato je lahko ustvarjeni barvni profil nepravilen, to pa kasneje pripelje do dvojnih napak. Pred vsakim preizkusom smo napravo prej tudi ogreli na delovno temperaturo in vse parametre ponastavili na tovarniške. Če so nastavitve monitorja dopuščale, smo izbrali temperaturno vrednost beline 6500 K, ker pa številni cenejši izdelki te nastavitve ne omogočajo, je bilo pri nekaterih treba preizkus opraviti z običajno barvno temperaturo (ponavadi možnost ,,normal"). Po potrebi smo meritve ponovili z nekoliko drugačnimi nastavitvami in izbrali kar najboljše rezultate.

Za meritveno orodje nam je rabil kalibrator znamke X-rite, MonacoOptix XR Pro, kakršnega pri svojem delu uporabljajo tudi številni grafični oblikovalci in uporabniki DTP. Z njim smo ustvarili barvni profil in prilagodili jakost kontrasta in svetilnosti na kar najoptimalnejšo vrednost. Kasneje smo z isto napravo odčitali barvna odstopanja, za kasnejšo primerjavo pa smo primerljive barvne lestvice in sivinske lestvice tudi fotografirali.

Tako so opisane vse opazne napake, ki so večinoma sila minimalne in jih nekateri uporabniki med vsakdanjimi opravili za računalnikom sploh ne bodo opazili.

Z nekaterimi dodatnimi nastavitvami, ki jih omogočajo ti monitorji, je vsekakor mogoče doseči tudi še kaj več, vendar je to zelo specifično za vsak izdelek posebej.

Kotne vidljivosti so pri vseh tokrat preizkušenih izdelkih razmeroma slabe, saj so pri vseh uporabljene osnovne matrike TN. Najbolj izrazita je tako pri vseh modelih slaba kotna vidljivost od spodaj. Pri vsakdanjih opravilih sta zelo pomembna tudi svetilnost in kontrastno razmerje, ki smo ju na umerjenih zaslonih prav tako odčitali s kalibratorjem. Barvno odstopanje pa ostaja najbolj primerljiva ocena, zato je tudi najbolj izpostavljena.

Pred nakupom se je treba odločiti, čemu bo naš novi vsakdanji spremljevalec največ služil, in ga izbrati po teh načelih. Kljub temu da je v spletu in prodajalnah na voljo že lepo število širokih posnetkov, pa se redki še vedno odločajo za skorajda arhaično razmerje stranic 4 : 3. Tak nakup upravičujejo z ogledom starejših video posnetkov čez ves zaslon ali pa imajo široko delovno površino raje fizično ločeno na dva dela. A takih je vedno manj. Tudi delovno površino je treba izbrati po meri svojih potreb, velikost slike pa naj bo v pravem razmerju z oddaljenostjo od oči. Ne velja zapostaviti niti trdnosti in prilagodljivosti stojala, saj je praksa praviloma taka, da so pri ugodnejših modelih podstavki plastični, šele pri dražjih so kovinski ali iz plastike, ki je kakovostne in dovolj težke sestave.

Vsekakor pa glede tehničnih podatkov še vedno velja kot pred časom. Kontrastnega razmerja 1 : 50.000 pri takšnih izdelkih ni mogoče doseči brez dinamične prilagoditve slike, ki marsikdaj skazi kakovost prikaza. Tako so dejanske vrednosti kontrastnega razmerja približno 50-krat manjše in kljub temu da so ugodnejši monitorji, v katerih se skrivajo matrike vrste TN, vsi po vrsti dovolj hitri tudi za najhitrejše premike, izdelovalci na papirju še zmeraj tekmujejo v najkrajšem odzivnem času. Kotne vidljivosti so si med seboj zelo podobne, poudariti pa je treba tudi to, da izdelovalčevi podatki sporočajo največji vidni kot, pod katerim je na voljo 10 % kontrastnega razmerja, to pa je premalo za delo, saj se tudi barve takrat precej popačijo.

In tako se kupec znajde v poplavi informacij, ki ga nikakor ne pripeljejo do prave izbire. Zato je najboljši nasvet izbira izdelka po lastni vizualni presoji, saj imajo vsake oči svojega malarja in zaznave uporabnikov se med seboj razlikujejo. Kar najbolje pa si je prebrati kakšen podroben primerjalni preizkus. Kot je tale, ki ga pravkar prebirate.

Zlati Monitor

Med monitorji v velikostnem razredu do 20 palcev nas je najprej navdušil 18,5-palčni izdelek podjetja Aoc, model 831S+, ki ga odlikujeta najboljša barvna pravilnost in izjemno ugodna cena, vendar za svojimi tekmeci slikovno zaostaja zaradi nekoliko premajhne delovne površine, ta meri le 1366 × 768 pik. Slikovno se je sicer vrhunsko odrezal tudi kakovostno grajeni Lenovo L1940WA, vendar je njegova cena glede na ponujeno nekoliko previsoka.

Zato smo iskali naprej in našli najprimernejšega predstavnika tega razreda v 19-palčnem Philipsovem modelu 190CW, ki ga prav tako odlikujeta dobra barvna pravilnost, všečna oblika in le nekaj deset evrov višja cena. Njegova poglavitna pomanjkljivost je to, da nima digitalnega vhoda, vendar je slika kljub temu zelo dobra za ta razred, zato mu podeljujemo naziv "zlati Monitor".

Najhujša konkurenca je bila v razredu 22-palčnih modelov, med katerimi je kar nekaj dobrih izdelkov, zato ni bilo lahko izbrati najprimernejšega. Tistim, ki iščejo kar se da ugodno rešitev, toplo priporočamo Prestigio P7229W, saj ga odlikujeta dobra opremljenost in pravilen prikaz barv ob ugodni ceni le 153 evrov. Najboljši prikaz slike nam je zagotovil Asusov model LS221, ki pa ga cena zaradi prestižnega ohišja povzdigne previsoko v nebo. Na mizi kljub vsemu ne stoji tako dobro in njegovo stojalo ni tako prilagodljivo, kot lahko zapišemo za model Lenovo L2240Pwd. Najboljše razmerje med cenovno ugodnostjo in kakovostnim prikazom slike je tako ujel izdelek podjetja Fujitsu Siemens, model Amilo XL3220W. Zaradi odlične barvne pravilnosti in enakomerno prikazane slike si je z razmeroma ugodno ceno v ostri konkurenci izboril naslov "zlati Monitor".

20 palcev

Aoc 831S+

Aoc 831S+

Velikost: 18,5 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,59.

Cena: 99 EUR.

Za: Dobra barvna pravilnost; čeprav je stojalo plastično, je izdelano razmeroma čvrsto; svetlost, ugodna cena.

Proti: Premajhna ločljivost in prevelike pike na zaslonu.

Veliko podjetje iz San Francisca je pri nas sicer bolj malo znano, vendar je po svetu nadvse razširjeno in njihove izdelke najdemo praktično na vseh koncih sveta. Čeprav večinoma ponujajo ugodne rešitve, pa ostajajo na solidni kakovostni ravni in njihovi izdelki pobirajo raznovrstne nagrade po vsem svetu.

Prav tak je tudi tokrat preizkušeni 831S+, ki je dandanašnji med manjšimi monitorji, na našem tokratnem preizkusu celo najmanjši. Njegovo ohišje je sestavljeno iz svetleče črne plastike, na kateri se prstni odtisi poznajo kaj hitro, s spodnjega roba okvirja pa nam mizo osvetljuje moder indikator vklopa. Tudi stojalo je enake sestave, v podstavek ga pritrdimo z vijakom, čeprav v njem ne stoji povsem trdno, pa sta za tako majhno napravo kljub temu dovolj dober duo in brez težav opravita z njegovo maso. Nastavljati je mogoče le naklon, to pa poteka udobno in dovolj zanesljivo, da ga je mogoče spreminjati tudi z eno roko.

Na sredini spodnjega roba monitorja so skrite tipke za sprehod po menuju, ta pa je kljub poplavi cenenih in pisanih ikon enostaven in logičen za uporabo, čeprav na prvi pogled obeta tudi kakšno nastavitev več.

Še bolj nas je navdušila barvna pravilnost tega malčka, saj se ponaša z barvnim odstopanjem le 1,59. Tudi enakomernost osvetlitve je razmeroma dobra, večja odstopanja smo opazili le na sivi podlagi, na kateri je zgoraj opazna temna senca. Ta je opazna tudi na straneh, kjer je celo nekoliko prekinjena. Tanek temnejši pas pa je opaziti tudi na spodnjem delu slike. Celotno izkušnjo najbolj skazi slaba ločljivost monitorja, ki je s 1366 × 768 kljub velikosti 18,5 palca primerljiva bolj z manjšimi prenosniki kot pa s sebi enako konkurenco, opremljen pa je le z vhodom VGA.

Nadvse razveseljiva je cena, saj dobimo za le 99 evrov monitor z zelo dobro barvno pravilnostjo, ki bo prijeten sopotnik vsakomur, ki mu zadostuje nekoliko manjša delovna površina, z majhno ločljivostjo vred.

Aoc 917 Fwh Avio

Aoc 917 Fwh Avio

Velikost: 19 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,32.

Cena: 118 EUR.

Za: Opremljenost glede na ceno, upravljanje z menujem.

Proti: Nekoliko slabša barvna pravilnost, izdelava in trdnost stojala.

