Vsi smo proizvajalci računalnikov!
Četudi so računalniki sestavljeni iz komponent, ki jih lahko skorajda poljubno menjamo brez tehničnega znanja in so bolj podobni legokockam kot zapečatenim sistemom, je zakon na tem področju strog. Če iz komponent sestavite računalnik, ste ustvarili nov proizvod in vas štejejo med proizvajalce. Če ga prodate, morate nenadoma izpolnjevati vrsto pogojev o skladnosti, obiščejo pa vas lahko tudi inšpektorji. To so na lastni koži izkusili tudi nekateri garažni trgovci.
Če vprašate naključnega mimoidočega, koliko proizvajalcev računalnikov imamo v Sloveniji, bo namesto odgovora bržkone zgolj presenečeno skomignil. Tudi poznavalci bodo ob vprašanju zavzdihnili, da žal nič več. Nekoč je bilo seveda drugače. V Iskri so o računalništvu začeli razmišljati že v zgodnjih 70. letih preteklega stoletja, prvi lastni mikroračunalnik Iskradata 1680 pa so imeli že v začetku 80. let. Danes se računalniške komponente proizvajajo daleč onstran naših meja. Še najbliže je avstrijski del koncerna Infineon v Beljaku, sicer pa večina komponent nastane v kitajskih tovarnah. V zadnjih letih pa tudi zaradi trgovinske vojne z ZDA podjetja gradijo obrate še v ZDA, Nemčiji, na Japonskem in drugod.
A če to isto vprašanje postavite regulatorjem, v Sloveniji vsako leto proizvedemo nekaj tisoč računalnikov. Seveda gre za sestavljanje računalnikov iz komponent, a za inšpektorje razlika ni zgolj semantična. Proizvodnja in prodaja električnih naprav namreč zahtevata vrsto certifikatov oziroma potrdil o skladnosti, s katerimi proizvajalci in prodajalci jamčijo za njihovo varnost. Zagrožene kazni so visoke, inšpekcijski nadzori pa pogosti.
To zna vsak
Računalniki – vsaj namizni za domačo uporabo, medtem ko je pri prenosnikih situacija za kupca manj ugodna – so zgrajeni modularno. Vse od leta 1995, ko je Intel patentiral standard ATX (Advanced Technology Extended), mu sledijo proizvajalci matičnih plošč, napajalnikov, ohišij in drugih pritiklin. Standard omogoča, da že povprečno vešč uporabnik sestavi računalnik iz komponent, saj jih narobe skorajda ne more povezati. Priključki, vodila, reže in ostali priklopi so fizično oblikovani tako, da sprejmejo le združljive naprave, številna mesta so celo barvno označena. V najslabšem primeru se sistem ne bo zagnal, denimo, če bomo na ploščo brez grafične kartice posadili procesor brez vgrajenega grafičnega čipa ali če bomo priključili prešibak napajalnik v sistem s požrešno grafično kartico. Načelno pa ob nakupu združljivih komponent kaj dosti zgrešiti ne moremo – zlasti ne bralci Monitorja. Še manj zahtevna je menjava komponent, denimo diska ali napajalnika, saj si pomagamo s pogledom na priklop stare pred zamenjavo.
Oznaka CE
Nalepke CE, ki jih videvamo na izdelkih na evropskih prodajnih policah, dokazujejo, da je proizvajalec izvedel postopek ugotavljanja skladnosti. Oznaka je znak, da izdelek izpolnjuje vse zahteve EU glede varnosti in varovanja zdravja in okolja. Oznaka je obvezna in jo najdemo na vseh izdelkih, ki so naprodaj v EU, ne glede na poreklo, če zanje obstajajo specifikacije.
Komponente imajo oznako CE, ki izkazuje skladnost z evropskimi predpisi.
To v praksi pomeni, da na kemikalijah ali prehranskih izdelkih te oznake ne bomo našli. Ti izdelki seveda niso neregulirani, le druge direktive veljajo zanje. Na tehničnih izdelkih pa bomo brez izjeme našli oznako CE.
