Windows in ARM, odlična kombinacija

Tako imenovane računalnike Copilot+ smo prvič preizkusili že konec lanskega poletja, počasi pa se tržišče naprav vendarle širi. Sem sodi tudi tokrat preizkušeni Lenovo Yoga Slim 7x, ki se ponaša še s procesorjem arhitekture ARM.

Na prvi pogled gre za povsem običajen tanek prenosnik Lenovo serije Yoga - lično oblikovano aluminijasto ohišje v temno sivi barvi deluje elegantno in preprosto. V debelino meri ugodnega 1,3 centimetra, teža je 1,3 kg. Rob okoli zaslona je zelo tanek, le na sredini je manjša izboklina, v kateri ždi spletna kamera (ta podpira tudi Windows Hello, ki služi za prijavo). Zaslon je malce nenavadne diagonale 14,5 palca in ima razmerje stranic 16 : 10. Zaradi tankih robov vse skupaj deluje zelo kompaktno in lepo.

Tipkovnica je klasična za Lenovo prenosnike tega razreda – ima tipke, ki ponudijo več hoda od večine konkurentov, a vseeno manj kot pri poslovnih modelih Thinkpad. Gre za solidno tipkovnico, osvetljeno od zadaj. Edine graje sta deležni nizki (polovični) tipki s puščicama za gor in dol. Tudi sledilna ploščica je zelo dobra, z gladko in s tekočo ter glede na ohišje veliko površino. Levo in desno od tipkovnice sta zvočnika. Kakovost zvoka je za to debelino prenosnika nadpovprečna, tako nizki kot visoki toni so dovolj jasni.

Ena večjih prednosti tega modela je zelo kakovosten zaslon. Matrika OLED se pohvali z odličnimi barvami in kontrasti ter tudi z zelo dobrim vidnim kotom in odličnimi črninami. Površina je sicer svetleča, zaslon pa je občutljiv na dotik. Svetlost je dobra, a nič posebnega. Zelo visoka je ločljivost 2.944 × 1.840 pik, pohvalimo lahko tudi hitrost osveževanja 90 Hz. Sicer se nam je zdela ta hitrost nenavadna (od standardne 60 Hz večina proizvajalcev hitro preskoči na 120 ali 144 Hz), a je preskok od navadnih 60 Hz vseeno občuten – prikaz na zaslonu je »mehek«, delovanje pa gladko.

Kakor nas je navdušil zaslon, pa smo bili razočarani nad naborom priključnih vmesnikov. Na voljo so le trije vmesniki USB-C. To pomeni, da bomo bolj ali manj takoj primorani kupiti tudi kak privesek, da pridemo vsaj do klasičnega vmesnika USB-A. Denimo za priklop klasične brezžične miške Logitech, ki se najbolje obnaša z lastnim brezžičnim oddajnikom, ki ga vtaknemo v … USB-A. Seveda tudi o HDMI ne moremo razmišljati, manjka celo nekoč klasični izhod 3,5 mm za analogne slušalke in mikrofon.

O Intelu ne duha ne sluha!

Kot smo omenili že v uvodu, računalnik poganja procesor z arhitekturo ARM, bolj znano iz pametnih telefonov in tablic kot iz osebnih računalnikov. Windows za te procesorje obstaja (bolj ali manj) že kar dolgo, a šele v zadnjem letu smo dobili občutek, da Microsoft z njim misli resneje. Srž njihovega truda se pozna v tem, da uporabnik prehoda iz Intel/AMD na ARM sploh ne opazi – prenosnik je pač običajen Windows prenosnik.

A pojdimo po vrsti. Preizkušeni Lenovo uporablja Qualcommov procesor Snapdragon X Elite X1E-70-100 z 12 jedri, vgrajenih je še 16 GB (na voljo tudi 32) pomnilnika DDR5, pogon SSD je velikosti 1 TB. Procesorji ARM naj bi bili energetsko učinkovitejši od procesorjev x86-64, torej tistih, ki jih poznamo iz logov Intela in AMD. To pomeni, da lahko za enako hitrost računamo na manj segrevanja in manjšo porabo energije. V praksi, vsaj sodeč po tem primerku, to težko trdimo, saj so jih najnovejši prenosniški procesorji Intel in AMD večinoma dohiteli. Razlike so majhne.