Za razliko od manjšega brata se ponaša z bolj klasičnim razmerjem stranic 16 : 10, razlikujeta pa se tudi po tem, kakšen prvi vtis napravita na uporabnika. Model 917 Fwh meri razred više, zato je poleg osnovnega vhoda VGA opremljen tudi s priključkom HDMI, ki ga je z adapterjem mogoče uporabiti tudi kot vhod DVI. Ne manjkajo niti vgrajeni stereo zvočniki, svetleči črni plastiki pa pri Aoc tokrat rečejo ,,Piano Polish". Temu primerno je priložena tudi krpica za čiščenje, kljub temu pa kakovost izdelave žal ni na visoki ravni. Okvir okrog monitorja ni tako trden kot pri nekateri konkurenci, najslabši vtis pa naredi površno kromirana obroba plastičnega podstavka. Pritrditev stojala je tokrat rešena za uporabnika bolj enostavno, saj stojalo le postavimo na podstavek in pritisnemo, da se zaskoči, vendar pa je kakovost celotne konstrukcije preslaba. Stojalo je plastično in postavljeno na lepljive gumijaste blazinice, toda na mizi stoji slabše kot manjši model, naklona pa ni mogoče tako enostavno nastaviti z eno roko.

Prvi prestižni vtis se tako nekoliko razblini in niti tipke pod sliko ga ne spremenijo, čeprav se kasneje med uporabo izkažejo za povsem dostojne sopotnice.

Na menu vstopamo s tipko, ki je namenjena vklopu in izklopu naprave, nato pa se po njej prijetno sprehajamo s štirismerno tipko, ki zgoraj omenjeno objema.

Ločljivost deluje pri tem modelu primerno, matrika se ponaša s 1400 × 900 pikami, barvna pravilnost pa je nekoliko slabša, saj je povprečno barvno odstopanje 2,32. Temne sivine so vidne bolj kot pri manjšem bratu, kljub temu pa je odčitano kontrastno razmerje slabše. Enakomernost slike je nekoliko boljša kot pri modelu 831S+, a je na temni podlagi viden svetel spodnji rob, na sivi pa je opaziti svetlejše lise, ki prihajajo iz robov slike.

Cenovno je model približno dvajset evrov više, za to ceno pa dobimo stereo zvočnika, digitalni vhod, plastično držalo priključenih kablov in nekoliko prijetnejše upravljanje menujev. Žal je barvna pravilnost slabša, pa tudi kabel za digitalni priklop na računalnik ni priložen.

Hanns-G HW191A

Hanns-G HW191A

Velikost: 19 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,11.

Cena: 106 EUR.

Za: Uravnotežena barvna pravilnost ter prikaz sivin, solidna enakomernost osvetlitve.

Proti: Podstavek je na sprednji strani prešibek, nima vhoda DVI.

Tudi ta izdelek je predstavnik ugodnejših vizualnih rešitev in prihaja iz mladega podjetja Hanns-G. Čeprav na prvi pogled ne prepriča, je izdelava solidna, oblika pa preprosta in čista ter brez nepotrebnih okrasnih elementov. Zatič za sprostitev stojala je na dnu, združitev s stojalom pa ni najbolj prijetno opravilo. Ko govorimo o stabilnosti, podstavek najbolj razočara v smeri proti uporabniku, saj je njegova oblika takšna, da je spredaj odprt in zato tam manj ojačan. Monitor je opremljen tudi s stereo zvočnikoma, ki sta zadaj, nima pa digitalnega priključka DVI. Vse potrebno kablovje je priloženo, tudi zvočniški kabel, tipke za upravljanje nastavitev pa so skrite na desni strani. Ker niso vidne, pa tudi na vidnem mestu ni označeno, kaj predstavlja katera od njih, je upravljanje z njimi manj prijetno in tako lahko menu marsikaterega uporabnika spravi ob živce.

Čez kakovost prikazane slike ni veliko pripomb. Ločljivost je 1400 × 900 pik, svetlost monitorja je nekako v povprečju, izmerjeni kontrast po kalibraciji pa je skoraj 1 : 1000. Čeprav pravilnost prikazanih barv ni v vrhu in je odmerjeno odstopanje 2,11, pa je prikaz barv zelo uravnotežen, saj je največje odstopanje le 3,27. Takšno odstopanje je bilo odčitano pri prikazu določenih odtenkov zelene barve, pri prikazu barvne palete pa morda nekoliko odstopajo še temnejši rdeči predeli, sivine pa so dobro vidne tudi tam, kjer gredo daleč proti črni.

Tudi enakomernost osvetlitve ne razočara, najbolj opazen je slabši prikaz zaradi kotne vidljivosti, a to je domena uporabljene osnovne TN matrike in je vidna pri vseh monitorjih v tem razredu. Na črni podlagi je tako spodnji del slike nekoliko vijoličast, na desni je opazen še svetlejši rob, ki je prav tako viden tudi na nasprotni strani, kjer je celo nekoliko valovit. Kotna vidljivost je kljub temu med boljšimi, ko govorimo o podobnih izdelkih, pri prikazu zelo kontrastnih podob na robovih zaslona pa je nekaj odbojev opaznih tudi v okvirju.

Med ugodnimi modeli je Hanns-G HW191A konkurenčen izdelek, ki se ponaša z dobro prikazano sliko, najbolj pa mu kljub ugodni ceni 106 evrov zamerimo preveč elastično stojalo v smeri proti uporabniku.

Lenovo Thinkvision 1940 WA

Lenovo Thinkvision 1940 WA

Velikost: 19 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,71.

Cena: 184 EUR.

Za: Barvno odstopanje, kakovost izdelave.

Proti: Stojalo z le osnovnimi nastavitvami, ni vhoda DVI, cena.

Lenovo je prav tako mlado ime na našem trgu, čeprav njihove izdelke pozna prav vsak, ki je bil kdaj malo bolj v stiku z računalniki, saj se je razvilo iz velikega ameriškega imena IBM. Poleg učinkovitih in vzdržljivih prenosnikov ter tisočerih drugih rešitev pa že od nekdaj na trgu ponujajo tudi širok spekter monitorjev. Ko časi tako velevajo, seveda tudi širokih.

Preizkušeni model sodi nekako proti dnu lestvice njihove prodajne palete. Kot je v navadi že v svetu njihovih prenosnikov, pa tudi tega malčka odlikuje zelo kakovostna izdelava in uporabljeni materiali so zavidljivo dobri.

V embalaži sta poleg podstavka in monitorja le še napajalni in VGA kabel, tistega DVI pa zaradi pomanjkanja vhoda sploh ne bi bilo moč priklopiti. Tako smo omejeni na analogno povezavo, ki pa se v praksi ne izkaže tako slabo.

Plastični priloženi podstavek se enostavno spoji s stojalom, tudi gumb za sprostitev je kakovostno izdelan, stojalu pa je mogoče nastavljati le naklon. Kot naklona je mogoče dovolj dobro prilagajati, v smeri stran od uporabnika pa je monitor mogoče nagniti do povsem vodoravnega položaja, ki je namenjen transportu. Žal pa uporabnega naklona ni bistveno več kakor pri konkurenčnih modelih, saj stojalo na zadnji strani nima dovolj opore, da bi bil kos takšnemu položaju, vendar temu tudi ni namenjen. Ravno zaradi tega bolj zmoti stabilnost proti uporabniku tudi pri tem modelu.

Slika, ki jo prikazuje ta monitor, ima dve plati. Čeprav so sivine na temnih delih nekoliko slabše vidne, pa tudi kontrastno razmerje umerjenega monitorja ni zavidljivo, se lahko Lenovo pohvali z dobro barvno pravilnostjo, nekoliko bolj odstopa le pri zelenih in rumenih odtenkih, katerih temnejše odtenke pa je kljub vsemu moč dobro videti. Na črni sliki nismo zaznali večjih neprijetnosti, slabše pa se je odrezal na sivi barvi, ko je vidnih nekaj svetlih madežev, ki se vijejo z robov slike.

Za ceno 184 evrov je mogoče v delovno okolje dobiti kakovostno ohišje, pa tudi jasne hišne menuje. Čeprav je barvna pravilnost dobra, slika nekako ne izstopa močno iz povprečja.

Nec Accusync LCD19WMGX

Nec Accusync LCD19WMGX

Velikost: 19 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,19.

Cena: 130 EUR.

Za: Svetlost, logični in hitri menuji, cena glede na ponujeno.

Proti: Svetleča zaščita matrike, na prvi pogled deluje ceneno.

Zaradi enostavne, morda na prvi pogled celo neprijetno svetleče oblike bo ta izdelek verjetno deležen mešanih mnenj. Ohišje je sestavljeno iz na dotik nič kaj kakovostne plastike, ki pa je v predelu okvirja svetleče lakirana. In da ne bo pomote, ni sestavljen iz svetleče plastike, temveč je vidno lakiran z zelo temno sivim odtenkom.

Podstavek je plastičen in ni ojačan s kakšnim kovinskim delom, vendar se kljub temu izkaže za dovolj trdno oporo majhni masi tega malčka. Namestitev stojala je enostavna, priložena je tudi enostavna opora za združevanje kablov, gumb za razdružitev stojala in podstavka pa je na zadnji strani. Stojalu je mogoče nastavljati le naklon, to je enostavno opravilo, sicer pa ne izstopa v nobeni smeri. Ker so v monitorju vgrajeni tudi stereo zvočniki, je priložen še avdio kabel, ne manjkata pa niti VGA in digitalni DVI-D kabel za priključitev na računalnik.

Tipke za nastavljanje parametrov prikaza slike so na sredini okvirja spodaj, zato se je treba nekoliko iztegovati čez tipkovnico, vendar pa so tipke kakovostne in dobro razporejene. Prav tako se lepo ujamejo z menujem, ki ga je enostavno uporabljati in je dobro prilagojen uporabniku. Na njem je prav tisto, kar uporabnik najbolj potrebuje, nič manj in nič več.