Da je izdelek skladen s specifikacijami EU, je odgovoren proizvajalec, ki nalepko CE namesti sam. Da pa to sme storiti, mora biti izdelek skladen, kar je treba preveriti (to lahko stori sam ali pa vključi priglašeni organ), imeti mora tehnično dokumentacijo in podpisano izjavo EU o skladnosti. Nacionalni organi lahko za vsak izdelek z oznako CE zahtevajo predložitev vseh podatkov in dokumentacije, ki izkazuje upravičenost oznake.
Ali lahko proizvajalec skladnost preveri (in zanjo jamči!) sam, je odvisno od vrste izdelka. EU vzdržuje seznam skupin izdelkov, ki predstavljajo višjo stopnjo tveganja in za katere je nujno sodelovanje priglašenega organa (ki je v Sloveniji SIQ). Mednje sodita tudi nizkonapetostna (po LVD) in radijska oprema.
Široka združljivost in sorazmerna enostavnost sestavljanja nista naključje, temveč načrten dizajn, da lahko na trgu obstaja na tisoče različnih matičnih plošč, diskov, grafičnih kartic in ostalih komponent. To pa v praksi pomeni, da je mogočih kombinacij praktično neomejeno. Resda se zlasti velikim institucionalnim kupcem večina računalnikov proda v standardnih konfiguracijah, a prav vsak domači kupec si lahko izmisli poljubno konfiguracijo, pa bo morda kar edini v državi z njo. Pri nakupu kakšnih bolj eksotičnih komponent ali kombinacij to ni tako zelo nemogoče. V službenem računalniku imam sedem let staro matično ploščo, kasneje zamenjani procesor, tri leta staro grafično kartico in zaradi nje zamenjano ohišje, dva enaka pet let stara SSD v RAID0 in dva enako velika povsem nova diska različnih proizvajalcev v RAID. Že osnovna kombinatorika pokaže veliko verjetnost, da je taka konfiguracija v državi bržkone unikatna. In k tej unikatnosti se bomo še vrnili.
Mali in veliki
Prodaja računalnikov je bila v 90. letih v Sloveniji dober posel. Internet je bil še v povojih, spletno nakupovanje praktično neobstoječe, pretok informacij in povezave s tujino pa neprimerljivo skromnejši kot dandanes. Pred samostojno državo je bil uvoz celo reguliran in dovoljen le posvečenim, zato je črni trg omogočal astronomske marže. Tudi v 90. letih se je dalo od tedaj že povsem legalne prodaje računalnikov čisto dobro živeti. Zvestejši bralci se bodo spomnili podjetja Jerovšek Computers, ki je v 90. letih s prodajo računalnikov želo velikanske uspehe in dobičke.
Danes je situacija povsem drugačna. Ker lahko komponente za računalnike po internetu povsem legalno naroči vsakdo, sestavljanje pa tudi ni nerazumljiva obrt, so marže precej manjše. Trg v Sloveniji obvladujejo trije veliki igralci: E-misija, Acord-92 (PCplus) in Anni. Veliki igralci v slovenskih razmerah so podjetja, ki letno ustvarijo med 10 in 20 milijoni evrov prihodkov. To so podjetja, ki prodajajo tako domačim uporabnikom kakor tudi večjim poslovnim uporabnikom in javnemu sektorju, kjer so zahteve drugačne tako po obsegu kakor standardizaciji. Na drugi strani imamo nekaj mikropodjetij s prihodki nekaj sto tisoč evrov, ki se prav tako trudijo s sestavljanjem in prodajo računalnikov, večinoma za fizične osebe, a se poimensko sploh niso želela izpostavljati. Večkrat so jih namreč obiskali inšpektorji, ki nad njihovim početjem niso bili navdušeni. V očeh zakona namreč njihovi računalniki niso bili skladni, saj noben ni, dokler ne prestane testa.