Hitrostni preizkusi pokažejo, da je procesor po hitrosti povsem primerljiv s procesorji višjega razreda iz taborov AMD in Intela. Pognali smo testne programe GeekBench ter Cinebench (2024) pri eno- in večjedrnem delovanju in pri obeh je povsem primerljiv s procesorji višjih razredov zadnjih nekaj generacij (denimo Intel Core Ultra 9 285H, Core i7-12700H itd.). Preizkusov za igre, ki bi bili primerljivi z računalniki na x86, sicer nismo našli (3DMark nas v te preizkuse ni spustil), a pri tem prenosniku to ni relevantno, saj na njem česa drugega kot starejše igre ne bomo igrali. Nekaj teh smo iz lastne knjižnice Steam tudi preizkusili in težav ni bilo. Naj zapišemo še konkretne številke – v Geekbench (6.4) smo namerili 2.450 točk pri enem jedru in 13.724 pri vseh, pri Cinebench (2024) pa 108 pri enem jedru in 909 točk pri vseh. Tudi pri zagonu in siceršnji odzivnosti je preizkušena yoga povsem enakovredna prenosnikom tega zmogljivostnega razreda.

Koliko zmore baterija?

Pri meritvah avtonomije je težko priti do enovite vrednosti, saj te v odvisnosti od različnih dejavnikov enormno nihajo. Ključno je seveda vprašanje, za kaj sploh imamo prenosnik, torej katere programe uporabljamo in kaj z njimi počnemo. Že samo brskanje po spletu se lahko zelo razlikuje – branje Wikipedije je občutno energetsko varčnejše od, denimo, brskanja po Facebooku, kjer smo obdani z lokalnim izvajanjem kode Javascript, video vsebinami in množico oglasov. Že leta zato poleg rezultatov preizkusa, kjer poganjamo stari Mobilemark 2014, podamo tudi oceno o tem, koliko bo prenosnik zdržal pri manj zahtevni rabi.

Prenosnik je pokleknil po malce več kot 14 urah predvajanja vsebine z Youtuba.

Na tem prenosniku naš Mobilemark sploh ni deloval, zato smo se preizkusa lotili nekoliko drugače. Najprej z ogledom videa na Youtubu – zaslon nastavljen na najvišjo svetlost, vklopljena brezžična spletna povezava. Prenosnik je pokleknil po malce več kot 14 urah delovanja. Ocenjujemo, da bi pri srednji vrednosti zaslona lahko šlo tudi še kakšno uro ali dve več. Nato smo preizkusili veliko zahtevnejše opravilo – poganjali smo program Cinebench, ki polno obremeni vsa procesorska jedra. Tu je prenosnik zdržal le še dve uri in 27 minut. Resnica je torej nekje vmes – dejanskega (pisarniškega) dela lahko računamo nekje okoli deset ur.

Prenosnik je sicer programsko nastavljen na vsa mogoča varčevanja, med drugim omogoča zatemnjevanje zaslona, ko prek spletne kamere zazna, da vanj ne gledamo. Nam je šla ta funkcija res zelo na živce in smo jo izklopili, saj se svetlost zaslona sicer neprestano spreminja, a vseeno lahko s takimi programskimi izbirami pridobimo še nekaj dodatnih minut ali celo ur delovanja. Marsikdo bi lahko s tem prenosnikom zmogel »delati« tudi dva polna delovna dneva, če v to vštejemo še kakšno kosilo ter kavo ali tri, ko prenosnik počiva.