Odstopanja barvne pravilnosti so največja pri prikazu nekaterih odtenkov zelene, modre, pa tudi rumene barve, zato je pri teh odtenkih vidna tudi slabša prepoznavnost na temnih delih, prav tako so pretemni nekateri odtenki rdečih senc. Ko je govor o enakomernosti sicer svetle slike, je največkrat uporabljena beseda povprečno. Na sivi barvi je na sredini slike vidna rahla vodoravna črta, na temnem ozadju pa je na levi vidna svetla valovita lisa. Tudi sicer je na črni barvi videti nekaj svetlobe ob vseh stranicah okvirja. Na svetlih delih je kotna vidljivost zelo dobra, vendar je na temnejših delih tudi toliko slabša.

Za ceno 130 evrov nam je na voljo soliden monitor priznanega izdelovalca, s katerim bo uporabnik zadovoljen tako z uporabniškega vidika kot tudi po opremljenosti. Kakovost slike sicer ni ravno biser današnjih zmožnosti monitorjev lcd, vendar je v primerjavi s konkurenco in vključeno cenovno ugodnostjo dobra.

Philips 190 CW9

Philips 190 CW9

Velikost: 19 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,84.

Cena: 129 EUR.

Za: Dovolj dobra barvna pravilnost, enakomerna osvetlitev slike, oblika in izklopljiva modra lučka.

Proti: Nima digitalnega vhoda DVI, kotna vidljivost.

Mali Philipsov širokokotnež s klasičnim razmerjem stranic 16 : 10 bo s svojo podobo dobrodošel v vsakem okolju. Svetleče črno ohišje je prijetnega videza, ima kot vsako podobno nekoliko močnejšo fobijo pred prsti in mastnimi madeži, boji pa se tudi prask. Stojalo ne stoji najbolje na podstavku, pa tudi podstavek sam je v celoti iz plastike. Na mizi tako ne stoji najbolje, vendar zares odtehta s prijazno podobo elegantnega gospodinjskega pripomočka. Izdelava je na pogled natančna in kakovostna, pa tudi na dotik vtis ne bo posebej spremenjen.

Stojalu je mogoče nastavljati naklon, na dnu okvirja pa prostor nežno osvetljuje podolgovato difuzno razpršena svetloba modre led diode, kateri je mogoče štiristopenjsko nastavljati moč osvetljevanja, vse do popolnoma ničelne stopnje.

Tipke, s katerimi upravljamo monitor, se skrivajo za desnim robom okvirja in so zaradi tega nevidne, vendar so dovolj smiselno razporejene, da z uporabo zaslonskih menujev nismo imeli težav, med njimi pa se najde tudi bližnjica za nastavitev svetlosti. Samo tu smo naleteli na manjšo težavo, saj se tudi po nastavitvi položaja menujskega vmesnika nastavitev svetlosti znajde na sredini zaslona, če do te nastavitve dostopamo prek bližnjice.

Nastavitev je dovolj in so prav tako dovolj obsežne, barvno temperaturo beline je moč nastavljati od 5000 K pa vse do 11500 K.

Pravilnost prikazanih barv je z odstopanjem 1,84 dobra, na poudarjenih delih modre in rožnate barve pa smo kljub vsemu opazili pomanjkanje prepoznavnosti podrobnosti. Slika je ob pogledu na črno ozadje lepo enakomerno osvetljena ter nekoliko svetlejša le na spodnjem robu. Tudi sivina je zgledno razporejena po celotni matriki, na beli barvi pa smo opazili nekoliko rumenkast osrednji del slike.

Philipsov ugodni malček se v svojem cenovnem razredu odlično znajde predvsem zaradi dobre barvne pravilnosti, naš kalibrator pa je bil nekoliko manj zadovoljen le z najbolj svetlo nastavitvijo slike, vendar v mejah normale. Slaba stran tega monitorja je opremljenost in pomanjkanje digitalnega priključka DVI, ki ga neposredno konkurenčni NEC že premore, pa tudi sama kakovost nekaterih delov je kljub odličnemu videzu slabša.

Lenovo Thinkvision L200PWD

Lenovo Thinkvision L200PWD

Velikost: 20 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,02.

Cena: 260 EUR.

Za: Zares kakovostno, trdno in udobno nastavljivo stojalo, prepoznavnost temnih sivin.

Proti: Nepraktična demontaža pokrova za kable, kakovost slike glede na ceno.

Tudi pri tem izdelku se lahko Lenovo pohvali s tipično kakovostno izdelavo, tokrat še toliko bolj, saj celotno ohišje prihaja iz njihovega najvišjega razreda, kjer so na voljo veliko bolj kakovostne matrike. Pri tem modelu je matrika kljub temu osnovna TN, zato monitor ni namenjen za delo oblikovalcev, se bo pa odlično znašel povsod, kjer se zahteva prilagodljivost in udobno nastavljanje položaja in trdna drža na pisalni mizi.

L200PWD je sestavljen že na samem začetku, ko ga vzamemo iz škatle, tako da s sestavljanjem ne bo težav, veliko bolj nerodno pa je skrivanje kablov v samem ohišju stojala. Čeprav so kabli v njegovem objemu lepo skriti in varni, pa so pri demontaži manj varni naši prsti, saj se v skrajnem primeru lahko tudi udarimo. Še dobro, da tega ne bomo počeli velikokrat, kljub temu pa verjetno ne samo enkrat, še posebej, če pozabimo dokupiti digitalni kabel DVI, ki kompletu ni priložen.

Menu je značilen za vse modele Thinkvision in je s svojo črno zeleno podobo prijeten na pogled, pa tudi enostaven in logičen za uporabo. Pri vseh njihovih modelih zmoti zamudno dvakratno potrjevanje položaja prikaza, vendar je zaradi kakovostnih in na pravo mesto postavljenih tipk vse skupaj pozitivna izkušnja.

Barvna pravilnost, ki jo je odčital naš kalibrator, je sicer kar nekaj slabša kot pri manjšem modelu, pa tudi kotna vidljivost ni med boljšimi. Se pa lahko ta monitor pohvali z odlično reprodukcijo temnih sivin, zato je uporabniška izkušnja boljša, v najsvetlejših delih pa se kljub temu ne more niti približno postaviti po robu kakim dražjim tekmecem z zares dobrimi matrikami. Tudi prilagajanje kontrasta in svetlosti poteka zvezno in tako je delo s kalibratorjem udobno.

Tudi čez prikaz temnih in svetlih barvnih odtenkov ni kaj pripomniti, pa tudi enakomernost osvetlitve ozadja je dobra.

Tisti, ki mu cena ni ovira in ne potrebuje profesionalnega prikaza, bo s tem zaslonom v tem velikostnem razredu zelo zadovoljen.

19-palčni z razmerjem stranic 4 : 3

Hanns-G HQ 191D

Hanns-G HQ 191D

Velikost: 19 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,32.

Cena: 119 EUR.

Za: Kakovost izdelave, barvna pravilnost, največje barvno odstopanje, ugodna cena glede na kakovost slike.

Proti: Kakovost tipke za vklop, enakomernost osvetlitve.

Prvi izmed monitorjev z že arhaičnim razmerjem stranic 4 : 3 je model Hanns-G HQ 191D, ki veliko obeta že ob prvem stiku z ohišjem, saj je to zelo kakovostno sestavljeno, celotno podobo pa nekoliko skazi le tipka za vklop, ki zaradi površne obdelave deluje kot dvostopenjski sprožilec digitalnega fotoaparata. Odtehta s prijetno modro osvetlitvijo emblema H-G, za katerega pa se izkaže, da lahko v temnejših prostorih postane zaradi svoje svetlobne jakosti nekoliko moteč. V paketu smo stereo zvočnikoma na ljubo prejeli še avdio kabel, digitalni DVI-D pa si je bilo zopet treba sposoditi pri sosedu. Stojalo se skupaj s podstavkom enostavno sestavi v celoto, na veliko več težav pa smo naleteli pri razstavljanju, saj se sprostitev zatiča na dnu podstavka izvede nerodno, uporabiti pa je treba kar štiri prste, ker je toliko tudi ločenih prijemališč. Ko je stvar sestavljena, deluje suvereno, kljub temu pa se tega postopka ne bi lotevali večkrat, temu takšne naprave v osnovi tudi niso namenjene. Podstavek je drugače na dnu ojačan s kovinsko ploščo in je zaradi tega dovolj trden in čvrst, vendar je za nastavljanje naklona, kar stojalo omogoča, treba podstavek kljub vsemu držati.

Menu je kljub osnovnemu videz enostaven za uporabo, čez nastavitve se je mogoče hitro sprehoditi, tipke za upravljanje pa so na desni strani spodaj in so vidno označene.

Pri prikazanih barvah je pomanjkljivosti malo, to se pozna tudi pri meritvah z našim kalibratorjem, barve pa so po celotnem spektru lepo uravnotežene. Največje barvno odstopanje je tako pod številko 2,8 in to je zelo dober dosežek, še posebej v tem cenovnem razredu. V tem pogledu je ta monitor tudi absolutni zmagovalec našega preizkusa. Potemtakem smo več pričakovali tudi od kotne vidljivosti in prikaza sivin, vendar se je tu matrika tega monitorja izkazala za zgolj povprečno. V zgornjih robovih in na sredini zgoraj so nas na sivi sliki zmotile tudi nekoliko bolj opazne sence, ki se razprostirajo skoraj do polovice slike, podobno je tudi na beli podlagi, črna pa se je odrezala zelo dobro.

Tisti uporabniki, ki še zmeraj stavijo na monitorje z razmerjem stranic 4 : 3 in jih privlači ugodna cena 119 evrov, bodo v tem izdelku našli pravo stvar.

LG L1942H

LG L1942H

Velikost: 19 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,49.

Cena: 128 EUR.

Za: Kakovost izdelave in dober prikaz barv, nastavitev višine, enakomeren prikaz barvnih odtenkov in sivin.