Regulacija
Aprila 2014 je v EU začela veljati »Direktiva 2014/35/EU o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z omogočanjem dostopnosti na trgu električne opreme, ki je načrtovana za uporabo znotraj določenih napetostnih mej« ali krajše Direktiva LVD, ki so jo morale države članice v svoj pravni red prenesti v dveh letih. Slovenija je direktivo prenesla z »Zakonom o tehničnih zahtevah za proizvodne in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS-1)«, s »Pravilnikom o omogočanju dostopnosti električne opreme na trgu, ki je načrtovana za uporabo znotraj določenih napetostnih mej« (Pravilnik LVD) in z »Uredbo o načinu mednarodne izmenjave informacij o ukrepih in dejanjih, ki omejujejo trgovanje s proizvodi«. Pomembna pa sta tudi še »Pravilnik o elektromagnetni združljivosti« (Pravilnik EMC) in – s povečevanjem števila naprav z brezžično povezljivostjo – »Pravilnik o radijski opremi«.
Imena so dolga, zato vsi, celo sodišča, uporabljajo kratice (ZTZPUS-1) in neuradne okrajšave (LVD – low voltage directive; EMC – electro magnetic compatibility).
Smisel Direktive LVD je plemenit, njena implementacija potrebna. Direktiva zagotavlja, da je električna oprema, ki se prodaja v Evropski uniji, varna in skladna s predpisi. Nanaša se na izdelke, ki imajo vhodno ali izhodno napetost 50–1.000 V za izmenični tok ali 75–1.500 V za enosmerni tok. V praksi pokriva široko paleto izdelkov od bele tehnike, različnih kablov, napajalnikov, laserjev, varovalk – do računalnikov. A pralni stroj ni enak računalniku.
Za nadzor nad spoštovanjem omenjenih pravnih podlag je v Sloveniji pristojen Tržni inšpektorat RS (TIRS). Tam so nam pojasnili, da »gre pri sestavljani računalniški opremi za proizvod, za katerega je treba upoštevati ZTZPUS-1« in druge predpise, denimo Pravilnika LVD in EMC. Z drugimi besedami, TIRS meni, da »s sestavo več, sicer skladnih komponent nastane nov proizvod«, katerega skladnost je treba ponovno preveriti, preden se lahko sprosti v prodajo. Kdor bi sestavil računalnik iz komponent in ga prodal, bi torej prodajal nov izdelek, za katerega nima potrdila o skladnosti. Kot bi rekli inženirji: asociativnost ne velja in vsota komponent z nalepko CE ni samodejno nov izdelek z oznako CE. To je treba šele potrditi.
Kdo preizkuša
Zakonodaja predpisuje zgolj, da morajo biti proizvodi skladni, ter našteva, katerim pogojem mora zadoščati. Preverjanje skladnosti proizvajalec izvaja na različne načine glede na lastno usposobljenost. V praksi to pomeni, da je način preverjanja odvisen od proizvoda in kompetenc proizvajalca. Iz Slovenije je pri Evropski komisiji za ugotavljanje skladnosti na tem področju priglašeni organ SIQ. Seveda lahko proizvajalci izberejo tudi druge akreditirane laboratorije, kar je zlasti pogosto, če se prodajajo v tujini sestavljene delovne postaje in podobni predpripravljeni sistemi, ki so bili preverjeni že v tujem laboratoriju. Proizvajalec – spomnimo, v tem prispevku je to sestavljavec računalnikov iz komponent – mora o skladnosti pripraviti izjavo EU ter proizvod ustrezno označiti z znakom o skladnosti. Nanj nalepi nalepko CE.