Izmerjene vrednosti so sicer zelo pohvalne, vendar tudi zadnji generaciji procesorjev Intela in AMD niso nedosegljive. Globlji pogled na številke to potrdi – Qualcommov procesor ima nazivni TDP (Thermal Design Power) 35 W (v konicah do 45 W), kar je povsem primerljivo s procesorji Intel in AMD. Res pa je, da imajo ti procesorji pogosto višje dovoljene konice. Resnejšega segrevanja (ali glasnosti ventilatorjev) tudi pri resnejših obremenitvah na yogi nismo opazili, je pa zanimivo, da se je pri daljših seansah s Cinebenchem procesor upočasnil na 2,5 GHz, čeprav jih sicer zmore celo 3,4.

Kaj pa združljivost?

Mogoče še beseda o združljivosti programov v sistemu, ki je v osnovi popolnoma drugačen, kot smo ga bili vajeni desetletja. Načelno nismo imeli težav – večina programov, ki jih redno uporabljamo, že podpira kombinacijo Windows-ARM. To seveda velja za vse Microsoftove programe in tudi za Googlove (Chrome, Google Drive), brskalnik Firefox, odlično je stanje med odprtokodnimi programi, kjer je ARM že dlje časa priljubljen, čeravno do nedavnega le na Linuxu. Brez težav torej delujejo tudi znanci, kot je video predvajalnik VLC. Tudi Steam se namesti brez težav, delujejo tudi (manj zahtevne) igre – pri omejenih nastavitvah je deloval celo GTA 5!

Microsoft s podporo za procesorje z arhitekturo ARM poskuša že dolgo, a šele v zadnjem letu smo dobili občutek, da je resneje zagrabil. Rezultat? Prehoda uporabnik sploh ne opazi.

Microsoft je pač, enako kot pred leti Apple, poskrbel za prevajalnik, ki po potrebi opravi prevajanje ukazov iz x86 v tiste iz arhitekture ARM. Iskreno povedano niti nismo opazili, kje je to v uporabi in kje ne, za vsakodnevno rabo so pač vsi programi dovolj hitri in tekoči. Težave smo imeli le z nekaterimi specializiranimi programi za preizkušanje strojne opreme – torej s 3DMarkovi testi (pa ne vsemi), starejšim Mobilemarkom itd. Delovala je tudi vsa strojna oprema, ki smo jo preizkusili – Logitechove miške z brezžičnimi vmesniki, Xeroxov 12 let star tiskalnik, zunanji monitor velikosti 27 palcev in ločljivosti 2.880 × 1.440 pik (prek adapterja USB-C na DisplayPortu). Sicer pa je na voljo tudi »združljivostni način«, kot smo ga bili vajeni pri prehodu na Windows 7 – dostopen je v meniju, ki se pokaže ob desnem kliku miške. To bi utegnilo pomagati pri manj razširjeni programski opremi.

Pod črto je Lenovo Yoga Slim 7x enostavno dober prenosnik. Tega, da uporablja procesor ARM namesto Intel ali AMD, sploh ne opazimo. Ponudi odlično vzdržljivost baterije, tiho in hladno delovanje, odlično ohišje in zelo kakovosten zaslon. Škoda, da nima še kakega vmesnika več oziroma vsaj enega USB-A. No, bodimo iskreni, dveh.

Lenovo Yoga Slim 7x 14QBX9

Trajanje delovanja: do 14 ur

Zgradba in oprema: 9

Velikost in teža: 9

Mere: 32,5 × 22,5 × 1,3 cm; 1,3 kg

Značilnosti: Qualcomm Snapdragon X Elite X1E-78-100, 16 GB RAM, 1 TB SSD, WLAN 802.11 ax, bluetooth

Zaslon: 14,5-palčni, 2.944 × 1.840 pik, OLED, 90 Hz

Operacijski sistem: Windows 11 Pro (ARM)

Cena: 1.225 EUR

Prodaja: Notesniki.si.

Za: Velikost in teža, solidna zmogljivost, vzdržljivost akumulatorja, zaslon OLED.

Proti: Omejen nabor vmesnikov.