Proti: "Elastična" nastavitev naklona, nov izdelek oddaja neprijeten vonj, ko se segreje.

LG-jev predstavnik klasičnih monitorjev na našem preizkusu je model L1942H in se podobno kot izdelek izdelovalca Hanns-G želi postaviti petičnim morebitnim kupcem z že na prvi pogled kakovostno izdelavo. Uporabljena plastika je trdna in na otip kakovostna, zato ji dolgočasna in enolična črna barva daje svojevrstno eleganco.

Ob odprtju embalaže nas je monitor pričakal že sestavljen, razlog za to pa je predvsem poseben sistem za nastavitev višine in naklona, ki sta prek diagonalne povezave združena v eno. Stojalo je čvrsto in težko, zato ponosno in temeljito stoji na mizi, nastavitev oddaljenosti od mize poteka zvezno in zaradi prednapetega stojala tudi proti zgornjemu položaju brez večjega truda. Razočara le nastavitev naklona, ki deluje nekoliko preveč ,,elastično", zato težko določimo pravi kot, ne da bi se ohišje vsaj malo odmaknilo nazaj v svojo smer. Zaradi te težave se nam večinoma spremeni tudi gladko nastavljiva višina. Izdelku je poleg osnovnega analognega kabla VGA priložen tudi digitalni DVI-D, tako da tudi ta dodaten strošek odpade.

Slika je podobno kot pri zgoraj opisanem modelu barvno zelo pravilna, pa tudi največje barvno odstopanje je z vrednostjo 2,97 v mejah spoštljivega dosežka. Ta nastane pri prikazovanju svetlejšega odtenka modre barve, vendar zaradi te pomanjkljivosti nismo opazili nobenega odstopanja pri različnih jakostnih primerih modre ali svetlo modre barve. Tudi temne sivine so odlično razvidne, enako tudi na presvetljenih delih, tako da ne bomo izpustili še tako slabo razvidnih podrobnosti. Na sivem ozadju je sicer vidnih nekaj vodoravnih prog, pa tudi na straneh slike so nekoliko vidnejše sence, vendar premalo, da bi uporabnika zares ovirale. Prikaz bele barve je nekoliko temnejši na levi in desni strani slike, na levi je celo prekinjena s svetlobnimi žepki, ki pa so težko opazni.

LG-jev konkurent je od tistega, ki prihaja iz hiše Hanns-G, cenovno postavljen približno 10 evrov više, ni opremljen s stereo zvočnikoma, priložen pa mu je tudi kabel DVI. Uporabnik, ki bo pri konkurenci pogrešal enostavno prilagoditev višine in ne potrebuje vgrajenih pridelovalcev zvoka, lahko brez skrbi poseže po tem izdelku. Če ga le ne moti nekoliko močnejši vonj po plastiki, ki ga oddaja novi monitor, ko je ogret na delovno temperaturo.

Philips 190 B9

Philips 190 B9

Velikost: 19 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,91.

Cena: 170 EUR.

Za: Prikaz temne slike, prikaz sivin, solidna kotna vidljivost.

Proti: Cena in poskočno stojalo, prevelik menujski vmesnik glede na širino slike.

Tudi legendarni nizozemski izdelovalec še ni obupal nad nekoliko zastarelim razmerjem stranic. Pri Philipsovem ,,posebnežu" prav ni potrebe po dodatnem nakupu digitalnega povezovalnega kabla DVI, priložen pa je tudi analogni kabel in pot, ki zvočnikoma monitorja pripelje stereo signal. Ohišje je zasnovano enako kot pri zmogljivejšem širokozaslonskem modelu, enako velja tudi za trden, s kovinsko ploščo ojačan podstavek in stojalo, zaradi katerega ob premiku navzgor monitor rad poskoči. Sicer je podstavek pri tem modelu dovolj močan, prav zaradi manjše širine zaslona, saj je tako manjša tudi vzvodna ročica na sam podstavek.

Tipke za prilagajanje različnih parametrov na menuju so v spodnjem desnem robu okvirja, kjer je za uporabnika, ki večino stvari opravlja z desno roko, tudi najprimernejše mesto, vendar se označbe nad tipkami zaradi svetle srebrne podlage ne vidi dobro. Menu je zasnovan podobno kot pri drugih Philipsovih modelih in ga je enostavno uporabljati, zaradi nekoliko manjše širine same slike in enake velikosti kot pri širokih modelih pa je tukaj prevelik, saj nas je oviral že pri samem umerjanju monitorja in komaj smo našli položaj, ko nas ni oviral.

Kalibrator je odčital najboljše še uporabno kontrastno razmerje pri 55 %, takrat postane razmerje med najsvetlejšo in najtemnejšo prikazano točko 1 : 932, sivine pa so na temnih delih zelo dobro prepoznavne, pa tudi kotna vidljivost je za odtenek boljša kot pri drugih dveh konkurentih. Prikaz sivega in belega ozadja je v kotih slike nekoliko svetlejši, na levi in desni strani pa se opazijo temnejše sence. Temna slika je prikazana silno dobro in ji razen popačenj zaradi kotne vidljivosti ne zamerimo prav ničesar.

Pri prikazu različnih odtenkov barv so najopaznejši presvetli odtenki rdeče in rožnate barve, rdeča pa se ne izkaže najbolje niti na temnih delih.

Philipsov monitor je, v celoti gledano, zelo dober izdelek, vendar mu zaradi previsoke cene in nekoliko slabše barvne pravilnosti konkurenca močno diha za ovratnik.

22 palcev

Aoc F22S

Zanimiv 21,5-palčni monitor, ki ga kot največja posebnost zaznamuje posebna rešitev integriranega stojala. Spredaj je okvir podaljšan, tako da se opre na mizo, zadaj pa mu je treba namestiti vrtljivo stojalo, z vrtenjem katerega kasneje nastavljamo naklon samega monitorja. Čeprav ni preveč dobro pritrjen na ohišje, mu daje dovolj opore, čim bolj pokonci je nastavljen naklon, tem bolje stoji na mizi, saj se močneje opre na okvir. Omejitev takega sistema je seveda ta, da ohišja ni moč nagniti v smeri proti uporabniku, saj bi se tako celoten izdelek prevrnil, ker spredaj nima nobene opore. Sistem ima tudi to pomanjkljivost, da je zaseden celoten del pod monitorjem, zato tam spodaj ni mogoče odlagati raznih drobnarij, kakor je marsikdo vajen.

Menujske tipke so spredaj na sredini, pod samo sliko, razporejene pa so podobno kakor pri večini modelov tega izdelovalca. Na sredini najdemo tipko za vklop, obkroža pa jo štirismerna ploščica. Tako je upravljanje menujev, ki na prvi pogled delujejo preveč pisano in nepregledno, zelo enostavno in dovolj hitro. Tipke so sicer izdelane zelo površno in ohlapno, vendar nas to pri nastavitvah ne ovira posebej.

Ločljivost tega monitorja je tudi po zaslugi razmerja stranic 16 : 9 enaka tisti, ki ji pravijo tudi FullHD in se zdi pravšnja. Pravilen prikaz barv ne šteje med odlike tega Aocjevega izdelka, prav tako je z vrednostjo 5,57 veliko tudi največje odstopanje, ki se giblje predvsem okrog prikaza oranžnih in rumenih odtenkov. Pri barvni paleti pa je nekoliko vidnejši tudi premočan prikaz modrih odtenkov. Enakomernost slike je zelo dobra, le na sivi podlagi je vidnih nekaj prog, na črni sliki pa sta zgornji in spodnji rob rahlo osvetljena. Prikaz sivin je med boljšimi na tokratnem preizkusu, tako v temnih kot v svetlih predelih, zato so tudi slabo vidne podrobnosti lepo prepoznavne.

Ker je izdelek po videzu primeren tudi za manjši dnevni prostor ali študentsko sobo, bi mu po našem mnenju zelo pristajala tudi televizijski sprejemnik in morda celo daljinski upravljalnik. Težko pa si zamišljamo, da bi tudi takrat ohranil ugodno ceno 149 evrov.

Aoc F22S

Velikost: 21,5 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,24.

Cena: 149 EUR.

Za: Trdno stoji na mizi, zanimiva oblikovna rešitev, prikaz sivin, cena.

Proti: Nima priključka DVI, naklon le do navpične vrednosti, dobro bi mu pristajal tudi tv tuner.

Aoc 2230Fh

Aoc 2230Fh

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,92.

Cena: 176 EUR.

Za: Opremljenost, enostaven menu in vhod HDMI.

Proti: Nekoliko slabša kotna vidljivost.

Bolje opremljeni model iz hiše Aoc z oznako 2230 Fh se ponaša z najpogostejšim razmerjem stranic, 16:10, poleg osnovnega analognega vhoda VGA pa se lahko pohvali še z digitalnima priključkom DVI in naprednim HDMI. Odet v svetlečo črno plastiko, ki jo imenujejo Piano Polish in je zelo občutljiva za prstne vtise, je opremljen tudi s čistilno krpico. Ta bo ob pomoči vode sicer očistila ohišje, ne bo pa pokrpala drobnih praskic, ki lahko prav tako nastanejo ob nepazljivi rabi. Sicer je ohišje boljše kot pri manjšem bratu, na zadnji strani pa je tudi plastični pokrov, ki ga je treba pred montažo na steno odstraniti. Tipke so podobno kot menu enake kakor pri modelu F22S, vendar so pri 2230 Fh pričvrščene opazno bolje. Z upravljanjem nastavitev tako ni težav, prej nasprotno. Stojalo ni med najbolj trdnimi, tudi plastični podstavek ne, pripeto držalo za kable pa deluje ceneno.