Vrnimo se k ogromnemu mnoštvu mogočih konfiguracij iz uvoda. Testiranje in ugotavljanje skladnosti za posamezen računalnik nista poceni. O točni ceni je težko govoriti, pojasnjujejo sogovorniki, ki storitve redno naročajo pri SIQ, ker je na koncu odvisna tako od pogajalskih sposobnosti kakor od obsega naročila in števila zahtevanih testov (LVD, EMC, EnergyStar, hrup itd.). Običajno se naroča teste več konfiguracij v paketu, potem pa se znotraj posamezne konfiguracije preizkusi še nekaj različic. A vsi sogovorniki omenjajo številke, ki segajo tudi prek 10.000 evrov. Certificiranje enega samega računalnika je seveda predrago, da bi bilo to smiselno. Druga ovira je čas, saj tako preverjanje skladnosti traja tudi več mesecev. Same meritve seveda niso tako dolgotrajne, a treba je priti na vrsto.
Kaj pa rabljeni računalniki?
Evropska direktiva se nanaša na izdelke, ki se daje na trg EU na novo. To so bodisi novi izdelki bodisi rabljeni izdelki, ki so uvoženi iz tretje države. Pri prodaji rabljenih računalnikov v celoti torej skladnosti ni treba vnovič dokazovati, ker je bila potrjena že ob prvi prodaji. To seveda ne velja, če izdelke uvozimo iz tretje države, a se v praksi to skorajda ne počne, ker se ne izplača.
Ključe je termin »dajanje na trg«, kar pomeni omogočanje prve dostopnosti proizvoda na trgu EU. Rabljeni izdelki so že na trgu. Seveda ne smemo vede prodajati nevarnih ali okvarjenih izdelkov, a to z ugotavljanjem skladnosti nima nič skupnega.
Obstajajo pa tudi podjetja, ki se ukvarjajo z odkupovanjem rabljene računalniške opreme in jo potem sestavljajo v nove konfiguracije za prodajo. Strogo gledano pri tem nastane nov izdelek, za katerega je treba dokazati skladnost, ker po definiciji prvič vstopa na trg. Temu se lahko izognejo s prodajo po komponentah (te so nespremenjene, so že vstopile na trg in je zanje že bila ugotovljena skladnost), če si potem stranka sama sestavi računalnik.
Primer izjave o skladnosti, kot jo ob prodaji potrebuje računalnik.
V praksi se to rešuje tako, da se preverjajo zgolj posamezne družine ali serije, so povedali naši sogovorniki. To je potrdil tudi TIRS, ki je dejal da je »preverjanje skladnosti pod določenimi pogoji mogoče opraviti za družino proizvodov. Če se preveri najbolj neugodna konfiguracija, je v skladu z dobro inženirsko prakso mogoče domnevati, da so skladne tudi podobne, manj zahtevne konfiguracije.« Bojazen, da bi torej morali čisto vsak računalnik, kjer smo disk zamenjali z večjim ali dodali dodatno paličico pomnilnika, ponovno certificirati, je neutemeljena. Zadostuje, da že spočetka preizkusijo najbolj 'požrešno' različico.
Mikropodjetja, ki želijo prodajati računalnike, so vseeno pred težko nalogo. Plačila več deset tisoč evrov za certificiranje najbolje prodajanih družin si ne morejo privoščiti, če pa želijo prodajati specializirane, uporabniku prilagojene konfiguracije, ekonomske računice za testiranje sploh nimajo. V enem izmed podjetij, kjer se niso želeli poimensko izpostaviti, so nam v telefonskem pogovoru dejali, da so jih v zadnjih mesecih večkrat obiskali inšpektorji in jim zagrozili z globami, če bodo nadaljevali prodajo sestavljenih računalnikov brez potrdil o skladnosti. Trenutno zato na spletni strani ponujajo prodajo po komponentah in dodaten popust.