Povprečno barvno odstopanje ostaja v solidnih mejah, največ težav pa je monitorju povzročal prikaz modre, zelene in rumene barve. Pri temnejših odtenkih modre in oranžne barve je prav tako opazno rahlo pomanjkanje nekaterih podrobnosti. Sivine so sicer na temnih delih dobro prepoznavne, pri tem pa smo opazili tudi nekoliko slabšo kotno vidljivost. Na črni barvi je opaziti, podobno kot pri številnih izdelkih, nekoliko svetlejši zgornji in predvsem spodnji rob slike, na belem ozadju pa je opazna nekoliko rumenkasta sredina.

Ta monitor pa je poleg slike zmožen prikazovati tudi zvok, saj se na zadnji strani skrivata tudi vgrajena zvočnika. Poleg osnovnega kabla VGA dobimo za ceno 176 evrov tudi tistega za povezavo HDMI, ne manjka pa niti tisti za priključitev na zvočno kartico. Opremljenost je tudi eden izmed razlogov za nekoliko višjo ceno tega izdelka, ki je v sicer močni konkurenci kakovost slike ne bi odtehtala.

Asus LS221

Asus LS221

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,44.

Cena: 245 EUR.

Za: Oblikovno poseben in prestižen že na prvi pogled, dobra barvna pravilnost.

Proti: Velika masa, svetleč zaslon, 12-voltno napajanje.

Takšnemu izdelku že po prvem stiku težko zamerimo karkoli, pa naj bo še tako slabo. Izjemno zanimiva podoba velikega pravega stekla, ki pokriva celotno sprednjo površino, vse do tanke kromirane linije, ki v sebi skriva tipke za premetavanje nastavitev, in v usnje oblečenega spodnjega roba. Zanimivosti pa s tem nikakor ni konec. Prek močnega okroglega podstavka, ki ga lahko s pritiskom na zatič zapremo in monitor pritrdimo na steno, potekajo vsi priključki. Ko je monitor postavljen na rob mize, se tako ne vidi nobenega kabla, čeprav je stojalo vitko in elegantno. Za nameček pa je lahko notranji rob podstavka tudi po celotnem obodu osvetljen z barvnimi led diodami, imenovanimi Light in Motion. Za nameček je priložen tudi Asusov VIP member certifikat, ki sicer ne pomeni kaj dosti, se pa kljub temu dobro sliši.

In čeprav bi si tak izdelek marsikdo želel, tudi če ne bi bil kaj prida, kar zadeva prikazovanje slike, pa je stvar ravno nasprotna. Prikaz barv je odličen, povprečno barvno odstopanje je le 1,44, največje pa le 3,66, pri čemer gre za prikaz rumene barve. Nekoliko slabši je še prikaz temnejših delov oranžne in rdeče barve. Tudi enakomernost slike je v zgornji polovici tega razreda, na beli barvi je opazna rahla senca na zgornjem delu in na straneh, kotna vidljivost pa je prav tako med boljšimi.

Seveda ta Asusov posebnež poleg dobrih lastnosti skriva tudi nekaj slabosti. Prva je vsekakor velika masa kar sedem kilogramov, ki ji botruje težko steklo na sprednji strani ohišja, zaradi katerega je velika tudi odsevnost. Zaradi velike mase tudi močno stojalo ne zadostuje povsem, skrivanje kablovja pa se zrcali v nepraktičnem 12-voltnem zunanjem napajalniku in le priključku HDMI (ima tudi VGA), ki ga je z večino računalnikov treba uporabiti z adapterjem DVI. Kljub temu brez teh pomanjkljivosti ne bi mogel biti to, kar je, in ne vidimo razloga, zakaj bi cena 245 evrov odvrnila od nakupa nekoga, ki mu tak prestiž kaj pomeni (mlado direktorico, učitelja plesa, še svežega pimpa:)

Asus VK222H

Asus VK222H

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,86.

Cena: 209 EUR.

Za: Opremljenost, enakomernost slike na črni podlagi, prikaz barv.

Proti: Stojalo, prikaz temnejših sivin.

Asusov ugodnejši model je močno opremljen s celo vrsto dodatkov. Tako mu poleg osnovnih priključkov ne manjkata niti zvočni izhod in vhod, ki pripelje signal do vgrajenih zvočnikov. Za nameček je tu še povezava HDMI, na vrhu celotnega zaslona pa se bohoti še vgrajena spletna kamera, ki jo na računalnik priklopimo ob pomoči povezave USB. Priložen je tako kabel USB kakor tudi analogni in digitalni DVI za prikaz slike na monitorju.

Stojalo že na pogled ne prepriča in s plastičnim podstavkom vred ni med najbolj čvrstimi na trgu, pa tudi nastavljati mu je mogoče le naklon, ga pa brez težav razstavimo, pa tudi s sestavljanjem nismo imeli nobenih težav. Kljub temu je med nastavljanjem slike ponudil dovolj trdno oporo, da se slika ni majala, kot se nam je dogajalo pri nekaterih drugih modelih; k temu veliko pripomore tudi pametna postavitev menujskih tipk. Te so dobro vidne in ravno prav trdne, menu je enostaven in pregleden, vendar pa se mu je treba v povezavi s tipkami kljub temu nekoliko privaditi.

Okvir slike je oblikovan tako, da kljub svetleči zasnovi ne vidimo v njem nikakršnih odbojev slike, saj se spušča poševno na matriko. Žal takšne rešitve pri številnih izdelkih konkurenca ne uporablja. To je tudi eden izmed peščice preizkušenih monitorjev, pri katerem smo lahko uporabili celoten kontrastni razpon, katerega izmerjena vrednost je bila 1: 772. Manj prepoznavne kot pri nekaterih modelih so bile temne sivine, s svetlimi odtenki pa ni bilo težav, prej nasprotno. Pravilnost prikazanih barv je dobra, nekoliko bolj ta monitor odstopa le pri prikazu določenih odtenkov rumene barve. Vendar se to v pogledu na različne jakostne stopnje rumene barve ne odraža premočno in s prikazom barv smo bili nasploh zadovoljni. Prav tako dobra je tudi enakomerna osvetlitev črnega ozadja, na belem pa smo opazili nekoliko temnejše sence ob stranicah, predvsem na desni strani.

Cena 209 evrov se zdi glede na ponujeno primerna, saj je monitor dobro opremljen, prikazana slika je dovolj korektna, vendar je tudi konkurenca ostra.

Fujitsu Siemens Amilo L3220T

Fujitsu Siemens Amilo L3220T

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,18.

Cena: 165 EUR.

Za: Razmerje stranic 16 : 9, polna ločljivost HD in ugodna cena.

Proti: Dolgočasno in ceneno ohišje, le priključek VGA.

Ko odpremo embalažo, najdemo izdelek kar v treh delih, in sicer posebej podstavek, enostavno stojalo in na koncu še monitor. Podstavek in stojalo ne sodita med najbolj zanimive dodatke, prav tako delujeta precej plastično in nista preveč čvrsto izdelana. Kljub temu z razmeroma majhno maso tega Amila opravita presenetljivo dobro. Svetleča obroba okrog monitorja sicer deluje nekoliko poživljajoče, vendar je precej občutljiva za prstne odtise in tudi za praske.

Da je mogoče zvočno kartico pravilno povezati z vgrajenima stereo zvočnikoma, je priložen tudi avdio kabel, pa tudi kabel VGA, ki je obenem edina video povezava, ki jo ta monitor ponuja.

Menujske tipke so skrite pod spodnjim robom okvirja, kaj katera od njih pomeni, pa izvemo šele po pritisku na eno izmed njih. Za pritiskanje nanje se je tudi pri tem modelu treba večinoma iztegovati naravnost čez tipkovnico, to pa spet ni najudobnejše početje. Menuji so skromni in enaki kot pri nekaterih kitajskih izdelovalcih, vendar z njihovim upravljanjem ni večjih težav.

Povprečno odstopanje barv od tistih pravilnih je z rezultatom kalibratorja 2,18 nekako v zlati sredini. Razen nekoliko večjih težav, na katere zaslon naleti pri prikazovanju določenih odtenkov modre barve, je odstopanje precej uravnoteženo in enakomerno. Pri teh odtenkih so slabše vidne tudi podrobnosti na svetlejših delih.

Tudi robne sivine so dobro vidne, bolje sicer na temnih kot na preosvetljenih delih, vendar pa med seboj niso tako dobro prepoznavne kot pri nekaterih drugih izdelkih.

Na sivi barvi je opaziti nekoliko temnejše predele ob zgornji stranici slike, pa tudi na desni, črna je svetlejša le spodaj, najmanj enakomerna pa je slika ob prikazovanju bele ploskve. Takrat so iz kotov vidne svetlejše lise, na straneh pa je slika tudi po zaslugi kotne vidljivosti in širokega formata z razmerjem stranic 16 : 9 nekoliko temnejša.

Za ceno 165 evrov podjetje Fujitsu Siemens ponuja monitor, ki sodi nekako v zlato sredino primerljivih izdelkov, poleg tega je zmožen prikazovati tudi polno ločljivost HD.

Fujitsu Siemens Amilo XL3220W

Fujitsu Siemens Amilo XL3220W

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,53.

Cena: 185 EUR.

Za: Barvno odstopanje, enakomernost slike, uporabno celotno kontrastno razmerje, stabilen podstavek, sveža oblika, cena.

Proti: Čvrstost pritrditve na podstavek, namestitev pokrova priključkov.

Model iz serije Amilo XL se že navzven baha z novim, pred nekaj meseci predstavljenim oblikovanjem, ki ga zaznamujejo predvsem črno bele ploskve, ki se med seboj stikajo pod kotom 45 stopinj. Okvir okrog prikazane slike je tudi v tem primeru črn, svetleč in obrobljen s tanko belo linijo, na spodnjem robu pa najdemo belo ploskev, pod katero se skrivajo tipke za upravljanje menuja. Ta se od tistega pri modelu L3220T povsem razlikuje in deluje kot izdelek povsem drugega izdelovalca. Tu je tudi modra svetlobna dioda, ki večino svetlobe razprši navzdol proti stojalu, tako da tudi ob nočnem pregledovanju video posnetkov ni moteča. Tudi stojalo, ki je združeno s trikotnim podstavkom, je svojevrstna rešitev in se dovolj dobro upira ob mizo, da čvrsto stoji na njej, manj trdno pa je združen s samim monitorjem. Monitor ima tudi HDMI in zvočniški priključek, ki prebudi vgrajena zvočnika, močno nadležno pa je pritrjevanje okrasnega pokrova, ki vse te priključke skriva pred zadovoljnimi očmi uporabnika.

Kontrastno razmerje je ob izklopljenem dinamičnem kontrastu uporabno po celotnem razponu, kar je pohvalno, njegova najvišja vrednost, ki jo je odčital kalibrator, pa je 1 : 788. Navdušila nas je tudi barvna pravilnost tega monitorja, ki je po celotnem barvnem spektru dokaj enakomerna, nekoliko večja odstopanja pa se pojavijo pri prikazu modrih in oranžnih odtenkov. Sliki je mogoče spreminjati črno točko, vendar smo to nastavitev med umerjanjem pustili na tovarniških nastavitvah, tudi tako pa so bile temne sivine jasno razločne. Slika na tem monitorju je osvetljena zelo enakomerno, vidna je le svetlejša linija nekoliko nad spodnjim robom, kadar zremo v črno ozadje. Prepoznavnost različnih odtenkov bele barve na fotografijah, kot so na primer oblaki, je prav tako odlična, kotna vidljivost tega monitorja pa je med boljšimi na tokratnem preizkusu.

Amilo XL3220 je odličen izdelek, ki ga lahko ob ceni 185 evrov toplo priporočimo vsakemu uporabniku, ki ne bo pogrešal nastavitve višine. Pa tudi dodatna tipka za vklop načina Eko se dobro poda današnjim časom.

Hanns-G HG221A

Hanns-G HG221A

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,76.

Cena: 143 EUR.

Za: Ugodna cena, enakomerno odstopanje barvne pravilnosti.

Proti: Enakomernost slike na črni barvi, nima priključka DVI.

Predstavnik večjega izmed dveh tokrat preizkušenih razredov je za podjetje Hanns-G tokrat model HG221A. Sestavljen je iz srebrne plastike, ki na pogled ne daje pretiranega občutka kakovosti, vendar je glede na ugodno ceno, po kateri se ponuja, kljub vsemu dovolj kakovostno izdelan. Stojalo in plastični podstavek se sestavita zelo težko in ne najbolj gladko. Sicer je najšibkejša točka trdne drže tega modela predvsem stojalo, sam podstavek pa se obnese presenetljivo dobro. Teh elementov se uporabnik verjetno ne bo lotil nikoli razstavljati, pa ne le zato, ker je to na meji mogočega, temveč tudi zato, ker ne bo imel potrebe.

Najvišji še uporaben kontrast je naš kalibrator odčital pri vrednosti 74 % na menuju tega monitorja, temu lahko tudi spreminjamo barvo uporabniškega vmesnika, na voljo pa je tudi nekaj simpatičnih barvnih rešitev. Tipke za upravljanje so na primernem mestu na desni strani spodnjega roba, vendar nas lahko skupaj z menuji na začetku kar nekajkrat ujezijo zaradi nekoliko samosvojega sistema.

Zgoraj omenjenega kontrasta je po opravljeni kalibraciji na voljo v razmerju 1 : 877, najtemnejša točka pa je s svetilnostjo 0,2 cd/m2 tudi dovolj temna. Kljub temu smo na robovih temne slike zaznali kar nekaj svetlih lis, predvsem na levi strani in desno spodaj. Prepoznavnost temnih sivin je podpovprečna, enako velja za svetlejše predele. Veliko lepši je prikaz barv, kar je jasno razvidno tudi iz rezultatov, ki smo jih odčitali. Poleg tega so barve tudi zelo enakomerno prikazane, višja odstopanja so le pri dveh oranžnih odtenkih, pa še to najdlje do 3,77.

Za nizko ceno 143 evrov je na voljo povsem uporaben 22-palični monitor, ki mu manjka morda le priključek DVI. Za ta denar so vgrajeni tudi stereo zvočniki, ki se skrivajo na zadnji strani ohišja, priloženi so vsi potrebni kabli ter namestitveni cd, pa tudi svetlobni indikator vklopljenosti H-G na desni strani v temi ne moti.

Lenovo Thinkvision L2240Pwd

Lenovo Thinkvision L2240Pwd

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,03.

Cena: 258 EUR.

Za: Enostavno prilagodljivo stojalo, kakovost izdelave, kotna vidljivost, enakomerno osvetljeno črno ozadje.

Proti: Barvna pravilnost glede na ceno.

Stojalo je že na prvi pogled povsem drugačno kot pri 20-palčnem modelu 200Pwd. Skupna sta jima predvsem enostavna in enakomerna prilagodljivost, tudi tega je moč enostavno in brez uporabe večje sile nastavljati po višini in vrteti levo in desno. Ko izdelek vzamemo iz škatle, ga enako kot manjšega brata v najnižjem položaju drži sicer nepomemben kos plastike, ki pa je sentimentalne modrovijolične barve in bo marsikaterega poznavalca verjetno spomnil na stare dobre čase podjetja IBM, iz katerega Lenovo izhaja.

Tudi nasploh je kakovost uporabljenih materialov dobra, podstavek sicer nima tako močne opore kot pri mlajšem bratu, pa tudi neprijetnega pokrova za kable nima, poleg tega je ohišje tega monitorja večje in težje. Tudi pri spreminjanju nastavitev nismo naleteli na nobena presenečenja, prijeten in enostaven črno zelen menu s kakšno manjšo pomanjkljivostjo. Tipke so tako kot pri vseh njihovih modelih postavljene zgledno, takšne so tudi po kakovosti in velikosti.

Med boljšimi lastnostmi tega monitorja je tudi kotna vidljivost, pohvali pa se lahko tudi s kar 91 % uporabnega kontrasta. Razmerje med najsvetlejšo in najtemnejšo točko pa po naših meritvah ustreza ulomku 1 : 923, kar je dober dosežek. Prepoznavnost sivin je nekako v zgornji polovici, vendar ne navduši posebej, tako v temnih kot tudi na svetlih območjih.

Za kalibriranje smo tako kot pri drugih monitorjih Lenovo uporabili nevtralno barvno nastavitev, povprečno barvno odstopanje pa je bilo 2,03. Najvišje nepravilnosti smo zaznali pri prikazu določenega odtenka modre barve, pogled na podrobnosti in različne jakostne stopnje posameznih barv pa ni razočaral. Nekoliko bolj razočara enakomernost sive slike, kjer se na levi in desni strani znajdeta po dve temnejši lisi, vendar se toliko bolj odkupi z odlično osvetljenim črnim ozadjem.

Kakovostni izdelek podjetja Lenovo pesti le nekoliko višja cena, ki je s kakovostjo prikazanih barv ne dosega, čeprav je slika v skupnem seštevku razmeroma dobra.

Lg Flatron W2261V

Lg Flatron W2261V

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,98.

Cena: 179 EUR.

Za: Prepoznavnost temnih sivin, polna ločljivost HD in priključek HDMI.

Proti: Plastični podstavek ni dovolj stabilen.

Manjši izmed dveh tokrat preizkušenih Lg-jev se lahko podobno kot še nekateri drugi modeli pohvali z razmerjem stranic 16 : 9. To je seveda eden izmed osnovnih pogojev, da sploh lahko prikazuje polno ločljivost HD 1920 × 1080 v pravem razmerju. Naj že na začetku omenimo, da je izdelek v naš laboratorij prispel nekoliko poškodovan in to bi lahko vplivalo tudi na rezultate naših odčitavanj in enakomernost razporeditve svetlobe za matriko.

Ohišje je tudi pri tem modelu sestavljeno iz svetleče črne plastike, za katero počasi že sumimo, da je trenutno velika modna uspešnica. Stojalo se na podstavek privije z vijakom, na katerem najdemo tudi dovolj trdno zanko za vijačenje, da je montaža udobno opravilo. Kljub temu je stabilnost samega plastičnega podstavka precej slaba.

Poleg osnovnega je monitorju priložen tudi kabel za digitalno povezavo DVI-D, ne manjka pa niti vhod HDMI, s katerim lahko monitor tudi enostavno povežemo z visoko ločljivimi predvajalniki. Manjkajo morda le še zvočniki, s katerimi bi omenjeni priključek še bolje izkoristili.

Da uporabnik pred seboj zagleda širokozaslonsko sliko, se mora najprej dotakniti okvirja na desnem spodnjem robu, kjer je ta občutljiv za dotik in slika zasije z do 300 cd/m2. Za pogoje našega preizkusa je sicer zadovoljevalo že 180 cd/m2, kontrastno razmerje po kalibraciji pa je bilo 1 : 898. Barvna pravilnost ne odstopa posebej v nobeno smer, najteže Lg prikazuje določene rumene barvne odtenke, manj prepoznavne pa so tudi podrobnosti na intenzivno modrih elementih. Dobro so prepoznavne različne sivine, enakomerna siva in bela slika pa sta po robu obkroženi s senco. Na beli sta na sredini slike vidni še dve beli lisi, na črni barvi pa sta pod zgornjim robom in na dnu vidna svetlobna madeža.