A lahko bi bilo tudi drugače. Evropski parlament in Svet sta davnega leta 2008 sprejela še danes veljavni Sklep 768/2008/ES, ki v četrtem odstavku 4. člena določa, da za proizvode, izdelane po naročilu, in proizvodnjo v omejenih serijah veljajo lažji tehnični in upravni pogoji za ugotavljanje skladnosti. To bi lahko tolmačili tudi kot odpustek za prodajo sestavljenih računalnikov iz komponent, kjer gre za unikatne ali vsaj zelo redke konfiguracije. A določba ni bila nikoli prenesena v slovenski pravni red.
Ustavimo se še za trenutek pri vsebini testov. Ključne komponente, ki bi lahko povzročale težave in neskladnosti, so napajalniki in ohišja. Čeprav smo se doslej omejevali na elektromagnetno skladnost, je pojem skladnosti širši. Navsezadnje ohišje, ki bi bilo v celoti iz lomljivega stekla, tudi ni varno za uporabo. Napajalnik, ki ima za režami za hlajenje izpostavljene visokonapetostne komponente, ki bi lahko povzročile hude poškodbe, če otrok vanj zarije izvijač, je prav tako problematična naprava. Napajalniki morajo biti tudi dovolj zmogljivi za celotno konfiguracijo itd. V postopku preverjanja skladnosti se ugotavlja tudi, kolikšne elektromagnetne motnje v okolici povzroča proizvod, kako je odporen proti zunanjim motnjam, in še vrsta drugih parametrov, ki so navedeni v prilogah k pravilnikom in se v veliki meri sklicujejo na harmonizirane standarde.
Poleg testov, ki so potrebni za dokazovanje skladnosti, pa lahko sestavljavci računalnikov dajo preveriti še skladnost z drugimi standardi. Spoštovanje EnergyStar in deklarirana (ne)hrupnost nista obvezna za prodajo, sta pa lahko tržna prednost ali v primeru javnih razpisov nujni zahtevi. Poleg tega se lahko preverja še skladnost z Uredbo o okoljsko primerni zasnovi (Ecodesign) in omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (RoHS).
Kdo nadzoruje
Za nadzor je v Sloveniji pristojen TIRS. Pojasnili so nam, da statistike o številu nadzorov glede na vrsto proizvoda ne vodijo, zato nimajo podatka o nadzoru skladnosti računalnikov. V letnem poročilu za predlansko leto, ki je najnovejše dostopno, pa lahko preberemo, da so v administrativnih nadzorih v prodajalnah pregledali 214 elektrotehničnih proizvodov in 106 proizvodov glede elektromagnetne združljivosti. Na tehnično analizo v usposobljenih laboratorijih pa so predali 16 elektrotehničnih proizvodov in 12 proizvodov, kjer so preverjali elektromagnetno združljivost. V nadaljevanju sicer preberemo, da je šlo za pralne stroje, sušilnike perila, pomivalne stroje za posodo, svetlobne nize, novoletne okraske. V okviru radijske opreme pa so vzorčili tudi dva brezžična usmerjevalnika.
Sogovorniki iz vrst sestavljavcev in prodajalcev računalnikov so povedali, da nadzori računalniške opreme niso redkost. Običajno gre za administrativni nadzor, kjer se preverjajo izjave o skladnosti, sledljivost proizvodov in primerno označevanje. Precej redkejši so primeri, kjer se izdelek dejansko vzorči in pošlje na meritve v akreditirani laboratorij, ki je izbran na javnem razpisu. To je bodisi SIQ lahko pa, zlasti v mednarodnih projektih, kjer sodeluje TIRS, tudi kako tuje podjetje. TIRS lahko nadzor izvede neposredno pri proizvajalcu sestavljavcu bodisi pri kateremkoli prodajalcu in potem preveri, ali ima vsa dokazila o skladnosti.
Kot je slikovito povedal eden izmed naših sogovornikov iz večjega slovenskega prodajalca računalniške opreme, imajo cele omare papirjev s potrdili o skladnosti in meritvah in z drugo dokumentacijo. To je pač nujno zlo tega posla in v resnici niti ni tako drugače kot v kateremkoli drugem poslu. Časi romantike, ko smo lahko sestavljali računalnike iz pretihotapljenih komponent iz Avstrije in jih prodajali na zaprtem jugoslovanskem trgu, so pač nepreklicno minili. V EU morajo biti izdelki skladni s standardi.
Sestavljanje
Ali si lahko torej doma sestavimo poljubni računalnik iz komponent, ki smo jih nabrali po širnem spletu? Odgovor je pritrdilen, tako kot si lahko doma poskusimo sestaviti lasten pralni stroj, a če bomo pri tem zažgali stanovanje, bomo odgovorni sami. TIRS pojasnjuje, da zakon in pravilniki veljajo za »dajanje proizvoda na trg«, kamor seveda ne sodijo domači podvigi. Kaj pa, če kupimo komponente sami in jih prinesemo na servis z željo, da nam jih proti plačilu sestavijo v delujoč računalnik? TIRS izrecno pravi, da »v primeru, ko uporabnik sam kupi komponente in mu servis opravi samo storitev sestavljanja, ta ne daje novega proizvoda na trg in odgovornost za skladnost proizvoda preide na uporabnika«. Obstaja torej luknja, da bi lahko prodajalci računalnikov brez potrdila SIQ prodajali zgolj komponente, uporabnik pa bi jih deset sekund pozneje prinesel še sestavit, za kar bi mu zaračunali simboličen evro? Naši sogovorniki iz vrst prodajalcev, ki so želeli ostati anonimni, so se ob tem namuznili in dodali, da inšpektorji seveda niso neumni.
Izpostaviti velja dvoje. Prvič, le manjši del računalnikov se proda tako, da si kupec naklika komponente in nato dobi sestavljen sistem. Kdor to zna, verjetno računalnika pač ne bo kupoval v slovenski trgovini, temveč bo zavil na (svetovni) splet. Bistveno večji trg pa so že sestavljeni sistemi v široki prodaji ali velika naročila kupcev ter javni razpisi. Tam seveda prodaja po komponentah – bodisi resnična ali zgolj na papirju – ne bo prepričljiv izgovor. In drugič, zakonodajo je treba v dvoumnih primerih brati v duhu napisanega, torej kaj je želel zakonodajalec doseči, pri čemer ima končno besedo vedno sodišče.
Sodna praksa o tem v Sloveniji že obstaja (sodbe I U 1467/2011, II U 258/2011, I U 605/2011, I U 610/2011). Sodišča so vedno zavzela stališče, da je sestavljanje računalnikov iz komponent dejansko ustvaritev novega proizvoda. Sodišče je že leta 2011 ugotovilo, da je proizvodnja računalnikov po uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti »predelovalna dejavnost« (zdaj veste, kaj počnete doma!). V več primerih so se prodajalci, ki so jim bile izrečene globe ali ukrepi prepovedi prodaje neskladnih računalnikov, sklicevali na skladnost posameznih komponent in tudi na nesorazmernost zakonskih zahtev ter celo oviranje svobodne gospodarske pobude in podobno. Izdelki so pogosto celo imeli oznako CE, ker jo ima pač vsako ohišje, ki se prodaja v EU, a ta velja le za ohišje. Neuspešno. Sodna praksa kaže, da je skladnost računalnikov s tehničnimi predpisi javno dobro, saj varuje potrošnike in okolje, in da so jo proizvajalci dolžni sami dokazati.
Ureditev, kot jo poznamo v Sloveniji, v resnici ni tako zelo unikatna. Tudi v drugih državah so prenesli isto direktivo in tudi drugod morajo skladnost ugotavljati priglašeni organi. Razlikujejo pa se stroški in tudi velikost trga, saj ceno ugotavljanja skladnosti lažje absorbira nemški 80-milijonski trg kakor slovenski. Odločitve so na prvi stopnji v pristojnosti posameznih inšpektorjev in v Sloveniji se je izoblikovala praksa, da se preverja skladnost družin oziroma serij računalnikov.