Z menuji delujemo v povezavi s tipkami, ki se skrivajo na desni strani in so bile v našem primeru prav tako nekoliko razrahljane. Preden se slika na monitorju sploh pojavi, je treba ročno izbrati njen vir, samodejno se izbira ni želela izvesti. Sicer so menuji razporejeni dokaj uporabno, med parametri v določeni skupini pa se sprehajamo kar s tipko za potrditev, zato razveljavitev kakšne nastavitve sploh ni mogoča.

Tu je še ugodna cena 179 evrov, ki je sicer v primerjavi z modelom znamke Fujitsu Siemens približno za 15 evrov višja, vendar tu dobimo še digitalna vhoda, ostanemo pa brez zvočnikov.

Nec Accusync LCD22WMGX

Nec Accusync LCD22WMGX

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,33.

Cena: 175 EUR.

Za: Opremljenost, kotna vidljivost, cena.

Proti: Barvna pravilnost in prikaz barv.

Večji Necov model je prav tako odet v sivo svetleče lakirano ohišje, poleg po velikosti pa se od manjšega brata (na pogled sta zares enaka) razlikuje predvsem po številnih dodatnih možnostih priklopa na različne naprave prek komponentnih in kompozitnih vhodov.

Razlike se skrivajo tudi v notranjosti zaslona, že na začetku gre opaziti povsem drugačne menuje, ki zopet kažejo na skupno sodelovanje različnih izdelovalcev, česar zadnje čase nekateri ne skrivajo. Tudi sicer je kakovost same slike slabša kot pri manjšem modelu, že na začetku umerjanja je naš kalibrator odčital, da ves kontrast ni v uporabnem območju tako kot pri manjšem modelu, temveč ga je bilo treba zmanjšati do približno dveh tretjin moči. Tako ostane izmerjeno kontrastno razmerje 1 : 927, to pa je vseeno dober dosežek, dinamično prilagajanje kontrasta pa je po tovarniških nastavitvah izklopljeno. Z vklopljenim pa ga izdelovalec obljublja tja do 1 : 2000. Tudi pri tem modelu je zaščitna plast na monitorju bleščeča in imenovana opticlear, zato med delom ob bolj težavnih svetlobnih razmerah v sliki uporabnik vidi tudi samega sebe. Dobra je tudi kotna vidljivost slike, enakomernost slike pa je na sivi barvi nekako povprečna, temnejša je na straneh in zgoraj. Na beli opazimo senci na sredini leve in desne stranice, na črni podlagi pa so na levi strani vidne rahle svetlobne lise, vendar je enakomernost slike na splošno dobra. Slabše je, ko govorimo o prikazu barv, saj je barvno odstopanje visoko, slabše so vidne tudi nekatere podrobnosti na manj intenzivnih barvnih predelih, pa tudi prepoznavnost skrajnih sivin ni tako visoka.

Omenimo še plastični podstavek, ki je v primerjavi z manjšim bratom na dnu ojačan s kovinsko ploščo, zato da laže opravi z dodatnima dvema palcema diagonale, pa tudi mase.

Necov model je sicer dobro opremljen, prav tako v paketu ne manjka povezovalnih kablov, tako analognega kot tudi digitalnega, pa avdio kabla za povezavo z vgrajenimi zvočniki. Cena 175 evrov se tako zdi ugodna, vendar kakovost slike ne dohaja zvenečega imena.

Philips 220BW9 CS

Philips 220BW9 CS

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,06.

Cena: 195 EUR.

Za: Kakovost sestavnih delov, enakomerno osvetljena slika, kotna vidljivost.

Proti: "Poskočno stojalo, barvna pravilnost glede na ceno.

Philipsov model 220BW je uvrščen nekoliko više kot model 220CW, tako cenovno kot tudi kakovostno, čeprav se po prikazu slike ne razlikujeta veliko.

Kompletu je prav tako priloženo vso potrebno kablovje, tudi digitalni DVI-D in stereo avdio kabel, ki do naprave pripelje tudi zvočni signal. Pod levim robom okvirja najdemo tudi izhod za slušalke, na levi stranici pa najdemo še vhod za ključ USB ali pa kakšen glasbeni predvajalnik, čeprav bi si želeli še tudi kakšnega več.

Dosti boljša je tudi izdelava, predvsem ko je govor o vzdržljivosti samega ohišja, pa tudi stojalo je vsaj za razred više. Srebrno ohišje je s podstavkom povezano s po višini nastavljivim in močnejšim stojalom, ki je dosti bolj stabilno kot pri cenejšem modelu in na dnu ojačano s kovino. Prilagajanje višine je sicer lahkotno, čeprav je tudi v najnižji točki oddaljenost slike od oporne površine razmeroma velika. Manj prijetno je prestavljanje proti najvišji točki, ko se tudi z nežnim gibom vzmeteno stojalo zaleti v vrh in celoten monitor poskoči, podobno kot pri 19-palčnem modelu z razmerjem stranic 4 : 3. Temu modelu je podobna tudi obdelava, le da tu zaradi večje delovne površine nismo naleteli na težavo s prevelikim menujskim oknom.

Podobno kot pri modelu 220CW smo tudi tu naleteli na redko težavo tega preizkusa, in sicer je zopet govor o največji svetlosti zaslona, vendar smo tudi tu še hodili po robu dopustih meja. Kotna vidljivost se zdi tu še za odtenek boljša, lepša pa je tudi prepoznavnost mejnih sivin, se pravi temnih in zelo svetlih podrobnosti slike. Slika je pri enobarvnih površinah enakomerna, tudi zaradi nekoliko boljše kotne vidljivosti, na svetlih slikah nekoliko temnejša na desni strani, na črni pa iz kotov slike sijejo svetle črte. Barvna pravilnost je v povprečju natanko enaka kot pri ugodnejši rešitvi iz Philipsove hiše, prav tako ji delajo težave natanko isti odtenki, vendar so napake nekoliko bolj enakomerno razporejene. Premalo razločne so podrobnosti na intenzivni modri barvi, kjer pa so barvna odstopanja prav tako največja.

Komur ustreza ohišje, primerno za nekoliko bolj resno delo, bo brez težav odštel nekaj denarja več in si za 195 evrov omislil model 220BW, kdor pa tega ne potrebuje, naj raje ostane pri ugodnejšem in bolj zabavno oblikovanem modelu.

Philips 220CW9

Philips 220CW9

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,06.

Cena: 169 EUR.

Za: Enakomerno osvetljena slika in prijeten dizajn.

Proti: Prikaz nekaterih barvnih odtenkov in stojalo.

Večji brat modela 190CW si z manjšim stilsko deli ohišje, dodatno pa je že obdarjen s priključkom DVI, ki ga nekoliko večji monitor s pridom uporablja, priložen pa je tudi že povezovalni kabel, pa tudi tisti za analogno povezavo VGA za tiste uporabnike, ki bodo monitor uporabljali s starejšimi in manj zmogljivimi grafičnimi karticami ali pa kar neposredno na prenosniku. Stojalo je srebrne barve in povezuje podstavek in monitor, ki sta oba izdelana iz modne črne plastike, slednjemu je z njegovo pomočjo mogoče nastavljati le naklon slike, za razliko od dražjega modela, ki omogoča tudi spremembo višine. Tudi premiki levo in desno so stojalu tuji, 22-palčni diagonali zaslona pa ni povsem kos.

Na dnu okvirja se tudi tu znajde opazen dodatek v obliki modro osvetljene črte Power LED, ki ji lahko nastavljamo intenziteto delovanja. Tudi tipke so dobro razporejene na desni strani okvirja, menuji so prijetni na pogled in enostavni za uporabo, pa tudi nastavitev je ravno toliko, kolikor jih uporabnik potrebuje, z nastavitvijo beline vred. Nekoliko zmoti le razpored glavnega menuja, kjer se na prvo mesto postavlja izbira vhoda, ki je praktično nikoli ne potrebujemo, raje bi imeli tam nastavitve kontrasta in svetlosti.

Med kalibracijo slike nam je nekaj težav povzročala svetlost zaslona, saj je bila slika pri najmočnejši nastavitvi na meji uporabnosti. Sivine so na zelo svetlih delih slabše prepoznavne, nekoliko bolje se vidijo na temnejših predelih, kljub temu pa to ni odlika tega izdelka. Barvna pravilnost je nekje povprečna, to je razvidno tudi iz našega grafikona, najslabše sta se odrezali rumena in modra barva, pri kateri so svetle podrobnosti tudi nekoliko manj razločne. Enakomerna razporeditev sive površine je dobra, proti beli barvi se nekoliko zatemni na straneh, a je še vedno govor o majhnih popačenjih. Dobra je tudi črna slika, ki trpi za rahlimi navpičnimi svetlobnimi progami.

Nekoliko manjša natančnost pri prikazu določenih odtenkov pri ceni 169 evrov ni tako težavna napaka, izdelek pa odtehta s prijetno obliko in enakomernostjo slike.

Osvetljen tudi čez rob slike!

Philips je zdaj že kar davno tega začel izdelovati televizijske sprejemnike, ki so imeli tako imenovani sistem Ambilight, ki je steno za televizorjem osvetljeval v barvah, ki se ravnokar prikazujejo na sliki. Iznajdba je požela veliko zanimanja in kasneje so sistem prenesli tudi na sam okvir televizorja. Da pa bi iz svojega patenta iztržili kar se da veliko, so zdaj stvar prenesli tudi v svet računalništva, vendar le delno, saj je osvetlitev na Philipsovem 220 X1 Lightframe konstantna in sije vselej v isti barvi, v tem primeru modri, njeno jakost pa je mogoče tudi nastavljati. Bistvo tega sistema je, da naj bi pripomogel k manjši utrujenosti oči ob daljšem neprestanem delu za računalnikom, ali pa kakšnem filmskem maratonu.

Osnove te zamisli se nagibajo k dejstvu, da so naše oči po koncu uporabe bolj spočite, če v ozadju našega monitorja gori luč, kakor če delamo v popolni temi. Ne glede na to, ali stvar deluje ali ne, je videti fantastično, še posebej v kombinaciji z belo barvo, zaradi česar se Philipsa ne bi sramoval ob sebi niti kakšen snežno bel Applov izdelek.

Pod ovčjo kožo se skriva povsem običajen 220 CW, tudi klasična Philipsova podolgovata modra lučka ni izostala, vendar je ob vklopljenem svetlobnem okvirju komaj opazna. Enaki kot pri drugih modelih iz te hiše so tudi menuji, enako velja tudi za menujske tipke in stojalo, barvno pa se je preizkušeni model z rezultatom 2,49 odrezal precej slabo.

Pri nas 220 X1 Lightframe še ni na voljo v prosti prodaji, onkraj naših meja pa velja več kot 400 zelencev, kar za statično osvetlitev okvirja ni ravno malo denarja.

Prestigio P7229W DG

Prestigio P7229W DG

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,84.

Cena: 153 EUR.

Za: Zelo ugodna cena in dobra barvna pravilnost.

Proti: Prepoznavnost svetlih sivin, kabel DVI ni priložen.

Slovenski Prestigio, ki za svojim imenom skriva kitajske sestavne dele, je na trgu navzoč od leta 2004 in znan po široki paleti raznovrstnih cenovno ugodnih izdelkov. Ti se zaradi razmeroma dobre kakovosti in opremljenosti kljub vsemu uspešno znajdejo na trgu. P7229W DG je v njihovi prodajni paleti umeščen med tiste najboljše ,,hi-end" monitorje, kamor sicer spadajo zares zmogljivi modeli, kakršen ta zagotovo ni, je pa vendarle dobro opremljen in tudi po kakovosti ne razočara. Od pravih ,,hi-end" izdelkov ga poleg ugodne cene loči predvsem vrsta uporabljene osnovne matrike TN. Kljub temu je po naših meritvah kakovost prikazane slike zelo dobra, barvna odstopanja pa so z rezultatom 1,84 v zgornji polovici tokratnega preizkusa, čeprav so razmeroma neenakomerna in pri približno tretjini barv dosti odstopajo, drugje pa veliko manj. Dobro so vidne temne podrobnosti, svetle veliko manj, uporabnega kontrasta pa je pri nastavitvi 80 % na razpolago 1 : 810; to je v primerjavi z deklariranim dinamičnim kontrastom dosti manj. Najsvetlejša točka je po kalibraciji sicer dovolj svetla, vendar pa je z 0,29 cd/m2 takšna tudi tista najtemnejša. Takšna slika je sicer osvetljena dovolj enakomerno, svetlejši je le spodnji rob, bela in siva pa sta nekako v povprečju tega preizkusa.

Ohišje te slovensko kitajske naveze je videti dobro, svetleče črna barva gre lepo skupaj z imitacijo aluminija na spodnjem robu okvirja, čez njo pa svetijo z modro osvetljene oznake za menujske tipke, kar sicer deluje komično, vendar ni videti ceneno. Tipke, ki so skrite pod spodnjim robom in razporejene dovolj logično, da med nastavitvami uporabnik ne izgublja živcev, je pa njihov sredinski položaj tudi tukaj nekoliko boleč po daljšem delu z menuji. Slednji želijo z videzom vrste Windows 95 izpasti nekoliko retro, mogoče pa jim je spreminjati barvni odtenek.

Tudi sestavljanje podstavka in njegova trdnost sta nekoliko negativna lastnost, vendar sta v primerjavi z nekaterimi drugimi izdelki vendarle sprejemljiva.

Najbolj od vsega pa je seveda sprejemljiva cena, saj uporabnik za dobrih 150 evrov v svoje delovno okolje dobi povsem dovolj dober in barvno pravilen monitor.

Samsung P2270

Samsung P2270

Velikost: 21,5 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,13.

Cena: 222 EUR.

Za: Najtemnejša točka in kontrast.

Proti: 12-voltno napajanje, največje barvno odstopanje, cena.

Zelo elegantno oblikovano in dobro izdelano ohišje, ki je s podstavkom povezano z všečnim prozornim stojalom, skriva v sebi zaslon z velikostjo 21,5 palca z razmerjem stranic 16 : 9 in polno ločljivostjo HD. Stojalo je plastično, ojačano s kovinsko ploščico, vendar je enako kot tudi pri manjših modelih, zato je nekoliko prešibko. Ker je opremljen le z vhodom DVI, je priložen tudi adapter za povezavo VGA, tako da tudi za uporabnike, ki to potrebujejo, ni bojazni. Ohišje je zares všečno in okvir je na desni strani spodnjega roba občutljiv za dotik, zato prek njega udobno in neslišno nastavljamo parametre. Katero izmed tipk predstavlja kateri del roba okvirja, se prikaže šele po prvem dotiku, ko se v beli barvi izpiše na okvirju. V Samsungu temu pravijo Starlight Button, naše mnenje pa je, da je stvar videti zares dobro, še posebej na ohišju dobre kakovosti. Manj obetaven je okvir tik ob robu slike, saj je v njem vidnih veliko odbojev z naše delovne površine. Samsung tudi vsako svojo rešitev poimenuje z besedo Magic in tak je tudi njihov dinamični kontrast, za katerega trdijo, da je zmožen kontrastnega razmerja 1 : 50.000. Kakorkoli že, z izklopljeno čudežno možnostjo ga ostane 1088 : 1, to pa je še vedno zavidljiv rezultat. Žalostno je le, da se mora dobro kontrastno razmerje v današnjih časih oglaševati tako nejasno in zavajajoče.

Posebej dobra je najtemnejša točka, saj njena svetilnost pri umerjeni sliki le 0,16 cd/m2. Barvna pravilnost je z rezultatom 2,13 na lestvici nekoliko pod zgornjo polovico, poglavitna krivda za tak rezultat pa gre le prikazu določenega odtenka modre barve, pri katerem je odstopanje kar 7,59. Če bi ta rezultat odšteli, bi se Samsung odrezal dosti bolje (pod 2), zato lahko zapišemo, da je njegov prikaz barv kljub nekoliko slabšemu skupnemu rezultatu še vedno dober. Enakomernost slike je na svetlejših podlagah popačena z nekaj rahlimi navpičnimi črtami, na črni podlagi pa je bolj viden le svetlejši del na spodnji levi strani.

Samsungov P2270 je v svojem razredu vrhunski v dosti pogledih, očesu pa je prijeten že sam kot tak. V razmislek pa je treba vzeti visoko ceno, ki bo marsikomu obrnila pogled proti drugim izdelkom, saj navsezadnje le ni tako bahaško impozanten kakor Asus LS221.

Samsung T220HD

Samsung T220HD

Velikost: 22 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,42.

Cena: 259 EUR.

Za: Opremljenost, razširljivost, cena glede na ponujeno.

Proti: Televizijski menuji, ni odkodirnika MPEG-4.

Samsungov model T220HD je nekakšen hibrid med klasičnim monitorjem LCD in televizorjem LCD. Pa ne le zaradi vgrajenega televizijskega sprejemnika. Na njegovem hrbtu najdemo cel kup različnih priključkov, ki zajemajo mnogo več kot le vhod za anteno, ter vhoda VGA in DVI. Tu so poleg HDMI tudi priključek SCART, komponentni vhod, pa tudi optični avdio izhod, na levi strani pa se za vratci skriva še dodaten HDMI in mesto za razširitveno kartico. Vsi kabli se priključujejo pravokotno na zadnjo stranico, kar je praktično. Priložen je še pravi televizijski daljinski upravljalnik, ne manjka pa tudi digitalni sprejemnik DVB-T, vendar žal le z odkodirnikom MPEG-2, ki pri nas ni uporaben. Tudi ločljivost matrike ne zadovoljuje polne HD ločljivosti, kljub temu pa je za 22-palčni televizor dovolj velika.

Po videzu je primeren tudi za dnevno sobo, ko se na prosojnem okvirju dotaknemo za dotik občutljive tipke za vklop, pa zaslišimo zvok, ki nekoliko spominja ne enega izmet tistih v okolju Windows. V navodilih je omenjen tudi pokrov dela, kjer so priključki, vendar ga ni, pa tudi mesta, kamor bi ga pritrdili, nismo našli. Kakovost ohišja je dobra, premehak je le plastični podstavek, ki je zopet skupen tudi manjšim modelom.

Ločljivost je dovolj velika tudi s stališča klasičnih monitorjev, kot tak pa se izdelek izkaže nekoliko okoren. Takšni so televizijsko usmerjeni menuji, ki ne poznajo možnosti premikanja, pa tudi nasploh so manj prilagojeni udobni nastavitvi slike same kot take. Kontrastno razmerje je z razmerjem 1 : 974 dobro, takega televizor tudi potrebuje, sivine pa so na temnih delih dobro razločne, na svetlejših pa nekoliko slabše. Nekoliko slabša je kotna vidljivost, ki ne gre dobro skupaj niti z vlogo televizorja. Enakomernost osvetlitve je na svetlejši sliki zelo dobra, na črni sliki pa so močno vidni svetleči robovi, predvsem na spodnji strani. Poleg manjše barvne pravilnosti na nekaterih zelenih odtenkih je tudi prepoznavnost podrobnosti na močni rdeči in modri barvi nekoliko slabša.

Kljub številnim pomanjkljivostim pa bo uporabnik, ki mu je združevanje televizijskega sprejemnika in monitorja nuja oziroma ne potrebuje več, kljub vsemu zadovoljen. Še posebej, če se ne ukvarja z grafiko ali fotografijo in za oboje hkrati ni pripravljen odšteti več kot 259 evrov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki